Interaktivno kazalo (Klik na naslov vodi do prikaza izbrane vsebine)
Prispevek je informativne in izobraževalne narave ter temelji na znanstveni literaturi in praktičnih izkušnjah; namen zapisa ni promocija ali prodaja prehranskih dopolnil ter ne predstavlja veterinarskega nasveta, diagnoze ali nadomestila za strokovno zdravljenje.
Ko pes nenadoma dobi drisko, se večina skrbnikov znajde pred podobnim vprašanjem:
“kako mu hitro in varno pomagati?”
Včasih je nujen obisk veterinarja, pri manjših prebavnih težavah pa lahko veliko naredimo sami.
V veliko primerih lahko posežemo po naravnih rešitvah, ki so varne, znanstveno podprte in pogosto enako učinkovite pri človeku in pri psu: maslena kislina (butirat), različni probiotični sevi, vlaknine, rastlinski izvlečki in probiotična kvasovka Saccharomyces boulardii.
Marsikdo se ob besedi »kvasovka« zdrzne, a S. boulardii je posebna izjema.
S. Boulardii ne naseljuje črevesja, temveč deluje prehodno, podpira obnavljanje sluznice, zmanjšuje rast škodljivih mikrobov in celo pri giardiozi dokazano zmanjša prisotnost parazita za okoli 70 % (PubMed ID: 30165752).
Morda vse to na prvi pogled zveni, kot čudež, toda čudeži se v naravi pogosto skrivajo v drobnih, tihih pomočnikih.
Zato pustimo, da nas presenetijo.
Z vami želimo deliti zgodbe, ki se niso dotaknile le nas, ampak tudi naših živali.
In najbolj pomembno:
NE PRODAJAMO PREHRANSKIH DOPOLNIL 🙂
🐾1. Zgodba – o Henriju Boulardu in njegovi kvasovki
Bilo je leto 1920.
Francija se je po prvi svetovni vojni šele pobirala, a francoske kolonije so bile vir novih bogastev in znanja. V tistih letih je v Francoski Indokini (današnji Vietnam, Laos, Kambodža) krožila smrtonosna beseda: KOLERA.
Epidemija je pokosila cele vasi.
Na to pot se je odpravil Henri Boulard (1898–1971), francoski mikrobiolog in farmacevt, takrat star šele 22 let.
Potoval je kot raziskovalec zdravilnih rastlin in mikroorganizmov. Ni imel laboratorija, kot si ga predstavljamo danes, le osnovno opremo, nekaj stekleničk, mikroskop in neizmerno radovednost.
Sredi podeželske vasice je opazil nekaj nenavadnega.
V času, ko so ljudje množično zbolevali, je del skupnosti ostajal presenetljivo zdrav. Njihovo »zdravilo« ni bilo v obliki tablet, niti v obliki dragih napojev.
Ženske so iz lupin sadežev ličija in mangostina pripravljale grenek poparek. Otroci so ga pili s stisnjenimi zobmi, a rezultati so bili neverjetni.
Henri je bil znanstvenik, a tudi človek in ni mogel spregledati tega kontrasta: zakaj nekateri ljudje, ki so pili ta poparek, niso podlegli bolezni, drugi pa so izgubljali življenja?
Iz lupin ličija je izoliral mikroorganizem KVASOVKO, ki je bila popolnoma drugačna od tistih, ki so jih ljudje do tedaj poznali iz peke kruha ali varjenja piva.
Ta kvasovka ni fermentirala sladkorjev v alkohol, ampak je v črevesju naredila nekaj čisto posebnega, saj je med potjo skozi črevesje preprečevala razrast škodljivih bakterij in pomagala telesu, da si opomore.
To je bil sev, ki ga človeštvo še ni poznalo.
To kvasovko je Boulard poimenoval po sebi in še danes se imenuje Saccharomyces boulardii.
Takrat si še ni mogel predstavljati, da bo njegovo ime sto let kasneje na milijonih embalaž po celem svetu.
Ko se je vrnil v Pariz, je svoje izsledke delil z znanstveniki. Sprva so bili skeptični, saj so kvasovke povezovali z glivicami, okužbami in boleznimi.
Vendar so rezultati govorili sami zase: ljudje, ki so pili pripravke s to kvasovko, so imeli blažje ali krajše driske in manj zapletov.
Leta 1923 je Henri Boulard prijavil patent za uporabo svoje kvasovke. Kasneje jo je odkupilo farmacevtsko podjetje Biocodex, ki jo je v petdesetih letih lansiralo kot zdravilo proti driski pod imenom Ultralevure – zdravilo, ki se uporablja še danes.
Posebnosti, ki kvasovko Saccharomyces boulardii delajo unikatno:
— ne kolonizira črevesja, kar pomeni, da se ne zasidra, kot se bojimo pri patogenih glivah. Opravi svoje delo in se izloči.
— je odporna, saj preživi želodčno kislino in telesno toploto, zato pride živa tja, kjer je najbolj potrebna.
— je edina kvasovka, ki je priznana kot probiotik v uradni medicini.
ZAKAJ JE TO DANES POMEMBNO?
Sto let kasneje, ko ljudje in živali pogosto trpimo zaradi sindroma razdražljivega črevesja, ponavljajočih se drisk in SIBO, se Boulardovo odkritje vrača kot eno od ključnih orodij. Veterinarske raziskave potrjujejo, da Saccharomyces boulardii pomaga tudi pri živalih:
— preprečuje driske, povezane z antibiotiki,
— krepi imunski odziv,
— zmanjšuje vnetja v črevesju,
— In kar je najlepše: vse to se je začelo z radovednostjo enega mladega znanstvenika, ki je leta 1920 na daljnem vzhodu opazil ljudi, ki so si z lupinami sadežev reševali življenje.
»Dodatek S. boulardii je skrajšal trajanje antibiotične driske pri psih.« – Maturana et al., 2023
🐾2. Zgodba – Pivovarji, menihi in skrita moč kvasa
Ko so stari Egipčani pred več kot 5000 leti kuhali prvo pivo, so poleg pijače nastajali tudi ostanki kvasa. Ta gosta plast, ki se je nabirala na stenah posod, je ljudi krepila in jim lajšala prebavne težave.
V srednjem veku so menihi pivski kvas uživali kot tonik, bogat z vitamini B, ter ga dajali bolnikom kot podporo ob bolezni. Na podeželju so ga kmetje včasih ponudili tudi psom, konjem in drugim živalim, saj so vedeli, da živali po njem dobijo močnejšo dlako in več energije.
Dolga stoletja ni nihče razumel, zakaj ima ta ostanek pivovarstva drugačen učinek kot običajna hrana.
Šele v 20. stoletju so znanstveniki razkrili skrivnost: v celičnih stenah kvasa se skrivajo β-glukani – dolge verige sladkornih molekul (polisaharidi), ki so pomembni za imunski sistem.
— 1894 – Odo Bujwid (Poljska) prvi nakaže, da kvas vsebuje več kot le vitamine.
— 1920–1930: pivski kvas se v Evropi in ZDA uporablja kot “naravno krepčilo” za ljudi in živali.
— 1961 – Nicholas Di Luzio (ZDA): dokaže, da so prav β-glukani tisti, ki aktivirajo imunske celice (makrofage). To odkritje je postavilo temelje sodobnim raziskavam.
Danes vemo, da β-glukani iz ovsa in ječmena delujejo predvsem kot prehranske vlaknine, ki hranijo koristne bakterije v črevesju, β-glukani iz kvasa in zdravilnih gob pa delujejo neposredno na imunski odziv.
Ker so β-glukani trdno ujeti v trde celične stene kvasa, ki jih prebavila človeka in psa ne morejo popolnoma razgraditi jih danes iz kvasa posebej izolirajo in očistijo, da postanejo biološko dostopni.
In prav tu je zanimiv obrat: kar je bilo nekoč odpadek pivovarjev, je danes eno najbolj raziskovanih naravnih dopolnil za podporo imunosti, tako pri ljudeh kot pri psih.
»Različni odmerki β-glukanov vplivajo na mikrobiom, prebavo in imunske parametre pri zdravih psih.« – Marchi et al., 2024
V veterinarski medicini se β-glukani uporabljajo kot podpora pri prebavnih motnjah, pri okrevanju po boleznih in za krepitev odpornosti, pogosto v kombinaciji s probiotiki, butiratom in prebiotiki.
»β-glukani iz kvasa spodbujajo aktivnost naravnih celic ubijalk patogenov in povečajo izražanje citokinov pri psih.« – Paris et al., 2020
🐾3. Zgodba – Kostanjevi tanini
Ko so ljudje nekoč iskali načine, kako preprečiti kvarjenje hrane in ozdraviti prebavne težave, so se pogosto obračali k lubju dreves.
Hrastovo in kostanjevo lubje je bilo znano po tem, da “zategne” in ustavi drisko, pa tudi po tem, da lahko prepreči razpadanje mesa v vodi.
Usnjarska industrija je stoletja uporabljala tanine iz teh dreves, saj so beljakovine v strojeni koži postale trdne, odporne in obstojne.
Prav ta lastnost taninov, da se vežejo na beljakovine in encime ter jih naredijo manj dostopne je tisto, kar deluje tudi v prebavnem traktu.
Ko tanini pridejo v črevesje, se vežejo na površinske beljakovine škodljivih bakterij in jim onemogočijo razmnoževanje.
Hkrati pa na sluznici ustvarijo zaščitni sloj, ki zmanjša draženje in izgubo tekočine.
»Farmatan ® v prehrani jagnjet preprečuje prebavne motnje brez negativnih učinkov na presnovo.« – Čekić et al., 2024
V ljudskem zdravilstvu so se čaji iz hrastovega ali kostanjevega lubja uporabljali stoletja, vendar pa pripravki nikoli niso bili standardizirani.
Koncentracija taninov je bila nepredvidljiva, učinek pa neenakomeren.
Poleg tega je pri ljudeh dolgotrajna uporaba taninov lahko zmanjšala absorpcijo železa in drugih mineralov, zato se nikoli niso razvili v uradno priznana zdravila.
Šele v drugi polovici 20. stoletja so veterinarski strokovnjaki spoznali, da se lahko ti naravni polifenoli (kompleksne rastlinske spojine, ki se vežejo na beljakovine) uporabijo ciljno pri živalih.
Iz kostanjevega lesa (Castanea sativa) so razvili standardiziran izvleček, poimenovan FARMATAN.
Njegova sestava je natančno določena in preverjena, kar pomeni, da je učinek pri driskah pri teletih, pujskih, pa tudi pri psih, mačkah, perutnini intd. predvidljiv in varen.
Za ljudi tanini še vedno ostajajo v obliki tradicionalnih pripravkov (čaj, zeliščni izvlečki,.. ), toda Farmatan je edinstven, prvi sodobni, standardizirani pripravek iz kostanjevega lesa, namenjen izključno živalim, ki zelo hitro ustavi drisko.
🐾4. Zgodba – Bakterije, ki prinašajo zdravje
Leta 1899 je Henry Tissier – Francoski pediater v Pariški otroški bolnišnici opazoval otroke z drisko in jih primerjal z zdravimi.
V blatu zdravih, dojenih dojenčkov je našel posebno skupino bakterij, ki jih pri bolnih skoraj ni bilo.
Pod mikroskopom so bile te bakterije videti kot drobne črke Y.
Poimenoval jih je Bifidobacterium.
Tissier je bil prvi, ki je postavil drzno hipotezo: če bolnim otrokom primanjkuje teh bakterij, bi jih lahko ozdravili, če jim jih dodamo nazaj.
Tako se je rodila ideja o probiotiku in to več, kot pol stoletja, preden je izraz sploh nastal.
Leto 1907
Nobelovec in učenec Pasteurja, Ilja Iljič Mečnikov je v Bolgariji in na Kavkazu opazil dolgoživost tamkajšnjih prebivalcev.
Skupna točka njihove prehrane je bilo kislo mleko.
Mečnikov je sklepal, da so za zdravje odgovorne mlečnokislinske bakterije, predvsem Lactobacillus bulgaricus in kasneje prepoznani Streptococcus thermophilus.
Njegovo delo je populariziralo uživanje fermentiranih mlečnih izdelkov v Evropi in odprlo vrata raziskavam mlečnokislinskih bakterij.
PRVI IZOLIRANI SEVI:
V naslednjih desetletjih so znanstveniki začeli iz kislega mleka in človeškega črevesja izolirati čiste kulture:
— Bifidobacterium bifidum (prvotno Tissierjev sev, danes še vedno prisoten v komercialnih probiotikih),
— Lactobacillus acidophilus (1920-ta leta, iz črevesja človeka),
— Streptococcus thermophilus in Lactobacillus delbrueckii subsp. bulgaricus (iz fermentiranega mleka).
KAJ PA NAŠI PREDNIKI?
Še preden so Tissier, Mečnikov in sodobni mikrobiologi karkoli zapisali, so ljudje po svetu stoletja uživali fermentirane izdelke:
— kefir (iz Kavkaza, s kompleksno skupnostjo bakterij in kvasovk),
— kislo mleko (pri Slovanih, Balkanu, Skandinavcih),
— jogurt (v Turčiji in Grčiji),
— fermentirane pijače in kaše iz žit (na Japonskem, v Afriki).
Ti izdelki so nehote prinašali v telo ljudi in živali žive mikroorganizme, ki so se vsaj začasno naseljevali v črevesju.
Čeprav smo si ljudje in psi na prvi pogled različni, znanost razkriva globljo podobnost.
V naših telesih prebivajo številne enake vrste koristnih bakterij, med njimi Lactobacillus plantarum, Lactobacillus acidophilus, Lactobacillus rhamnosus, Bifidobacterium longum, Bifidobacterium breve in mnoge druge.
Te bakterije imajo pri obeh enako nalogo: krepijo imunski sistem, ščitijo prebavila, blažijo vnetja in pomagajo pri okrevanju po boleznih.
Pri psih in ljudeh imajo različni sevi probiotikov posebne, vendar podobne učinke:
Za drisko in prebavne težave: Lactobacillus rhamnosus, Bifidobacterium lactis in Enterococcus faecium pomagajo pri ponovni vzpostavitvi črevesne flore po antibiotikih ali okužbah.
Za krepitev imunskega sistema: Lactobacillus acidophilus, Lactobacillus casei in Bifidobacterium longum spodbujajo imunske celice in zmanjšujejo vnetne odzive.
Za kožo in alergije: Lactobacillus plantarum, Lactobacillus reuteri in Bifidobacterium breve zmanjšujejo preobčutljivost in pomirjajo imunski odziv.
Za stres, tesnobo in vedenje: Lactobacillus rhamnosus, Lactobacillus helveticus in Bifidobacterium longum dokazano vplivajo na osi črevesje–možgani, znižujejo kortizol in zmanjšujejo napetost.
Tako postane jasno, da si ljudje in psi ne delimo le doma in čustev, temveč tudi skupne mikrobiološke zaveznike.
»Mikrobiota psov je v veliki meri primerljiva s človeško, saj lahko kar 63 % bakterijske genske vsebine psov preslikamo na človeški mikrobiomski katalog. Med njimi so tudi ključni rodovi, kot so Lactobacillus, Bifidobacterium in Enterococcus, ki so prisotni pri obeh vrstah in imajo podobne funkcije – uravnavajo prebavo, krepijo imunski sistem in vplivajo na osi črevesje–možgani. To razkriva, da si ljudje in psi ne delimo le vsakodnevnega okolja, temveč tudi iste koristne mikrobe, kar odpira možnosti za razumevanje probiotikov kot mostu med veterinarsko in humano medicino.« – Frontiers in Veterinary Science, 2024 (doi: 10.3389/fvets.2024.1450155)
🐾5. Zgodba – Iz vonja, ki je smrdel, se je rodilo spoznanje o snovi, ki zdravi
Leto 1814, Pariz.
V Naravoslovnem muzeju je mladi kemik Michel-Eugène Chevreul vneto raziskoval skrivnosti maščob.
Znanost tedaj še ni vedela, da so olja in masti zgrajeni iz manjših delcev. Ljudje so poznali le razliko: maslo je lahko »dobro« ali »žarko«.
Chevreul si je zastavil vprašanje: Kaj v resnici povzroča, da maslo postane žarko in smrdi?
Vzel je kose masla (tudi pokvarjenega), ga dolgo kuhal, ter obdeloval s kislinami in lugi.
Na koncu je izluščil snov s tako močnim vonjem, da ga je opisal, kot mešanico vonja po bruhanju, potu in pokvarjenem maslu.
Ta snov je bila prva izolirana maščobna kislina v zgodovini. Poimenoval jo je acide butyrique – maslena kislina (iz latinskega butyrum – maslo).
To odkritje je pomenilo prelomnico: prvič je bilo dokazano, da so maščobe sestavljene iz glicerola in različnih kislin.
Od takrat se je uradno začela veda o maščobnih kislinah.
A RESNICA JE, DA, SO NAŠI PREDNIKI ZDRAVILNO MOČ MASLA POZNALI ŽE DOLGO PRED ZNANOSTJO.
Na podeželju so gospodinje iz svežega masla kuhale čisto maščobo, pri nas imenovano »prekuhano maslo«, v Indiji »ghee«.
Pri kuhanju so odstranili vodo in beljakovine, ostala je zlata, dišeča maščoba, ki se ni kvarila.
To »zlato maslo« so dajali:
— otrokom pri driski, da se je črevesje umirilo,
— psom, konjem, kravam in drugim živalim, kadar so bili napihnjeni, šibki, zaprti, ali pa, so imeli drisko,
— bolnim, starim, ker je bilo lahko prebavljivo in vir moči.
Niso poznali besede »butirat«, a instinktivno so vedeli, da ta prečiščena maščoba zdravi.
Zdravilna moč je bila v kratkoverižnih maščobnih kislinah, med njimi tudi masleni, ki hranijo črevesne celice (enterocite) in obnavljajo sluznico.
VONJ IN RESNICA
Maslena kislina, izolirana v laboratoriju, ima oster vonj po žarkem. To je tisto, kar je Chevreul ujel v posodah in opisal z gnusom.
Toda kuhano maslo NE SMRDI, saj ni pokvarjeno, temveč sveže prečiščeno.
V njem je maslena kislina v manjših, raztopljenih vezanih količinah, zato okus ni neprijeten, učinek pa je blagodejen.
Bilo je sredi 19. stoletja.
Večina znanstvenikov je bila še vedno trdno prepričana v teorijo samorodnosti, da se gnitje in “novo življenje” pojavita kar iz nežive snovi.
Če je meso začelo razpadati, so rekli, da je to naravna lastnost mesa samega. Če je juha zavrela, so menili, da je juha vzrok, da se je v njej rodilo nekaj novega.
Louis Pasteur (1822–1895) pa s tem ni bil zadovoljen.
Pod mikroskopom so ljudje bakterije, ki so jih sprva imenovali ”animalcule” že poznali, a jih večina ni jemala resno.
Veljale so za nepomembne drobtinice brez pomena. Pasteur je slutil, da so prav ti nevidni organizmi tisti, ki povzročijo gnitje.
Ko je to prvič predstavil, so ga mnogi zasmehovali.
»Ali naj verjamemo, da nekaj tako drobnega premaga kos mesa?« so rekli.
Zanj je bil to izziv.
Zato je pripravil znamenite poskuse z bučkami, napolnjenimi s hranilno tekočino – juho:
1.Vse juhe je najprej prekuhal, da je uničil morebitne mikrobe.
2. Nato je v prvo skupino bučk pustil priti navaden zrak in tekočina se je kmalu skisala in začela gniti.
3. V drugi skupini bučk je uporabil posebno oblikovane steklene vratove, kamor je spusti noter samo čist, filtriran zrak in tekočina je ostala bistra in sveža, tudi več mesecev.
To je bil šok, saj je dokazal, da so ravno tiste nepomembne animalije krive za kvarjenje.
Kljub vsem dokazom pa so številni znanstveniki še leta vztrajali pri starem prepričanju.
Pasteur se je moral znova in znova vračati na predavanja, razstavljati svoje bučke, razlagati vsak korak, prenašati posmehljive pripombe. A ni odnehal.
Na koncu je zmagal: svet je moral priznati, da gnitje in bolezni ne nastanejo iz nič, temveč jih povzročajo mikrobi iz okolja.
Toda takrat je Pasteur videl v mikrobih predvsem sovražnike.
Povzročitelje gnilobe, bolezni in smrti. Zato je razvil pasterizacijo, da bi jih uničil.
Šele desetletja kasneje so drugi pokazali, da med njimi obstajajo tudi dobri zavezniki, tisti, ki v našem črevesju proizvajajo butirat, nujno snov za zdravje.
STOLETJE KASNEJE PA JE TA, ZGODBA DOBILA ŠE ZADNJI
PREOBRAT….
ZDA, leto 1946.
Mikrobiolog James A. Reyniers na univerzi Notre Dame je imel drzno zamisel: ustvariti živali, ki nikoli ne bi prišle v stik z bakterijami.
Takrat je bila še vedno močna dediščina Pasteurjeve dobe, ki je temeljila na prepričanju, da mikrobi pomenijo predvsem bolezen in razpad.
Logika je bila jasna: če odstranimo mikrobe, bomo ustvarili bolj zdravo in čisto življenje.
Da bi to dosegel, je Reyniers zgradil posebne kovinske izolatorje, popolnoma zaprte komore brez mikrobov. Vanje je spuščal steriliziran zrak, sterilno hrano in sterilno vodo.
Največji izziv pa je bil začetek: kako dobiti mladiče, ki nikoli niso imeli stika z zunanjimi bakterijami. Zato so pri brejih miših naredili carske reze in novorojenčke takoj prenesli v sterilni izolator.
Tako so nastale prve “germ-free miši”. Sprva je kazalo, da so raziskovalci uspeli.
Miši so jedle, se gibale in celo razmnoževale.
A kmalu so opazili, da nekaj ni v redu.
Bile so šibke.
Njihov imunski sistem se ni razvijal normalno.
Črevesna sluznica je bila tanka, prepustna, ranljiva, hrane pa ni zmogla dobro izkoristiti.
Reyniersov sodelavec Philip Trexler je v petdesetih letih razvil nove plastične izolatorje, ki so omogočali še bolj nadzorovane poskuse. In šele tedaj se je pokazalo, da je razlog težav v tem, da so živalim manjkali mikrobi.
Ko so sterilnim mišim prenesli bakterije iz črevesja navadnih nesterilnih miši, se je stanje nenadoma izboljšalo: imunski sistem se je okrepil, črevesje se je obnovilo, živali so začele normalno rasti.
Raziskovalci so spoznali, da bakterije proizvajajo tudi ključne snovi, kot je maslena kislina (butirat), ki je nujna hrana za celice črevesne stene.
Pariz, leto 1950.
Raziskovalci so končno sprejeli dejstvo, da so bakterije lahko dobre in slabe. A najbolj pomembno vprašanje je še vedno viselo v zraku:
“ V čem je skrivnost tistih baktetij, ki delujejo koristno?”
Sterilne miši iz ZDA so že razkrile, da življenje brez mikrobov ni mogoče.
Njihovo črevesje je propadalo, imunski sistem je bil oslabljen in skrivnost je še vedno ostajala:
“Kaj pravzaprav počnejo koristne bakterije, da tako močno vplivajo na zdravje?”
Na Sorboni v Parizu se je skupina mikrobiologov pod vodstvom Marcela Floreya lotila tega vprašanja z novimi metodami kemijske analize z destilacijo in kromatografijo.
Prvič so lahko zaznali snovi, ki jih bakterije sproščajo v črevesju.
Odkrili so, da med razgradnjo vlaken (celuloza in odporni škrob) nastajajo kratkoverižne maščobne kisline. Med njimi je bila ena, ki je najbolj izstopala: maslena kislina, butirat.
Primerjava je dala jasen odgovor:
“ V sterilnih miših butirata ni bilo, v navadnih miših pa so ga našli v velikih količinah.
Ko so sterilnim mišim dodali bakterije (Clostridium butyricum), se je raven butirata dvignila in črevesna stena se je začela obnavljati.
Skrivnost koristnih bakterij je bila razkrita:
“Niso bile pomembne same po sebi, temveč so bili ključni njihovi presnovki.”
Butirat je postal dokaz, da bakterije ustvarjajo snovi, brez katerih naše črevesne celice ne preživijo.
“Pri odraslih z okužbo z giardijo, ki so ob zdravilu metronidazol prejemali tudi Saccharomyces boulardii, po dveh tednih ni bilo več prisotnih cist giardie. V skupini, ki je dobila samo metronidazol, pa so ciste ostale pri 17 % bolnikov.”
(Besirbellioglu in sod., 2006)
🐾Kaj je bistvo teh zgodb?
— leta 1814 je Michel Chevreul v Parizu izoliral masleno kislino in ujel njen oster vonj;
— sredi 19. stoletja je Louis Pasteur razbil mit o »spontanem nastanku« in pokazal, da gnitje povzročajo mikrobi, a jih je tedaj videl predvsem kot sovražnike;
— leta 1899 je Henry Tissier dokazal, da imajo tudi koristno vlogo, ko je v črevesju zdravih dojenčkov našel Bifidobacterium;
— leta 1920 je Henri Boulard v Indokini iz lupin sadežev izoliral kvasovko Saccharomyces boulardii, ki še danes velja za edini uradno priznani probiotični kvas;
— tisočletja pred njim so pivovarji in menihi že opažali moč kvasa, šele v 20. stoletju pa so znanstveniki dokazali, da so za učinek odgovorni β-glukani, ki krepijo imunski sistem;
— ljudje so ob prebavnih težavah od nekdaj segali tudi po lubju hrasta in kostanja, danes pa vemo, da tanini iz kostanjevega lesa (Farmatan) vežejo škodljive bakterije in ščitijo sluznico;
— po drugi svetovni vojni so v ZDA ustvarili prve sterilne miši, brez mikrobov niso mogle normalno živeti, njihov imunski sistem je propadal;
— v 50. letih so raziskovalci na Sorboni dokazali, da črevesne bakterije iz vlaknin tvorijo kratkoverižne maščobne kisline, med njimi butirat (glavno gorivo za celice črevesne stene);
— stoletja prej so naše babice že kuhale maslo in ghee ter ga dajale bolnim otrokom in živalim, ne da bi vedele, da hranijo črevesne celice s kratkoverižnimi kislinami;
— danes vemo: bakterije niso le povzročitelji bolezni, ampak ključni partnerji življenja, ki skupaj z glivami, polifenoli in vlakninami tvorijo ekosistem, ki hrani, brani in povezuje telo in um in vsak dan ustvarja svoj lasten “gee”.
»Butirat krepi barierno funkcijo črevesja in zmanjšuje prepustnost epitelija.« – Recharla et al., 2023
🐾Naše izkušnje
V zgodovini je bilo veliko poskusov, kako pomagati imunskemu sistemu in prebavi ljudi, ter živali.
Dan danes, ko nam hiter tempo življenja narekuje, da ne znamo poslušati več sebe, se na koncu vse pogosteje znajdemo v začaranem krogu, ko nam kljub temu, da se trudimo živeti zdravo, telo sporoča, da, je ves trud zaman.
Še predno so znanstveniki ugotovili zakaj kvasovke boulardii, kuhano maslo, probiotiki, glukani in tanini tako blagodejno vplivajo na telo in nekateri od teh tudi znanstveno dokazano zdravijo, so jih ljudje že tisočletja prej uživali intuitivno vsakodnevno.
Takšne rešitve postajajo vedno bolj iskane in dragocene tudi danes, ko smo se začeli zavedati, da, smo se preveč oddaljili od narave in sebe.
Kronična utrujenost, oslabljen imunski sistem, pogosti prehladi, občutljiva prebava in občutek, da telo nima več dovolj moči, so znak, da je potrebno nekaj spremeniti in pogosto je samo gibanje in zdrava hrana premalo, če so v življenju vzponi in padci, premalo spanja in stres.
Tako smo iz nuje, nato pa iz radovednosti začeli raziskovati poti, ki so jih poznali že naši predniki, danes pa jih potrjuje tudi znanost.
Pri nas doma smo skozi leta preizkusili različne oblike podpore, tako pri sebi, kot tudi pri naših živalih in večkrat opazili, da določene snovi delujejo zelo hitro in učinkovito tudi takrat, ko druge stvari ne pomagajo.
Nikoli ne bo pozabljen dan, ko smo ugotovili, da lahko ena majcena kvasovka boulardii v dobrih dveh urah uredi prebavo in odpravi napihnjenost v pomoč pa ji je maslena kislina (sodium butirat).
Rekli smo si: “če pomaga nam mora pomagati tudi našim živalim! “
In res je bilo!
Morebitne driske pri psih je kvasovka boulardi s pomočjo maslene kisline ustavila že v nekaj urah.
To nam do takrat ni bilo poznano, saj vsi vemo, da driska kljub izdatni podpori in pogosto tudi zdravilom, ne izgine kar tako čez noč.
V zadnjem letu smo navezo kvasovke boulardii, maslene kisline, probiotikov in občasno tudi betaglukanov in taninov (Farmatan) pri psih uporabili večkrat in NIKOLI NAS NI PUSTILA NA CEDILU.
To so torej glavne zvezde iz zgornjih petih zgodb, ki so nam in našim živalim polepšale in olajšale življenje:
- probiotična kvasovka boulardii
- maslena kislina (sodium butirat)
- čim bolj raznoliki sevi probiotičnih bakterij
- betaglukani (občasno za podporo imunskemu sistemu, kot kura)
- kostanjevi tanini npr. Farmatan (samo za živalh)
Navedene informacije so namenjene splošnemu ozaveščanju in ne nadomeščajo strokovnega veterinarskega pregleda ali zdravljenja. Vsak pes je drugačen, zato se pred uporabo prehranskih dopolnil ali domačih pripravkov vedno posvetujte z veterinarjem, še posebej, če gre za mladiča, starejšega psa ali žival s kroničnimi boleznimi.
V primeru suma na bolezen in dolgotrajnih kroničnih težavah se velja obrniti na veterinarja, da izključi ali potrdi druge vzroke prebavnih težav, kot so kokcidoce (isospora – koprološki pregled blata) ali giardia (koprološki pregled blata ali hitri test, ki ga lahko opravimo doma tudi sami https://www.lekarnamackovec.si/izdelek/vetexpert-giardia-ag-test-5-testov/ )
članek….
Nadaljevanje sledi skupaj z viri in izjavo sledi…
PODOBNI ČLANKI