Pred kratkim smo pod videom novorojenega mladička v dlaneh prejeli javno zastavljeno vprašanje:
“Kaj je z vašim palcem?”
Odgovorila sem:
“Imela sem nesrečo. Že veliko let nazaj.”
In potem je dan tekel naprej.
A misel je ostala.
Ne zaradi nepopolnega prsta.
In ne zaradi vprašanja.
Ampak zaradi nečesa drugega.
Že več kot dvajset let si na desni roki strižem štiri nohte.
Štirje prsti in pol na desni roki.
Več kot dvajset let.
To ni moja identiteta, niti hiba.
To sem jaz.
Z mojimi devetimi prsti in pol živim in ustvarjam.
Z njimi soustvarjam dom in pomagam vzgajati mladičke.
Z njimi se rokujem, sadim drevesa in z njimi živim.
Moji roki sta vedno z menoj.
In nikoli nisem imela občutka, da bi jima karkoli manjkalo.
Zato se danes sprašujem:
Zakaj človek na drugem človeku pogosto najprej opazi tisto, kar manjka?
Zakaj ob pogledu na človeka ne vidi človeka?
Zakaj ob pogledu na dlan ne vidi dlani, ampak prst, ki ga ni?
Kdo je človeka naučil drugo bitje meriti skozi številke?
Centimetre.
Kilograme.
Leta.
Diagnoze.
In brazgotine.
Je vrednost drugega bitja skrita v številkah?
Kdaj postane drugačnost dovolj velika, da jo mora človek pojasniti?
Kdaj jo mora skriti?
In kdaj jo mora najaviti?
Bi moral človek v tem primeru pred posnetek dodati opozorilo?
“Pozor. V naslednjih minutah boste videli brazgotino.”
“Pozor. V naslednjem posnetku boste videli nekoga, ki ni takšen, kot ga pričakujete vi in družba.”
In če je tako, kako veš, kje se končajo družbena pričakovanja?
Brazgotini?
Višini?
Teži?
Amputaciji?
Vozičku?
Slepoti?
Ali že v samem obstoju, ki je izven družbenih norm?
Koliko svoje drugačnosti mora človek skriti, da bo drugim lažje?
Koliko ljudi skriva del sebe zgolj zato, da ne bi vznemirjali drugih?
Koliko ljudi je s svojimi brazgotinami in svojo drugačnostjo diskretnih samo zato, da drugim ni neprijetno?
In da je drugim lažje.
Ali obstaja kakšen zakon?
Ali obstaja kakšno moralno pravilo, da mora biti drugačnost čim manj vidna?
Le kaj bi o tem povedale naše živali?
Fly, psička s tremi nogami, ki ne hodi, ampak leti.
Branko, miniaturen kuža s posebno diagnozo, ki tega sploh ne ve.
In Rosy, psička, ki ne vidi, a čuti.
Povedali bi:
Da Fly ne šteje nog.
Da Branko ne bere izvidov.
In da Rosy ne meri korakov do svetlobe.
Površinska vprašanja, ki smo jih še prevečkrat deležni, so:
“Zakaj Fly niste uspavali?”
“Zakaj niste uspavali Rosy?”
In
“Zakaj Branko še vedno živi?”
Ta vprašanja niso nova.
Novo je le to, da nas še vedno presenetijo, ker vedno znova ugotovimo, da vsi gledamo isto bitje in vidimo nekaj povsem različnega.
Nekdo vidi tri noge.
Mi vidimo Fly.
Nekdo vidi slepoto.
Mi vidimo Rosy.
Nekdo vidi diagnozo.
Mi vidimo Branka.
Nekdo vidi v dlaneh mladička in čudež življenja.
Drug vidi prst, ki mu manjka centimeter ali dva.
Jaz pa vidim roke, s katerimi živim življenje.
In zanj čutim hvaležnost
Karmen
