Te dni se predvaja napovednik za drugi del francoske komedije Zmešani geni (Cocorico 2), ki je nadaljevanje filma Zmešani geni (Cocorico), ki je leta 2024 pod lahkotnim humorjem pravzaprav ponudil precej neprijetno ogledalo človeka samega.
Kdor ni videl prvega dela:
Prvi del filma ni zanimiv samo kot komedija, ampak predvsem kot zelo dobra satira človekove potrebe po:
— pripadnosti,
— občutku večvrednosti
— in obsedenosti s poreklom.
Na humoren način pokaže, kako hitro ljudje iz ideje »čiste krvi«, »pravih korenin« in »prave pripadnosti« ustvarimo skoraj statusni simbol identitete.
Film skozi humor odpira precej neprijetna vprašanja:
— koliko naše identitete v resnici temelji na dejstvih,
— koliko pa na zgodbi, ki jo želimo verjeti o sebi.
Prav zato film Zmešani geni ni samo lahkotna francoska komedija, ampak film, ki gledalca nehote prisili tudi v nekaj samorefleksije.
Film se začne precej preprosto.
Mlad francoski par, Alice in François, se odloči za poroko.
Zaljubljena sta, sproščena in precej manj obremenjena z družbenimi razlikami kot njuni starši.
Toda že ob prvih srečanjih postane jasno, da poroka ne združuje samo dveh ljudi, temveč tudi dva sveta — in isti človeški ego v dveh različnih oblikah.
Na eni strani stoji družina Bouvier-Sauvage, premožnejša, bolj konservativna družina, skoraj ponosna na svojo »francosko čistost«.
Govorijo o tradiciji, družinskih koreninah in kulturi s skoraj aristokratskim ponosom.
Na drugi strani je Françoisova družina, nekoliko bolj sproščena in ljudska, vendar z zelo podobno potrebo po pripadnosti »čistokrvnim Francozom«.
Že pri prvih skupnih kosilih med njimi zavlada tiho tekmovanje:
— kdo prihaja iz bolj »ugledne« družine,
— kdo ima bolj »francoske« korenine,
— kdo pripada bolj »pravim ljudem«,
— in kdo je bolj »čistokrven« Francoz.
Nihče tega ne pove direktno, a občutek je prisoten povsod.
V vsakem pogledu.
V vsaki pripombi.
In skoraj v vsakem stavku, ki diskretno sporoča: »Jaz sem »čistokrven« Francoz.«
Prav tu pa film začne svojo pravo satiro.
Mladi par želi napetost med družinama obrniti na humor in staršem podari DNK teste za ugotavljanje prednikov.
Darilo je mišljeno:
— malo kot moderna zabava,
— malo kot provokacija,
— in malo kot ironičen poskus, da bi se vsi skupaj nehali tako resno obremenjevati s tem, kdo je »pravi Francoz«.
Par se ne obremenjuje s tem, kdo ima »čistejše korenine« ali bolj »čistokrvno kri«.
Toda starši tega ne vzamejo kot šalo.
Nasprotno.
Rezultate pričakujejo resno ponosno, kot da bodo prejeli uradno potrdilo svoje veličine:
— dokaz o »čisti krvi«,
— dokaz o »pravem poreklu«,
— dokaz, da pripadajo zgodovinsko pomembnejšemu svetu.
Nekateri pričakujejo, da bodo med predniki odkrili plemiče, viteze ali junake francoske zgodovine.
In potem pridejo rezultati.
Tam se začne pravi razpad ega.
Človek, ki je še dan prej skoraj nastopal kot varuh francoske čistosti, odkrije med predniki ljudi iz narodov, nad katerimi se je prej zgražal in se jim posmehoval.
Drugi pa prav tako ugotovi, da njegova družina sploh ni tako »francosko čistokrvna«, kot je verjel vse življenje.
Nato pridejo še bolj nepričakovane stvari. DNK analize pokažejo:
— različne evropske mešanice,
— tuje etnične skupine,
— in ameriške staroselce oziroma Irokeze.
Prav prizor z Irokezi je eden najbolj simboličnih v filmu.
Človek, ki je skoraj fanatično govoril o »pravih Francozih«, zdaj osuplo strmi v papir, kot da mu je lastna genetika osebno izdala narod.
Od tam naprej začnejo vsi razpadati vsak po svoje.
Nekateri skrivajo rezultate.
Drugi iščejo napako v laboratoriju.
Tretji se jezijo na partnerje, ki niso »čistokrvne« francoske krvi.
Nekateri panično iščejo razlago, kako je mogoče, da niso to, kar so mislili, da so.
Film postane groteskno smešen ravno zato, ker pokaže nekaj zelo resničnega:
»Ljudje pogosto ne ljubimo resnice o sebi, ampak zgodbo, ki smo si jo ustvarili o sebi. In ko se ta zgodba sesuje, se pogosto sesuje tudi ego.«
Kar je včeraj delovalo kot trdna identiteta:
— »naša čistokrvnost«,
— »naš izvor«,
— »naše korenine«,
nenadoma postane zelo krhka predstava.
Film se pri tem ne norčuje iz genetike.
Norčuje se iz človekove potrebe po občutku večvrednosti.
In prav zato je zgodba tako zanimiva.
Ker začne razkrivati, kako pogosto ljudje iz porekla ustvarimo hierarhijo o tem:
— kdo je bolj »pravi«,
— kdo bolj »čist«,
— kdo bolj »vreden«,
— in kdo pripada »pravi« skupini.
V resnici pa zgodovina človeštva nikoli ni bila »čista«.
Bila je:
— mešanje,
— selitve,
— vojne,
— ljubezni,
— naključja,
— ter neprestano prepletanje ljudi, kultur in krvi skozi stoletja.
In prav tu film nehote odpre veliko širše vprašanje.
Ne samo vprašanje narodov.
Tudi vprašanje človekove obsedenosti s popolnostjo.
Podobne mehanizme pogosto najdemo tudi drugod:
— v družbi,
— v statusnih sistemih,
— v tekmovalnosti,
— in nenazadnje tudi v kinologiji.
»Čiste linije.«
»Pravi rodovniki.«
»Prave organizacije.«
»Čistokrven pes.«
Pogosto gre človekova potreba po priznanju in potrditvi v kinologiji tako daleč, da začne pozabljati nekaj najbolj osnovnega:
»da pred njim ne stoji simbol prestiža, projekt ega ali dokaz osebne vrednosti, ampak živo bitje.«
Bitje, ki ne razume:
— naslovov,
— pokalov,
— statusa,
— ali človekove potrebe po občudovanju.
Razume pa:
— pritisk,
— napetost,
— frustracijo,
— ter odnos človeka do njega.
In morda se prav tam začne največji paradoks sodobne kinologije:
»Bolj ko človek govori o ljubezni do psa, hitreje lahko začne pozabljati psa samega.«
Seveda ima beleženje porekla pri psih svoj pomemben namen, ki je:
— spremljanje zdravja,
— preprečevanje tveganih paritev,
— razumevanje dednosti,
— odgovorna vzreja.
Toda film zelo dobro pokaže, kako hitro človek iz podatka o poreklu ustvari nekaj veliko večjega:
— status,
— hierarhijo
— in občutek večvrednosti.
Človek pri psih pogosto išče popolnost, ki je pri sebi ne more doseči.
Popolno telo.
Popolno držo.
Popolno gibanje.
Popoln nadzor.
Popoln nastop.
Skozi žival ustvarja idealizirano verzijo svojega uspeha in identitete, ki mu v lastnem življenju pogosto polzi iz rok.
Takrat žival pogosto preneha biti samo žival.
Postane:
— simbol uspeha,
— podaljšek identitete,
— dokaz discipline
— ali sredstvo za občutek potrditve.
In morda prav tam človek začne veliko manj opazovati psa … in veliko bolj samega sebe skozi njega.
Pes nikoli ne vpraša:
— iz katere organizacije prihaja drug pes,
— kateri rodovnik je »pravi«,
— koliko naslovov imajo njegovi predniki,
— in ali je njegova krvna linija dovolj »čista«.
To se sprašuje človek.
In morda je ravno zato film Zmešani geni (Cocorico) pod humorjem pravzaprav precej neprijeten film.
Ker ne govori samo o Francozih.
Govori o človeku.
O njegovi potrebi po pripadnosti.
Po potrditvi.
Po občutku večvrednosti.
In o tem, kako hitro lahko iz identitete ustvari hierarhijo.
Morda pa je prav zato najbolj neprijetno vprašanje filma zelo preprosto:
»Koliko naše identitete v resnici temelji na resnici in koliko na zgodbi, ki jo želimo verjeti o sebi?«