🐾 Ali je barvni Yorkshire Terrier še vedno Yorkshire Terrier ali nova pasma?

Vprašanje, ali barvni Yorkshire Terrier (barvni yorkie) predstavlja novo pasmo ali variacijo znotraj obstoječe pasme, ni zgolj vprašanje mnenja, temveč vprašanje razumevanja različnih ravni opredelitve:

— biološke,

— genetske

— in pravne.

Odgovor ni enoznačen, ker se vprašanje nanaša na tri različne ravni:

— biologijo,

— genetiko

— in pravni okvir.

Razlike v poimenovanju psov v praksi izhajajo iz različnih klasifikacijskih sistemov, medtem ko genetska struktura populacije ostaja predmet znanstvene obravnave, pravni okvir pa izhaja iz veljavne zakonodaje.

Članek je zasnovan kot zaporedje vprašanj in odgovorov, pri čemer se posamezne točke med seboj dopolnjujejo in skupaj oblikujejo širši kontekst razumevanja obravnavane tematike.

Razumevanje te tematike zahteva ločevanje med tem, kar pes je z genetskega vidika, in tem, kako je opredeljen znotraj posameznega sistema.

🐾 1. Kaj je ključno za razumevanje, ali je barvni Yorkshire Terrier nova pasma ali variacija znotraj pasme?

Razumevanje tega vprašanja vključuje razlikovanje med dvema ravnema opredelitve:

— genetsko opredelitvijo populacije

— poimenovanjem, ki izhaja iz pravil organizacij in evidenčnih sistemov

Z vidika genetike posamezna fenotipska lastnost (zunanja, vidna lastnost, npr. barva dlake) ne predstavlja zadostnega kriterija za opredelitev nove pasme. Genomske raziskave pasem kažejo, da pasme predstavljajo genetsko strukturirane populacije, opredeljene na ravni celotnega genoma, medtem ko posamezne lastnosti odražajo variacije znotraj teh populacij (Parker et al., 2004; Parker et al., 2017; Ostrander et al., 2017; Ostrander et al., 2019; Schmutz & Berryere, 2007).

Z vidika prava Zakon o društvih opredeljuje društva in zveze društev kot pravne osebe zasebnega prava, ki delujejo na podlagi lastnih pravil in v okviru svojega članstva (ZDru-1, 1., 2. in 16. člen; Ustava RS, 42. člen). Pravila in klasifikacije, ki jih takšne organizacije določajo, veljajo v okviru njihovih evidenc in članstva.

Zakon o društvih ne določa posebnega pravnega statusa ali javnega pooblastila za enotno opredeljevanje pasem niti ne vzpostavlja hierarhije med posameznimi društvi ali zvezami društev, ne glede na njihovo mednarodno povezanost ali organizacijsko strukturo.

Poimenovanja pasem se uporabljajo tudi v uradnih evidencah in dokumentih (npr. Centralni register hišnih živali – CRHŽ; potni list za hišne živali). Pravilnik o označevanju in registraciji hišnih živali določa, da se podatki v register vpisujejo na podlagi prijave imetnika živali. Uredba (EU) št. 576/2013 določa enoten vzorec potnega lista za hišne živali, ki vsebuje rubriko za pasmo.

V potnem listu za hišne živali je rubrika za pasmo označena kot: »Pasma (po navedbi lastnika)« (Uredba (EU) št. 576/2013, Priloga III).

Vpis podatkov v register temelji na prijavi imetnika in predloženi dokumentaciji (Pravilnik o označevanju in registraciji hišnih živali, 6. člen).

Rodovnik je listina, ki jo izda kinološka organizacija v okviru svojih pravil in evidenc ter vsebuje podatke o identifikaciji, poreklu in pasmi psa (ZDru-1). V posameznih rodovniških listinah je lahko navedeno, da se določeni podatki v evidenco vnašajo na podlagi navedbe imetnika.

V različnih sistemih razvrščanja se lahko za enak tip psa uporabljajo različna poimenovanja, ki so vezana na pravila posamezne organizacije, medtem ko genetska analiza opisuje podobnost z referenčnimi populacijami (Parker et al., 2017; Ostrander et al., 2019).

🐾 2. Kaj je kinologija v primerjavi z znanstvenimi vedami, kot so biologija, genetika in zgodovina?

V javnem prostoru se pogosto pojavljajo raznolika mnenja in nesoglasja, tudi med posamezniki, ki se označujejo kot kinologi.

Pojem kinologija se uporablja za področje dela s psi, ki zajema vzrejo, šolanje, razstavljanje in organizacijo dejavnosti, povezanih s psi. Pri tem ne gre za samostojno znanstveno disciplino v enakem pomenu kot biologija ali genetika, prav tako pa izraz sam po sebi ne predstavlja formalno reguliranega strokovnega naziva. Zato sklicevanje nanj še ne pomeni nujno znanstvene utemeljenosti posameznih trditev.

Kinologija kot področje vključuje različne pristope in prakse, ki se lahko med organizacijami in okolji razlikujejo. Njene klasifikacije, pravila in standardi se oblikujejo v okviru določenih sistemov in njihovih ciljev, pri čemer niso vedno neposredno zasnovani na enotno standardizirani znanstveni metodologiji, kot je značilna za discipline, kot so biologija, genetika ali evolucijska znanost (Parker et al., 2004; Ostrander et al., 2017; Wayne & vonHoldt, 2012).

Za razumevanje obravnavane tematike je smiselno izhajati iz znanstvenih disciplin, kot so zgodovina, biologija in genetika, ki na podlagi preverljivih raziskovalnih metod obravnavajo razvoj, sorodnost in variabilnost psov kot vrste (Parker et al., 2004; Ostrander et al., 2017; Wayne & vonHoldt, 2012).

🐾 3. Kaj je pes kot biološka vrsta in kako razumeti pasmo, linijo in barvno variacijo?

Pes (Canis lupus familiaris) je z vidika biologije in genetike enotna vrsta, znotraj katere obstaja široka genetska in fenotipska variabilnost.

Razlike med posameznimi tipi psov, vključno z barvnimi različicami, ne predstavljajo ločenih vrst, temveč izražanje genetskih variacij znotraj iste populacije.

Pojem pasme v tem okviru predstavlja predvsem človekovo klasifikacijo na podlagi izbranih lastnosti, ne pa ločene biološke enote. Pasma, linija in barvna variacija niso naravne biološke enote, temveč kategorije, ki nastanejo kot posledica človekove selekcije, razvrščanja in poimenovanja.

Biološka realnost ostaja enotna: vsi pripadajo isti vrsti. Pojem vrste spada v biologijo, medtem ko so pasma, linija in barvna variacija posledica človekove selekcije in razvrščanja znotraj iste vrste. Pes (Canis lupus familiaris) predstavlja enotno biološko vrsto z veliko genetsko in fenotipsko variabilnostjo (Darwin, 1859; Wayne & vonHoldt, 2012).

Vrsta (species)

Osnovna biološka enota, opredeljena z možnostjo medsebojnega razmnoževanja in skupnim genskim izvorom. Vsi domači psi spadajo v vrsto Canis lupus familiaris, ki je podvrsta sivega volka (Canis lupus) (Wayne & vonHoldt, 2012).

Z vidika biologije vrsta predstavlja skupino organizmov, ki si delijo skupno evolucijsko zgodovino in med seboj ohranjajo genetsko povezanost. Pri psih to pomeni, da lahko vsi pripadniki – ne glede na velikost, obliko, barvo ali pasmo – med seboj tvorijo plodne potomce, kar potrjuje njihovo pripadnost isti biološki enoti (Darwin, 1859; Wayne & vonHoldt, 2012).

Genetske raziskave kažejo, da razlike med posameznimi psi izhajajo iz relativno majhnega dela genoma, ki vpliva na zunanje lastnosti, medtem ko večina genetskega zapisa ostaja skupna vsem psom (Parker et al., 2004; Ostrander et al., 2017). Velika raznolikost videza pri psih je v znanstveni literaturi opisana kot posledica variacij znotraj iste vrste, ne kot pokazatelj ločenih bioloških kategorij (Ostrander et al., 2017; Wayne & vonHoldt, 2012).

Pojem vrste temelji na bioloških in evolucijskih zakonitostih ter genetski povezanosti populacij, kot jih obravnavajo biologija, genetika in evolucijska znanost (Darwin, 1859; Wayne & vonHoldt, 2012).

Pasma (breed)

Kategorija, ki jo je oblikoval človek z načrtno selekcijo določenih lastnosti (morfologija, vedenje, velikost ipd.). Ne predstavlja samostojne biološke enote, temveč rezultat človekove izbire in razvrščanja znotraj iste vrste (Parker et al., 2004; Ostrander et al., 2017).

Pasma nastane kot posledica dolgoročne selekcije, pri kateri človek načrtno izbira in pari živali s podobnimi ali zaželenimi lastnostmi. V praksi je selekcija pogosto usmerjena predvsem v doseganje tipa, videza ali specifičnih vedenjskih značilnosti, medtem ko ohranjanje genetske raznolikosti in splošnega zdravstvenega stanja populacije ni nujno primarni selekcijski cilj (Calboli et al., 2008; Leroy, 2011).

Takšen način selekcije vodi v genetsko strukturirane populacije znotraj vrste, kjer so določene lastnosti pogostejše zaradi ponavljajočega parjenja sorodnih ali podobnih živali. Posledično lahko pride do zmanjšanja genetske variabilnosti (genetska raznolikost znotraj populacije) in povečanja pojavnosti določenih dednih bolezni (Calboli et al., 2008; Leroy, 2011; Ostrander et al., 2017).

Razlike med pasmami so predvsem rezultat človekove selekcije omejenega števila lastnosti, ne pa ločenega evolucijskega razvoja. Večina genetskega zapisa ostaja skupna vsem psom, ne glede na pasmo (Parker et al., 2004). Pojem pasme odraža standardizacijo in klasifikacijo na podlagi izbranih lastnosti, ki je bila oblikovana v okviru kinoloških organizacij in njihovih pravil, ne pa na podlagi bioloških ali genetskih kriterijev, ki opredeljujejo naravne enote znotraj vrste (Parker et al., 2004; Ostrander et al., 2017; Larson et al., 2012).

Linija (line)

Ožja selekcijska skupina znotraj pasme, nastala z načrtnim parjenjem za utrjevanje določenih lastnosti. Tudi linija je posledica človekove selekcije, usmerjene v poudarjanje specifičnih lastnosti (npr. tip, videz ali določene značilnosti), ne pa v ohranjanje genetske raznolikosti populacije.

Takšna selekcija pogosto vključuje parjenje genetsko sorodnih ali podobnih živali, kar vodi v povečano homogenost znotraj linije in zmanjšanje genetske variabilnosti (Falconer & Mackay, 1996; Leroy, 2011). Pri tem se lahko pogosteje izražajo recesivni (prikriti) škodljivi aleli, kar je povezano z večjo pojavnostjo določenih dednih bolezni (Calboli et al., 2008; Leroy, 2011).

Zmanjšanje genetske variabilnosti v takšnih populacijah je v znanstveni literaturi povezano z večjim tveganjem za pojav dednih motenj in zmanjšano splošno biološko odpornost (Leroy, 2011; Calboli et al., 2008).

Barvna variacija (color variation)

Genetsko pogojeno izražanje različnih alelov, ki vplivajo na pigmentacijo dlake. Njeno poimenovanje in razvrščanje temelji na človekovi interpretaciji lastnosti, ne na ločenih bioloških kategorijah.

Barvne variacije so rezultat sprememb v genih, ki uravnavajo pigmentacijo, pri čemer gre za variacije znotraj iste populacije in iste vrste (Ostrander et al., 2017). Takšne variacije ne vplivajo na osnovno biološko pripadnost ali evolucijski izvor posameznikov.

V določenih primerih se pojavljajo poskusi, da bi se posamezne barvne različice znotraj iste pasme ali linije opredelile kot samostojne pasme. Takšne opredelitve niso skladne z biološkimi in genetskimi merili razmejevanja populacij, saj ne temeljijo na ločenem genskem izvoru ali reproduktivni izolaciji (Wayne & vonHoldt, 2012; Ostrander et al., 2017).

Zgodovinski razvoj pasem kaže, da so se barvne variacije praviloma pojavljale in ohranjale znotraj iste populacije, brez vzpostavljanja ločenih bioloških enot (Larson et al., 2012).

🐾 4. Ali je kinološka razvrstitev psov v skladu z znanstvenimi merili?

Biološka opredelitev psa temelji na skupnem genskem izvoru in pripadnosti isti vrsti, medtem ko razvrščanje na pasme, linije in druge kategorije izhaja iz človekove selekcije in potrebe po razvrščanju lastnosti.

Takšne razvrstitve se oblikujejo na podlagi izbranih kriterijev (npr. videz, velikost, vedenje), ki niso univerzalni, temveč so odvisni od zgodovinskega razvoja, vzrejnih ciljev in pravil posameznih organizacij (Larson et al., 2012; Parker et al., 2004).

Zaradi tega se lahko enake ali zelo podobne skupine psov v različnih okoljih ali organizacijah razvrščajo različno, brez spremembe njihove biološke pripadnosti.

🐾 5. Ali odkritje nove pasme pomeni odkritje nove vrste?

Ne.

Odkritje ali poimenovanje nove pasme psa ne pomeni odkritja nove biološke vrste. Vsi domači psi pripadajo isti vrsti Canis lupus familiaris (Linnaeus, 1758; ICZN – International Code of Zoological Nomenclature).

Pasma predstavlja populacijo znotraj vrste, oblikovano z umetno selekcijo človeka, ne pa samostojne biološke enote (Ostrander et al., 2017). Poimenovanje pasme je zato rezultat pravil in dogovorov znotraj posamezne kinološke organizacije.

Kinološke organizacije delujejo kot subjekti zasebnega prava brez javnih pooblastil za določanje splošno veljavnih bioloških klasifikacij (Zakon o društvih – ZDru-1; Ustava Republike Slovenije, 42. člen).

🐾 5.1 Ali je registracija nove pasme isto kot registracija nove vrste?

Ne.

Registracija nove pasme pomeni vpis v evidenco določene organizacije in velja izključno v okviru njenega sistema pravil. Registracija ali opis nove vrste pa poteka v okviru znanstvene taksonomije in mora slediti mednarodno uveljavljenim pravilom zoološke nomenklature (ICZN – International Code of Zoological Nomenclature).

Nova vrsta se ne določa z administrativnim postopkom ali odločitvijo organizacije, temveč na podlagi znanstvenih meril, kot so genetska diferenciacija, reproduktivna izolacija in evolucijska ločenost (Mayr, 1942; De Queiroz, 2007).

Zato registracija pasme, ne glede na njeno ime ali posebnosti, ne pomeni nastanka nove vrste, temveč zgolj klasifikacijo znotraj že obstoječe vrste.

🐾 6. Ali je odkritje posebne barve pri določeni pasmi že nova pasma?

Ne.

Posamezna fenotipska lastnost, kot je barva, predstavlja variacijo znotraj populacije in ne pomeni genetsko ločene pasme. Barva je posledica delovanja omejenega števila genov in ne odraža celotne genetske strukture populacije (Kaelin & Barsh, 2013; Schmutz & Berryere, 2007).

Posamezne barvne variacije ne vzpostavijo nove genetsko ločene populacije, temveč ostajajo del iste pasemske skupine (Parker et al., 2004; Ostrander et al., 2017). V praksi lahko kinološke organizacije takšno lastnost uporabijo kot osnovo za novo poimenovanje pasme ali variacije. Takšna opredelitev predstavlja klasifikacijsko odločitev znotraj organizacije in velja izključno v okviru njenih pravil in evidenc.

Po slovenski zakonodaji takšne organizacije delujejo kot subjekti zasebnega prava brez javnih pooblastil za določanje splošno veljavnih bioloških ali genetskih opredelitev (Zakon o društvih – ZDru-1; Ustava Republike Slovenije, 42. člen).

Genetsko gledano pes pri tem ne postane nova pasma, temveč ostaja del iste populacije (npr. Yorkshire Terrier), ne glede na poimenovanje v posameznem registru. Poimenovanje na podlagi posamezne lastnosti lahko ustvari vtis nove pasme, vendar brez genetske diferenciacije in stabilne reprodukcije ne predstavlja nove biološke ali genetske enote (Ostrander et al., 2017).

🐾 7. Zakaj lahko posamezna lastnost v določenih sistemih postane podlaga za novo pasemsko poimenovanje?

Razlog ni v genetiki, temveč v načinu klasifikacije. Kinološke organizacije kot subjekti zasebnega prava oblikujejo lastna pravila, evidence in razvrstitve (Zakon o društvih – ZDru-1; Ustava Republike Slovenije, 42. člen).

Ker te odločitve niso vezane na znanstveno opredelitev vrste ali populacije, lahko posamezna lastnost (npr. barva) postane osnova za novo poimenovanje ali razvrstitev. Takšna praksa lahko ustvari vtis, da gre za novo pasmo, čeprav genetsko ne pride do vzpostavitve nove, ločene populacije (Ostrander et al., 2017; Parker et al., 2004).

V določenih primerih so takšne razvrstitve povezane tudi z internimi evidencami ali posebnimi vpisnimi režimi (npr. pogojne ali odprte rodovne knjige), ki jih vodijo posamezne kinološke organizacije. Te evidence niso javne ali državne, temveč predstavljajo interne registre znotraj zasebnopravnih subjektov.

Takšni vpisi so administrativni mehanizem organizacije in ne pomenijo vzpostavitve nove genetsko ločene pasme. Poimenovanje v tem kontekstu ne odraža nujno biološke realnosti, temveč pravila in cilje posamezne organizacije.

V določenih primerih lahko takšna klasifikacija vpliva tudi na razstavne razrede. Če je kategorija opredeljena zelo ozko ali jo predstavlja majhno število psov, lahko pride do situacije, kjer posamezni pes v razredu nima neposredne konkurence. Takšni razstavni izidi so posledica razvrstitvenih pravil in strukture razredov, ne pa nujno genetske posebnosti populacije (Ostrander et al., 2017; Parker et al., 2004).

🐾 8. Ali lahko pes z večinskim deležem yorkshire terierja nosi ime “color yorkshire terrier”?

Da — v okviru določenih kinoloških organizacij.

Pes, pri katerem prevladuje genetski delež pasme Yorkshire Terrier (npr. približno 70–80 %), ob omejenem deležu drugih primerljivih dolgodlakih družnih pasem (npr. do približno 20–30 %), je lahko v evidencah posameznih zakonito registriranih kinoloških organizacij vpisan in poimenovan kot »color yorkshire terrier«, saj te organizacije določajo lastne klasifikacije, pogoje vpisa in pasemska poimenovanja (Zakon o društvih – ZDru-1; Ustava Republike Slovenije, 42. člen).

V določenih sistemih se takšni psi lahko vodijo tudi v posebnih ali pogojnih rodovnih evidencah, kjer so vključeni pod specifičnimi pogoji vpisa. Takšen vpis predstavlja administrativni status znotraj organizacije in ne pomeni nujno dokončno priznane, genetsko stabilne pasme v širšem znanstvenem smislu. Takšno poimenovanje zato v tem okviru ne predstavlja zgolj opisa, temveč formalno klasifikacijo znotraj določenega sistema.

Pomembno dodatno pojasnilo:

— tudi pri rodovniško čistopasemskih psih genetske analize pogosto ne pokažejo popolnega (100 %) ujemanja z referenčno populacijo, temveč določeno stopnjo variabilnosti (npr. 80–95 %)

— takšni rezultati odražajo genetsko raznolikost, zgodovinski razvoj pasem in metodološke značilnosti referenčnih baz, ne pa nujno nedavnega križanja z drugimi pasmami

Raziskave kažejo, da so pasme genetsko prepoznavne kot sorodne, vendar ne absolutno izolirane populacije, pri čemer delijo določene genetske segmente tudi z drugimi sorodnimi pasmami (Parker et al., 2004; Ostrander et al., 2017; Dreger et al., 2016).

Ključno je razlikovati med dvema primeroma:

— kadar gre za psa, ki je genetsko v celoti Yorkshire Terrier, vendar izraža netipično barvo, tak pes ostaja del iste pasme in ne predstavlja nove pasme

— kadar pa populacija namensko vključuje tudi omejen delež drugih primerljivih dolgodlakih družnih pasem (npr. do približno 20–30 %), ne gre več za isto genetsko populacijo, temveč za novo kombinacijo, ki lahko predstavlja začetek oblikovanja nove pasme

V takšnem primeru lahko poimenovanje »color yorkshire terrier« odraža tudi dejanski proces selekcije in razvoja nove populacije, ki se v določenih organizacijah že vodi kot pasma ali pasma v nastajanju. Z vidika genetike takšna populacija postane samostojna pasma šele, ko doseže genetsko stabilnost, prepoznavnost in se preneha z nadaljnjim vključevanjem drugih pasem (Parker et al., 2004; Ostrander et al., 2017).

Zato lahko ime »color yorkshire terrier« hkrati predstavlja formalno pasemsko oznako znotraj določenega sistema, vendar njegova dokončna opredelitev kot samostojne pasme ostaja odvisna od dolgoročne genetske stabilnosti populacije.

🐾 9. Ali je lahko načrtno križanje več pasem podlaga za novo pasmo?

Da — v določenih primerih.

Načrtno in dolgoročno križanje dveh ali več pasem lahko vodi v oblikovanje nove pasme, če se skozi več generacij vzpostavi genetsko stabilna in prepoznavna populacija. Pri tem ne gre zgolj za posamezno lastnost (npr. barvo), temveč za celoten nabor lastnosti — telesnih, vedenjskih in genetskih — ki se dosledno prenašajo na potomce (Ostrander et al., 2017; Parker et al., 2004).

Raziskave genetske strukture pasem kažejo, da so pasme prepoznavne kot relativno zaprte in genetsko diferencirane populacije, kar pomeni, da mora nova pasma skozi čas oblikovati lastno genetsko identiteto (Parker et al., 2017; Dreger et al., 2016).

V takšnih primerih lahko poimenovanje nove pasme odraža dejansko oblikovanje nove, genetsko diferencirane populacije, ne le administrativne ali vizualne razlike (Parker et al., 2004; Ostrander et al., 2017; Dreger et al., 2016).

Vendar pa tudi v teh primerih priznanje in poimenovanje pasme poteka znotraj pravil posameznih organizacij, medtem ko genetska realnost ostaja predmet znanstvene presoje in analize (Ostrander et al., 2017; Larson et al., 2012).

🐾 10. Kakšna je razlika med kinološko klasifikacijo in znanstveno klasifikacijo?

Klasifikacija psov, ki nastaja v okviru različnih kinoloških praks in organizacij, temelji na človekovi izbiri, opazovanju in dogovorjenih kriterijih, kot so videz, barva, velikost ali namen uporabe. Takšne razvrstitve niso enotne, saj se lahko razlikujejo glede na organizacijo, okolje ali uporabljena merila.

Znanstvena klasifikacija temelji na preverljivih merilih, kot so genetska sorodnost, evolucijski izvor in reproduktivna povezanost med organizmi. Uporablja standardizirane metode in omogoča primerljivost ter ponovljivost rezultatov (Mayr, 1942; Wayne & vonHoldt, 2012).

Pri psih to pomeni, da znanstvena klasifikacija obravnava vse domače pse kot del iste vrste (Canis lupus familiaris), medtem ko se v kinoloških in drugih praktičnih sistemih uvajajo dodatne kategorije znotraj te vrste na podlagi izbranih lastnosti (Parker et al., 2004; Ostrander et al., 2017).

Razlike med obema pristopoma izhajajo iz uporabljenih meril: znanstvena klasifikacija temelji na bioloških zakonitostih, medtem ko se klasifikacije v praksi oblikujejo na podlagi izbire lastnosti in ciljev posameznih sistemov. V določenih primerih ta merila niso nujno usmerjena v enake vidike, kot jih obravnavajo znanstvene raziskave, na primer genetsko raznolikost ali dolgoročne vidike zdravja populacije (Mellor, 2020; O’Neill et al., 2016; Rooney & Sargan, 2009; Leroy, 2011).

🐾 11. Ali klasifikacijo skupin psov (pasma, linija, variacija) določajo znanstvena merila ali pravila organizacij?

Znanstvene discipline, kot so biologija, genetika in evolucijska znanost, obravnavajo pse kot enotno vrsto (Canis lupus familiaris) ter preučujejo njihovo genetsko strukturo, sorodnost in variabilnost znotraj populacije (Wayne & vonHoldt, 2012; Parker et al., 2004). Pri tem kategorij, kot so pasma, linija ali barvna variacija, ne obravnavajo kot biološko ločenih enot, temveč kot izraz variabilnosti znotraj iste vrste (Ostrander et al., 2017).

Klasifikacija na pasme, linije in variacije se v praksi oblikuje v okviru pravil, evidenc in terminologije, ki jih določajo kinološke organizacije. Ta pravila temeljijo na različnih merilih, kot so rodovniško poreklo, fenotipske značilnosti ali kombinacija več kriterijev, pri čemer se lahko med organizacijami razlikujejo (Larson et al., 2012).

Zato lahko enake ali zelo podobne skupine psov v različnih sistemih prejmejo različne klasifikacijske oznake, ne da bi se pri tem spremenila njihova genetska pripadnost ali biološka opredelitev (Parker et al., 2017; Ostrander et al., 2019).

🐾 12. Zakaj je za poimenovanje pasme pomembno, kdo določa pravila razvrščanja?

Poimenovanje pasme ni neposreden odraz biološke ali genetske opredelitve, temveč je vezano na pravila sistema, v katerem je pes vpisan. Ta pravila določajo, katera merila imajo pri razvrščanju večjo težo, npr. rodovniško poreklo, fenotipske značilnosti ali kombinacija različnih kriterijev (Larson et al., 2012; Parker et al., 2004).

Znanstvene discipline, kot sta biologija in genetika, pri tem ne določajo normativnih klasifikacij pasem, temveč obravnavajo genetsko strukturo populacij in variabilnost znotraj vrste (Ostrander et al., 2017; Wayne & vonHoldt, 2012).

Ker pravila razvrščanja oblikujejo kinološke organizacije kot subjekti zasebnega prava, njihova klasifikacija ne izhaja iz znanstveno standardiziranih kriterijev, temveč iz organizacijskih pravil, ki veljajo znotraj posameznega sistema (ZDru-1; Ustava RS, 42. člen).

🐾 13. Ali lahko pes po videzu ustreza pasmi, genetsko pa ne popolnoma?

V praksi se pojavljajo tudi primeri, ko pes po fenotipu (videzu) ustreza pasemskemu standardu in je kot tak prepoznan v kinoloških evidencah, vendar genetska analiza pokaže delno odstopanje, npr. ni popolno ujemanje z referenčno populacijo pasme. Takšni rezultati (npr. 70–90 % genetske podobnosti) odražajo dejstvo, da pasme predstavljajo genetske populacije z določeno stopnjo variabilnosti, ne pa popolnoma homogenih skupin (Parker et al., 2017; Ostrander et al., 2019).

Do takšnih razlik lahko pride zaradi zgodovine vzreje, vključno z geografsko ločenimi populacijami, različnimi vzrejnimi praksami ali vključevanjem sorodnih populacij v preteklosti (Boyko et al., 2010; Larson et al., 2012). V določenih primerih se to lahko kaže pri linijah, ki izvirajo iz različnih okolij ali vzrejnih sistemov.

Takšni primeri dodatno kažejo, da fenotip (videz) sam po sebi ni zanesljiv pokazatelj celotne genetske strukture, ter da genetski rezultati predstavljajo oceno podobnosti z referenčnimi populacijami, ne pa absolutne ali enoznačne opredelitve pasme (Parker et al., 2004; Ostrander & Wayne, 2017).

🐾 14. Ali pasemsko pripadnost določa fenotip (videz) ali genetika?

V praksi se razlike v razumevanju pogosto kažejo kot nasprotje med fenotipskim (vidnim) in genetskim pristopom. V določenih kinoloških okoljih se pasemska pripadnost presoja predvsem na podlagi zunanjega videza in skladnosti s pasemskim standardom, medtem ko sodobna genetika pasemsko pripadnost obravnava kot vprašanje genetske podobnosti in populacijske strukture (Parker et al., 2004; Ostrander et al., 2017).

Isti pes se lahko:

— po fenotipskem kriteriju opredeli kot pripadnik določene pasme, če ustreza njenemu videzu,

— po genetskem kriteriju pa kot pripadnik iste pasme tudi v primerih, ko zaradi variacije ne ustreza popolnoma standardiziranemu fenotipu.

Razlika je povezana z različnimi merili, ki se uporabljajo pri opredeljevanju pasemske pripadnosti.

🐾 15. Kaj so zakonito registrirane kinološke organizacije in kaj niso?

Zakonito registrirane kinološke organizacije so pravne osebe zasebnega prava, ustanovljene v skladu z veljavno zakonodajo (najpogosteje kot društva ali zveze društev) in delujejo na podlagi svojih internih aktov (Zakon o društvih – ZDru-1, 1. in 2. člen; Ustava RS, 42. člen).

Takšne organizacije:

— vodijo lastne evidence,

— določajo pravila delovanja,

— uporabljajo lastna poimenovanja in klasifikacije na področju vzreje in opredeljevanja psov.

V pravnem smislu imajo naravo subjektov zasebnega prava, ne glede na njihovo velikost, organiziranost ali mednarodno povezanost. Njihova pravila veljajo v okviru njihovega delovanja in praviloma nimajo javnega pooblastila za splošno pravno opredeljevanje pasem.

Pravila posamezne organizacije:

— veljajo predvsem za njene člane in evidence,

— nimajo značaja splošno zavezujoče pravne norme (ZDru-1).

Posamezna organizacija samostojno določa svoja pravila, evidence in poimenovanja, pri čemer njene opredelitve veljajo v okviru njenega sistema.

Evidence teh organizacij:

— niso javnopravni registri,

— praviloma nimajo neposrednega pravnega učinka za tretje osebe.

Pravni učinek imajo predvsem uradne evidence, ki nastajajo na podlagi javnega prava (npr. registri živali ali identifikacijski sistemi). Poimenovanje pasme znotraj posamezne organizacije predstavlja notranjo klasifikacijo, ne pa splošno veljavne pravne ali znanstvene opredelitve.

Takšna ureditev temelji na načelu svobode združevanja (Ustava RS, 42. člen), ki omogoča organizacijam sprejemanje lastnih pravil v okviru njihovega delovanja.

🐾 16. Ali članstvo v organizaciji FCI in njenih članicah predstavlja edino legitimno obliko kinološkega delovanja?

Ne.

Članstvo v sistemu FCI in njenih članicah ne predstavlja edine legitimne oblike kinološkega delovanja. Kinološke organizacije delujejo kot pravne osebe zasebnega prava (najpogosteje kot društva ali zveze društev), ustanovljene na podlagi veljavne zakonodaje (Zakon o društvih – ZDru-1, 1. in 2. člen). Takšne organizacije imajo naravo subjektov zasebnega prava, pri čemer delujejo na podlagi lastnih pravil in v okviru svobode združevanja (Ustava RS, 42. člen).

Članstvo v posamezni kinološki organizaciji je prostovoljno (Ustava RS, 42. člen). Pravila in klasifikacije veljajo znotraj posameznega sistema (ZDru-1). Posamezni sistemi delujejo samostojno v okviru svojih pravil in ne predstavljajo splošno zavezujoče pravne ureditve za vse (ZDru-1; Ustava RS, 42. člen).

Razlike med posameznimi zakonito registriranimi kinološkimi organizacijami so povezane z različnimi organizacijskimi pravili, metodologijami in pristopi k opredeljevanju pasem, ne pa s posebnim nadrejenim pravnim statusom posamezne organizacije (ZDru-1; Ustava RS, 42. člen).

🐾 17. Na čem lahko temelji odločitev o izbiri kinološke organizacije?

Odločitev o izbiri kinološke organizacije lahko temelji na različnih strokovnih, metodoloških in organizacijskih razlogih. Ker kinološke organizacije delujejo kot samostojne pravne osebe zasebnega prava, vsaka oblikuje lastna pravila glede:

— vodenja rodovniških evidenc,

— kriterijev za opredeljevanje pasme,

— razmerja med fenotipskimi (zunanji videz) in genetskimi merili,

— ter vzrejnih usmeritev.

Izbira sistema je lahko povezana z odločitvijo, da se pri opredeljevanju pasme daje večji poudarek:

— rodovniškim oziroma evidenčnim merilom: če sta starša v določenem sistemu vpisana kot ista pasma, se tudi mladiči praviloma vpišejo kot ista pasma,

— fenotipskim merilom: pes se lahko po videzu razlikuje po barvi, tipu dlake ali drugih zunanjih lastnostih,

— genetskim merilom: DNK analiza ugotavlja genetsko podobnost s populacijami, ne pa nujno organizacijskega imena pasme,

— ali kombinaciji vseh meril.

Posamezni kinološki sistemi se med seboj razlikujejo v razmerju med temi merili, pri čemer se lahko isti pes v različnih sistemih različno pasemsko opredeli. Med kinološkimi sistemi praviloma ne obstaja enotna pravna hierarhija (Ustava RS, 42. člen; ZDru-1).

🐾 18. Ali je lahko isti pes v različnih sistemih opredeljen kot pripadnik različnih pasem?

Da.

Posamezni kinološki sistemi uporabljajo različna metodološka merila za opredeljevanje pasme, zato je lahko isti pes v različnih sistemih razvrščen različno, ne da bi se pri tem spremenila njegova genetska identiteta.

Razlike so povezane s pristopi, ki jih posamezni sistemi uporabljajo:

— nekateri sistemi dajejo večji poudarek rodovniškim oziroma evidenčnim merilom,

— drugi večji poudarek fenotipskim merilom,

— tretji vključujejo tudi genetska merila,

— četrti uporabljajo kombinacijo rodovniških, fenotipskih in genetskih meril, ki jo normativno uredijo z lastnimi organizacijskimi pravili.

Sodobne genetske raziskave kažejo, da posamezne fenotipske lastnosti, kot je barva, ne odražajo celotne genetske strukture populacije in same po sebi niso zadosten kriterij za genetsko opredelitev pasme (Parker et al., 2004; Parker et al., 2017; Ostrander & Wayne, 2017; Ostrander et al., 2019; Schmutz & Berryere, 2007).

DNK analize pasemske pripadnosti temeljijo na primerjavi genetskih markerjev z referenčnimi populacijami ter omogočajo oceno genetske podobnosti, ne pa neposredne pravne ali klasifikacijske opredelitve pasme (Parker et al., 2017; Ostrander et al., 2019).

V praksi se isti pes lahko:

— v enem sistemu opredeli kot yorkshire terrier (z variacijo znotraj pasme),

— v drugem kot ločeno poimenovana pasma na podlagi fenotipa,

— v tretjem kot pasma, določena ob upoštevanju genetske pripadnosti.

Takšne razlike so povezane z različnimi klasifikacijskimi pravili in metodološkimi pristopi posameznih sistemov.

🐾 19. Ali je lahko isti pes v enem sistemu yorkshire terrier nestandardne barve, v drugem pa je opredeljen kot nova pasma?

Da.

Takšna razlika ne izhaja iz spremembe same živali, temveč iz različnih klasifikacijskih in terminoloških pristopov posameznih sistemov. Isti pes lahko na podlagi enakega genetskega ozadja in porekla:

— v enem sistemu ostane opredeljen kot yorkshire terrier, pri čemer je barva obravnavana kot odstopanje od standarda ali kot variacija znotraj pasme,

— v drugem sistemu pa je lahko zaradi drugačnih pravil razvrščanja, poimenovanja ali vzrejnih omejitev opredeljen kot ločena pasma.

Gre torej za razliko v načinu razvrščanja istega psa v različnih zakonito registriranih kinoloških sistemih, ne pa za spremembo njegove genetske identitete.

🐾 20. Katera od možnosti poimenovanja pasme je lahko pravilna z vidika genetike in pravnega okvira?

A Yorkshire Terrier (nevsakdanje barve)

B Color/Colorful Yorkshire Terrier

C Color/Colorful Yorkie

D Nova pasma z drugačnim poimenovanjem

V praksi se navedena poimenovanja uporabljajo v različnih zakonito registriranih kinoloških sistemih. Poimenovanja veljajo v okviru pravil in evidenc posamezne organizacije ter praviloma niso splošno zavezujoča navzven.

Po slovenski zakonodaji kinološke organizacije delujejo kot društva oziroma združenja zasebnega prava, ki praviloma nimajo javnih pooblastil za enotno določanje pasemskih poimenovanj (ZDru-1; Ustava RS, 42. člen). To velja tudi v primeru, ko posamezna organizacija deluje pod okriljem tuje mednarodne organizacije, saj takšno povezovanje ne spremeni njene pravne narave v Republiki Sloveniji. Tudi v takem primeru gre za subjekt zasebnega prava, katerega pravila veljajo znotraj njegovega sistema, ne pa kot splošno zavezujoča pravna ureditev navzven.

Posamezna poimenovanja predstavljajo klasifikacijo znotraj določenega sistema, ki temelji na njegovih pravilih in evidencah (ZDru-1; Ustava RS, 42. člen).

🐾 21. Ali poimenovanje pasme odraža genetiko psa ali odločitev sistema?

Isti tip psa se lahko v različnih evidencah in organizacijskih sistemih poimenuje različno, pri čemer se njegova genetska identiteta ne spremeni. Razlike v poimenovanju so povezane s pravili, klasifikacijskimi pristopi in terminologijo posameznega sistema.

Organizacije, ki vodijo rodovniške evidence in določajo pasemske standarde, delujejo kot pravne osebe zasebnega prava (npr. društva ali zveze društev) in praviloma nimajo javnega pooblastila za splošno pravno opredeljevanje pasem. Njihova pravila veljajo v okviru sistema članstva in evidenc, ki jih vodijo, ne pa kot splošno zavezujoča pravna norma (ZDru-1 – Zakon o društvih).

Poimenovanje pasme se v posameznih sistemih oblikuje na podlagi internih pravil, ki lahko temeljijo na:

— rodovniških evidencah,

— fenotipskih standardih,

— genetskih merilih,

— ali njihovi kombinaciji.

Različna poimenovanja ne predstavljajo nujno genetske ločenosti populacije, temveč klasifikacijske in terminološke opredelitve znotraj posameznega sistema.

V praksi se pojavljajo različni načini poimenovanja:

A (Yorkshire Terrier – nedovoljene barve)

Poimenovanje temelji na rodovniški evidenci in pasemskem standardu. Barva je obravnavana kot ena izmed lastnosti v okviru standarda, ki se uporablja za razvrščanje znotraj sistema. Z vidika genetike posamezna lastnost, kot je barva, predstavlja eno izmed dednih lastnosti znotraj populacije in ne določa pasemske pripadnosti kot celote (Schmutz & Berryere, 2007; Dreger & Schmutz, 2011). Genetska opredelitev pasme temelji na celostni strukturi populacije (Parker et al., 2017; Ostrander et al., 2019).

B (Color/Colorful Yorkshire Terrier)

Poimenovanje se uporablja v sistemih, kjer se pasma opredeljuje skupaj z dodatnim zapisom posameznih lastnosti, kot je barva. Genetske raziskave kažejo, da posamezne fenotipske lastnosti ne določajo pasemske pripadnosti kot celote, temveč predstavljajo variacije znotraj populacije (Schmutz & Berryere, 2007; Dreger & Schmutz, 2011; Parker et al., 2017; Ostrander et al., 2019).

C (Color/Colorful Yorkie ali barviti yorkie)

Gre za terminološke oblike poimenovanja, ki temeljijo na poudarjanju zunanjih lastnosti. Takšna poimenovanja predstavljajo klasifikacijsko odločitev posameznega sistema. Razvrščanje na podlagi posameznih zunanjih lastnosti ne predstavlja zanesljive osnove za genetsko ločitev populacije (Schmutz & Berryere, 2007; Parker et al., 2004; Boyko, 2011).

D (nova pasma z drugačnim poimenovanjem)

V določenih sistemih se isti ali zelo podoben tip psa poimenuje z novim imenom v okviru lastne klasifikacije. Genetska opredelitev nove populacije je povezana z analizo celostne genetske strukture, vključno s stopnjo sorodstvene povezanosti in reprodukcijskimi značilnostmi (Parker et al., 2017; Ostrander et al., 2019).

V različnih sistemih se lahko isti pes opredeli različno:

— kot yorkshire terrier,

— kot Color/Colorful Yorkshire Terrier,

— kot barviti yorkie,

— ali kot drugače poimenovana pasma.

Takšne razlike so povezane z različnimi klasifikacijskimi pravili, terminologijo in organizacijskimi pristopi posameznih sistemov. Genomske raziskave opisujejo pasme kot genetske populacije, pri čemer se lahko iste ali sorodne populacije v različnih evidencah razvrščajo različno (Parker et al., 2017; Ostrander et al., 2019; Boyko, 2011).

🐾 22. Kako se razlike med sistemi pokažejo v evidencah in poimenovanju psa?

Kinološke organizacije delujejo kot društva oziroma združenja, ki vodijo lastne evidence in uporabljajo lastna pravila klasifikacije. Po slovenski zakonodaji so takšne organizacije pravne osebe zasebnega prava, ki delujejo na podlagi lastnih aktov in praviloma nimajo javnih pooblastil za splošno določanje pravil (Zakon o društvih – ZDru-1, 1. in 2. člen).

Poimenovanja, ki jih določajo kinološke organizacije, nimajo značaja splošno zavezujočih pravnih norm, temveč veljajo v okviru njihovih evidenc in članstva (ZDru-1, 1., 2. in 16. člen; Ustava RS, 42. člen).

V vseh spodnjih primerih gre za istega individualnega psa:

A. Ob rojstvu (izvorni vpis – isti pes)

Pes je v evidenci organizacije, kjer je leglo registrirano, vpisan kot yorkshire terrier. Takšen vpis temelji na rodovniški evidenci (poreklo, starši, linija), ne na neposredni genetski analizi. Barva se lahko zapiše kot opisna lastnost, vendar ne vpliva na osnovno pasemsko opredelitev.

B. Vpis v sistem, ki upošteva genetsko opredelitev (isti pes)

Pri istem psu se lahko opravi DNK analiza pasemske pripadnosti. Genetske analize temeljijo na primerjavi z referenčnimi populacijami (Parker et al., 2017; Ostrander et al., 2019). Če analiza pokaže ujemanje z referenčno populacijo yorkshire terrierja, se lahko uporabi razširjeno poimenovanje, npr. Color/Colorful Yorkshire Terrier. Barva v tem primeru predstavlja dedno lastnost znotraj pasme (Sponenberg & Rothschild, 2001).

C. Vpis v sistem, ki uporablja drugačno terminologijo ali fenotipski pristop (isti pes)

V nekaterih sistemih se isti pes poimenuje kot čokoladni yorkie ali barviti yorkie. Takšno poimenovanje temelji na klasifikacijskih pravilih in terminologiji sistema, kjer je poudarek lahko na fenotipu (zunanjem videzu), ne na genetski opredelitvi.

Ne glede na uporabljeno poimenovanje gre za isto žival iste vrste (Canis lupus familiaris), kar je tudi zoološka opredelitev domačega psa (Linnaeus, 1758; ICZN – Mednarodni kodeks zoološke nomenklature).

D. Poimenovanje po pravilih konkretnega sistema (isti pes)

Isti pes je lahko:

— v enem sistemu opredeljen kot yorkshire terrier,

— v drugem kot Color/Colorful Yorkshire Terrier,

— v tretjem kot barviti yorkie,

— v četrtem pa kot drugače poimenovana pasma.

Razlike so povezane z organizacijskimi pravili, evidencami in terminologijo sistema, v katerem je pes vpisan.

🐾 23. Kaj določa pravni okvir poimenovanja pasem?

Kinološke organizacije niso državne institucije, temveč delujejo kot subjekti zasebnega prava. Po slovenski zakonodaji so to društva oziroma združenja, ki delujejo na podlagi lastnih pravil (Zakon o društvih – ZDru-1, 1. in 2. člen). Takšne organizacije praviloma nimajo javnih pooblastil za splošno urejanje področja.

Pravni okvir vključuje:

— Ustavo Republike Slovenije (42. člen), ki zagotavlja svobodo združevanja,

— Zakon o društvih (ZDru-1), ki določa, da so društva samostojne, prostovoljne in nepridobitne organizacije, ki same urejajo svoje delovanje,

— Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (12. člen), ki določa svobodo zbiranja in združevanja,

— Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (20. člen), ki določa enakost pred zakonom.

Pravila posamezne kinološke organizacije veljajo v okviru njenega sistema (ZDru-1). Članstvo v teh organizacijah je prostovoljno (Ustava RS, 42. člen; Listina EU, 12. člen). Terminologija, ki jo organizacije uporabljajo, je vezana na njihove evidence in pravila ter praviloma nima splošne pravne veljave zunaj njihovega sistema (ZDru-1).

V pravnem okviru ni enotne, splošno zavezujoče definicije pasme, ki bi veljala za vse organizacije ali sisteme.

🐾 24. Ali so poimenovanja pasem obstajala že pred kinološkimi sistemi?

Da.

Poimenovanja psov so obstajala že pred vzpostavitvijo sodobnih kinoloških organizacij. Zgodovinski viri kažejo, da so se psi poimenovali glede na funkcijo, okolje in značilnosti, ne na podlagi standardiziranih evidenc.

Primeri poimenovanja:

— po namenu (lovski pes, pastirski pes),

— po geografskem območju (npr. Yorkshire),

— po funkciji (terier – iz lat. terra, pes za delo v rovih),

— po videzu (barva, velikost, tip dlake).

Sodobni kinološki sistemi so ta poimenovanja kasneje standardizirali v okviru rodovniških knjig in pravil vzreje, niso pa jih ustvarili kot izvorni koncept (Clutton-Brock, 1995; Fogle, 2009).

🐾 25. Ali fenotip (videz) zanesljivo določa pasmo?

Ne.

Sodobne genetske raziskave kažejo, da fenotip (zunanji videz) ni zanesljiv pokazatelj genetskega porekla psa.

— Parker et al. (2004, Science): psi s podobnim fenotipom lahko pripadajo različnim genetskim skupinam,

— Boyko et al. (2010, PNAS): selekcija lahko hitro spremeni zunanje lastnosti, medtem ko celotna genetska struktura populacije ostaja širša in kompleksnejša,

— Ostrander & Wayne (2017, Nature Reviews Genetics): pasme so opredeljene kot genetske populacije, ne kot skupek posameznih zunanjih lastnosti.

Genetske raziskave temeljijo na analizi genomskih markerjev (SNP – single nucleotide polymorphisms), ki omogočajo primerjavo psa z referenčnimi populacijami (Parker et al., 2004; Parker et al., 2017; Ostrander et al., 2019).

Podoben videz ne pomeni nujno enakega genetskega porekla. Različni fenotipi se lahko pojavljajo znotraj iste genetske populacije. Pasemska pripadnost se v genetskih raziskavah obravnava kot vprašanje populacijske strukture, ne zgolj vizualne ocene (Parker et al., 2004; Ostrander et al., 2017; Boyko et al., 2010).

🐾 26. Kaj dejansko pokaže DNK analiza pasme?

DNK analiza pasemske pripadnosti temelji na primerjavi genoma posameznega psa z referenčnimi populacijami, ki so bile genetsko opredeljene na podlagi znanih rodovniških linij (Parker et al., 2004; Parker et al., 2017; Ostrander et al., 2019).

Analiza uporablja genetske markerje, najpogosteje SNP (enonukleotidni polimorfizmi), ki omogočajo statistično primerjavo med analiziranim psom in referenčnimi skupinami pasem.

Rezultat takšne analize vključuje:

— stopnjo genetske podobnosti z določenimi pasemskimi populacijami,

— verjetnostno pripadnost posamezni genetski skupini,

— strukturo genetskega ozadja (v primeru mešanih populacij).

DNK analiza ne določa pasme kot pravne ali kinološke kategorije. Ne temelji na fenotipu (videzu) in ne predstavlja klasifikacijskega sistema, temveč opisuje genetsko podobnost z že opredeljenimi populacijami (Parker et al., 2004; Ostrander & Wayne, 2017; Ostrander et al., 2019).

Rezultat analize je odvisen tudi od referenčne baze podatkov, ki jo uporablja posamezen laboratorij, zato se lahko uporabljene referenčne populacije med sistemi razlikujejo (Parker et al., 2017; Ostrander et al., 2019).

🐾 27. Zakaj prihaja do zmede v praksi?

Do zmede prihaja zaradi sočasne uporabe več različnih sistemov razvrščanja, ki temeljijo na različnih merilih:

— rodovniški sistem (evidenca porekla): temelji na zapisih o prednikih in rodovniških knjigah. Pasemska pripadnost se določa na podlagi linije in neodvisno od genetske analize,

— fenotipski sistem (videz): temelji na zunanjih značilnostih (barva, velikost, tip dlake), ki jih določajo standardi ali opisna terminologija,

— genetski sistem (DNK): temelji na analizi genetskih markerjev in primerjavi z referenčnimi populacijami.

Ker vsak sistem uporablja različna merila za opredelitev, se lahko isti pes:

— v rodovniški evidenci vodi pod enim poimenovanjem,

— v fenotipskem opisu pod drugim,

— v genetski analizi pa kot del določene genetske populacije.

Razlike v rezultatih so povezane z različnimi metodološkimi pristopi posameznih sistemov. Genetske analize temeljijo na primerjavi z referenčnimi populacijami, medtem ko rodovniški in fenotipski sistemi uporabljajo drugačna merila razvrščanja (Ostrander et al., 2019; Boyko et al., 2010).

🐾 28. Ali lahko nova imena pomenijo novo pasmo? (primer: ruski salonski pes – “Rusalka”)

Uvedba novega poimenovanja lahko v določenih kinoloških sistemih pomeni opredelitev nove pasme, vendar takšna oznaka sama po sebi ne predstavlja dokazljive genetske ločenosti populacije, saj genetska diferenciacija temelji na analizi celotne strukture populacije (Parker et al., 2017; Ostrander et al., 2019).

Poimenovanje pasme je povezano s klasifikacijskimi pravili posameznega sistema, ne pa neposrednim genetskim kriterijem. Genomske raziskave kažejo, da terminološke razlike med sistemi ne predstavljajo nujno genetske diferenciacije populacij (Parker et al., 2017; Ostrander et al., 2019; Boyko, 2011).

Genetske raziskave kažejo, da so razlike med posameznimi pasmami pogosto majhne in lahko nastanejo z relativno omejenim številom selekcijskih sprememb (Ostrander & Wayne, 2017; Ostrander et al., 2019).

Genomske analize kažejo, da lahko populacije psov z zelo podobnim genetskim ozadjem v različnih sistemih prejmejo različna poimenovanja (Parker et al., 2017; Ostrander et al., 2019; Boyko, 2011).

🐾 29. Ali fenotipska opredelitev (npr. barva) predstavlja zadosten kriterij za genetsko utemeljeno novo pasmo?

Ne.

Z vidika sodobne genetike fenotipska lastnost, kot je barva, sama po sebi ne predstavlja zadostnega kriterija za opredelitev genetsko nove pasme. Barva je rezultat delovanja omejenega števila genov in njihovih kombinacij ter predstavlja eno izmed variacij znotraj populacije, ne pa dokaz ločene genetske strukture (Schmutz & Berryere, 2007; Dreger & Schmutz, 2011).

Genetska opredelitev pasme temelji na celostni analizi populacije, ki vključuje genetski sklad, poreklo, stopnjo sorodstvene povezanosti in reprodukcijsko ločenost, ne pa na posamezni fenotipski lastnosti (Parker et al., 2017; Ostrander et al., 2019).

Vendar pa lahko posamezen kinološki sistem na podlagi lastnih pravil takšno fenotipsko razliko uporabi kot kriterij za uvedbo nove pasme. Takšna opredelitev je veljavna znotraj sistema, ki jo uporablja, vendar ne predstavlja nujno genetsko utemeljene ločitve populacije. Genomske raziskave kažejo, da so razlike med pasmami pogosto rezultat selekcije omejenega števila lastnosti, medtem ko celotna genetska podobnost med populacijami lahko ostaja visoka (Ostrander & Wayne, 2017; Ostrander et al., 2019).

🐾 30. Zakaj DNK test pri različnih yorkijih pokaže različne rezultate?

Rezultati DNK analiz temeljijo na primerjavi z referenčnimi populacijami ter na genetski strukturi pasem.

Razlogi vključujejo:

— referenčne populacije: analize primerjajo psa z vnaprej definiranimi genetskimi skupinami, ki predstavljajo pasme (Parker et al., 2004; Parker et al., 2017),

— genetska struktura pasem: pasme niso popolnoma genetsko izolirane, temveč predstavljajo populacije z določenim prekrivanjem (vonHoldt et al., 2010),

— zgodovina vzreje: selekcija, nastanek linij in sorodnih populacij vplivajo na zaznano genetsko podobnost (Boyko et al., 2010).

Pri različnih psih se lahko pokaže:

— visoka stopnja ujemanja z yorkshire terrierjem,

— sorodnost z več genetsko bližnjimi populacijami,

— manjša odstopanja znotraj iste pasme.

Takšni rezultati odražajo genetsko strukturo populacij, kjer meje med skupinami temeljijo na statistični podobnosti in niso absolutne (Ostrander & Wayne, 2017).

🐾 31. Kako se poimenovanje pasme uporablja v različnih pravnih in genetskih okvirih?

Poimenovanje pasme je vezano na sistem, v katerem je pes vpisan, saj posamezni sistemi uporabljajo lastna pravila klasifikacije. Kinološke organizacije, ki vodijo rodovniške evidence, delujejo kot pravne osebe zasebnega prava (npr. društva ali zveze društev) in praviloma nimajo javnega pooblastila za splošno pravno opredeljevanje pasem. Njihova pravila veljajo v okviru sistema članstva in evidenc, ki jih vodijo, ne pa kot splošno zavezujoča pravna norma (ZDru-1 – Zakon o društvih).

Posamezni sistemi praviloma nimajo splošne pravne pristojnosti določiti enotnega ali univerzalnega poimenovanja pasme. Isti pes je lahko:

— v enem sistemu opredeljen kot yorkshire terrier,

— v drugem kot Color/Colorful Yorkshire Terrier ali chocolate yorkshire terrier,

— v tretjem kot yorkie ali druga terminološka oblika.

Takšna poimenovanja predstavljajo klasifikacijo v okviru posameznega sistema.

Poimenovanje pasme se uporablja kot administrativna in terminološka oznaka, medtem ko genetska identiteta psa temelji na njegovi populacijski strukturi (genetski sklad, poreklo in sorodstvena povezanost), ne na poimenovanju (Parker et al., 2004; Ostrander & Wayne, 2017; Ostrander et al., 2019).

Genetske raziskave kažejo, da terminološke in klasifikacijske razlike med sistemi same po sebi ne predstavljajo zadostnega dokaza genetske diferenciacije populacije, saj se ta ugotavlja na podlagi analize celostne genetske strukture (Parker et al., 2017; Ostrander et al., 2019; Boyko, 2011).

🐾 32. Ali obstaja nadrejena organizacija za določanje imen pasem in ali so ta imena predmet izključne pravice?

Ne.

Po slovenskem pravnem okviru kinološke organizacije delujejo kot društva oziroma zveze društev, torej kot pravne osebe zasebnega prava, ki delujejo na podlagi lastnih pravil (Zakon o društvih – ZDru-1, 1. in 2. člen). Takim organizacijam zakon ne podeljuje javnega pooblastila za splošno določanje imen pasem niti ne vzpostavlja hierarhije med njimi (ZDru-1).

Ustava Republike Slovenije zagotavlja svobodo združevanja (42. člen), kar pomeni, da je članstvo prostovoljno, pravila posameznih organizacij pa veljajo v okviru njihovega sistema, ne kot splošno zavezujoča pravna ureditev.

Poimenovanja pasem praviloma nimajo značaja izključne pravice posamezne organizacije. Gre za generične oziroma opisne izraze, ki se uporabljajo za označevanje tipov psov in kot taki niso predmet lastninske ali patentne zaščite. Patentno pravo varuje tehnične izume, ne pa poimenovanj ali klasifikacij živih bitij (Zakon o industrijski lastnini – ZIL-1).

Izključna pravica do uporabe določenega imena lahko obstaja le v primeru zaščite znaka kot blagovne znamke, vendar takšna zaščita velja za uporabo znaka v pravnem prometu in ne pomeni lastništva nad poimenovanjem pasme kot biološke ali klasifikacijske kategorije (ZIL-1).

Pravni okvir Evropske unije ne določa nadrejene organizacije za poimenovanje pasem, temveč zagotavlja svobodo združevanja in enakost pred zakonom (Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, 12. in 20. člen).

🐾 33. Ali je trditev, da “pasma ni priznana v Sloveniji”, strokovno in pravno pravilna?

Ne, takšna trditev ni pravno natančna in je lahko zavajajoča.

V praksi se pogosto pojavlja, da različni posamezniki (npr. vzreditelji, kinološki predstavniki, prodajalci ali tudi strokovno osebje) navajajo, da določena pasma »ni priznana v Sloveniji«. Pri tem se takšna izjava pogosto implicitno nanaša na pravila enega kinološkega sistema, vendar je predstavljena kot splošno veljavno dejstvo.

Po slovenskem pravnem redu kinološke organizacije delujejo kot pravne osebe zasebnega prava, najpogosteje kot društva ali zveze društev (Zakon o društvih – ZDru-1, 1. in 2. člen). Na podlagi 42. člena Ustave Republike Slovenije je združevanje svobodno, kar pomeni, da takšne organizacije samostojno določajo svoja pravila, klasifikacije in evidence. Te klasifikacije veljajo izključno v okviru posamezne organizacije in nimajo značaja splošno zavezujoče pravne norme (ZDru-1, 16. člen).

V Republiki Sloveniji:

— ne obstaja državni organ, ki bi določal ali priznaval pasme psov,

— ne obstaja zakon, ki bi določal enoten seznam priznanih pasem,

— ne obstaja pravna podlaga, ki bi eni organizaciji podeljevala izključno pristojnost za opredeljevanje pasem.

Uradne evidence, kot je Centralni register hišnih živali (CRHŽ), se vodijo na podlagi prijave imetnika živali (Pravilnik o označevanju in registraciji hišnih živali, 6. člen). Tudi Uredba (EU) št. 576/2013 (Priloga III) določa, da je v potnem listu rubrika za pasmo označena kot: »Pasma (po navedbi lastnika)«.

V praksi se podatki v CRHŽ vnašajo preko informacijskega sistema, ki vsebuje vnaprej določen seznam pasem. Veterinar pri vnosu izbere pasmo na podlagi izjave lastnika, vendar je izbira omejena na možnosti, ki so tehnično na voljo v sistemu. Če določeno poimenovanje (npr. »color yorkshire terrier«) v sistemu ni vključeno, se uporabi najbližja obstoječa oznaka. Takšen vpis predstavlja tehnično oziroma administrativno rešitev, ne pomeni zavrnitve določenega tipa psa in ne predstavlja pravne ali znanstvene opredelitve pasme.

Pomemben vidik predstavlja tudi načelo enakosti in nediskriminacije.

Ustava Republike Slovenije v 14. členu določa enakost pred zakonom, Listina Evropske unije o temeljnih pravicah pa v 20. členu določa enakost vseh oseb pred zakonom ter v 12. členu svobodo združevanja. To pomeni, da:

— zakonito ustanovljene organizacije iz drugih držav ne morejo biti samodejno obravnavane kot manj veljavne zgolj zato, ker niso del določenega sistema,

— njihove evidence in klasifikacije niso podrejene drugim zasebnim organizacijam, temveč veljajo v okviru njihovega sistema.

Zato je pravno in strokovno natančneje reči: pasma ni priznana v določenem kinološkem sistemu, in ne: pasma ni priznana v Sloveniji kot državi. Takšna razlika ni zgolj terminološka, temveč bistvena: prva izjava opisuje pravila konkretne organizacije, druga pa ustvarja vtis splošne pravne veljavnosti, ki je zakonodaja ne določa.

Takšne izjave imajo lahko tudi konkretne posledice v praksi. Če se posameznika ali njegovega psa obravnava kot manjvrednega ali “neveljavnega” zgolj zato, ker ni vključen v določen kinološki sistem, takšna obravnava lahko pomeni neenakopravno obravnavo. Še posebej problematično je, kadar se izjava uporablja kot splošno veljavno dejstvo, čeprav gre dejansko za pravila enega samega sistema.

Na podlagi 14. člena Ustave RS (enakost pred zakonom) ter 22. člena Ustave (enako varstvo pravic) mora biti posameznik obravnavan enakopravno. V primerih, ko se takšne trditve ponavljajo sistematično in vodijo v razvrednotenje posameznika ali njegovega psa, lahko takšno ravnanje poseže v področje varstva osebnostnih pravic.

Zato je bistveno razlikovati med strokovnim pojasnilom pravil določenega sistema in kategorično trditvijo, ki ustvarja vtis splošne pravne ali biološke neveljavnosti, ki v zakonodaji nima podlage. Razlika v poimenovanju ne pomeni razlike v živali, temveč razlike v sistemu, ki jo opisuje.

🐾 34. Ali je smiselno primerjati “color yorkshire terrier” z drugimi pasmami, ki so že dobile genetsko potrditev (npr. Biewer Terrier), in s pasmami v nastajanju, ki je še nimajo (npr. ruski salonski pes – Rusalka)?

Vprašanje primerljivosti zahteva jasno razlikovanje med:

— fenotipsko variacijo,

— vzrejno oblikovano skupino

— in genetsko potrjeno pasmo.

Takšna primerjava ne pomeni enačenja, temveč omogoča razumevanje različnih razvojnih faz, v katerih se lahko posamezne skupine psov nahajajo (Parker et al., 2017; Ostrander et al., 2019).

🐾 34.1 Kaj pomeni genetska potrditev pasme?

V sodobni genetiki pasma ni opredeljena zgolj z videzom ali poimenovanjem, temveč kot genetsko strukturirana skupina, ki jo je mogoče statistično ločiti od drugih skupin na ravni celotnega genoma (Parker et al., 2017; Ostrander et al., 2019).

To pomeni:

— genetska analiza ne ustvarja pasme,

— temveč potrdi že oblikovano, stabilno vzrejno skupino,

— ključni kriteriji so dolgoročna selekcija, reprodukcijska povezanost in genetska diferenciacija.

Takšna diferenciacija nastane postopoma skozi več generacij selekcije, pri čemer se zmanjšuje genetski vpliv zunanjih skupin in utrjujejo skupne značilnosti (Parker et al., 2017).

🐾 34.2 Kako Biewer Terrier ponazarja prehod iz barvne variacije v genetsko potrjeno pasmo?

Biewer Terrier predstavlja primer pasme, ki je izšla iz yorkshirskega terierja, vendar se je skozi čas razvila v genetsko ločljivo enoto.

— izvorno temelji na piebald variaciji (gen MITF),

— skozi več generacij je bila vzpostavljena selekcija znotraj omejene skupine,

— postopno se je zmanjšal vnos zunanjih genetskih vplivov,

— oblikovan je bil stabilen tip.

Genomske analize so pokazale, da takšna skupina tvori genetsko ločljivo celoto glede na izvorno populacijo yorkshirskih terierjev (Parker et al., 2017).

🐾 34.3 Kako ruski salonski pes (Rusalka) ponazarja pasmo v nastajanju brez genetske potrditve?

Ruski salonski pes predstavlja razvojno fazo, v kateri je vzreja že usmerjena, vendar genetska diferenciacija še ni dokončno potrjena.

— nastal je z načrtno selekcijo majhnih družnih psov,

— poudarek je na tipu, velikosti in barvni raznolikosti,

— vzrejni okvir še ni popolno reprodukcijsko zaprt,

— genetska struktura še ni enotno opredeljena v znanstveni literaturi.

Ključno: ruski salonski pes do danes nima genetske potrditve kot ločljiva pasma na ravni genoma. Takšna skupina obstaja kot vzrejno oblikovana celota, vendar še ni dosegla stopnje genetske stabilizacije, ki bi omogočala jasno diferenciacijo (Ostrander et al., 2019).

🐾 34.4 Kakšen je trenutni status “color yorkshire terrierja”?

T. i. “color yorkshire terrier” se uporablja kot poimenovanje za pse, ki izhajajo iz yorkshirskega terierja, vendar izražajo barvne variacije ali so vključeni v različne selekcijske pristope.

V tem okviru se pojavljajo:

— psi, ki so genetsko yorkshire terierji in izražajo nestandardne barvne variacije,

— linije z večinskim deležem yorkshirskega terierja (npr. približno 70–80 %),

— linije, kjer je bil v določenih fazah selekcije vključen omejen delež drugih primerljivih dolgodlakih družnih pasem (npr. do približno 20–30 %).

Takšna vključitev lahko predstavlja načrtno selekcijo z namenom oblikovanja določenih lastnosti in ne nujno naključnega križanja. Vzrejni proces je praviloma usmerjen v ohranjanje tipa, utrjevanje fenotipskih lastnosti in postopno stabilizacijo skupine.

Pri interpretaciji genetskih analiz je pomembno, da tudi pri rodovniško čistopasemskih psih pogosto ni doseženo popolno ujemanje, temveč stopnja variabilnosti (npr. 80–95 %), kar odraža genetsko strukturo populacije in zgodovinski razvoj (Parker et al., 2004; Ostrander et al., 2019). Kljub prisotnosti selekcije skupina kot celota še ni genetsko stabilizirana, ni reprodukcijsko zaprta in ni potrjena kot enotna genetsko diferencirana pasma.

🐾 34.5 Ali poimenovanja, kot so “black yorkie”, “chocolate yorkie”, “gold yorkie” in podobno pomenijo novo pasmo?

V praksi se pojavljajo različna poimenovanja, ki temeljijo na poudarjanju posamezne fenotipske lastnosti. Takšna poimenovanja ne odražajo celotne genetske strukture skupine.

Za njimi se lahko skrivajo:

— yorkshirji z nestandardno barvo,

— selektivno oblikovane linije,

— skupine z različno stopnjo genetske stabilizacije.

Pri tem velja, da posamezna barva ne predstavlja genetske enote in sama po sebi ne zadostuje za opredelitev nove pasme (Schmutz & Berryere, 2007). Tudi kadar se pojavljajo genetska odstopanja (npr. do približno 20–30 % podobnosti z drugimi pasmami), to ne pomeni nujno neposrednega križanja, temveč lahko odraža širšo genetsko povezanost populacij in način analize (Ostrander et al., 2019).

🐾 34.6 Pod kakšnimi pogoji lahko “color yorkshire terrier” v prihodnosti postane genetsko potrjena pasma?

Prehod v genetsko potrjeno pasmo je mogoč le ob izpolnjevanju pogojev:

— dolgoročna, dosledna selekcija,

— vzpostavitev reprodukcijsko zaprte skupine,

— stabilnost lastnosti skozi generacije,

— omejitev vnosa zunanjih pasem,

— genetska diferenciacija, ki jo je mogoče znanstveno potrditi (Parker et al., 2017; Ostrander et al., 2019).

Tak razvoj predstavlja postopen proces, ki zahteva čas, kontinuiteto in enotnost vzrejnih ciljev.

Izjava o omejitvi odgovornosti

Namen besedila je strokovna razlaga razlik med pravnimi, klasifikacijskimi in genetskimi vidiki opredeljevanja pasem. Besedilo ne posega v pravila posameznih kinoloških sistemov, temveč jih opisuje in primerja z vidika veljavne zakonodaje in sodobnih znanstvenih spoznanj. Vsaka opredelitev pasme se presoja v okviru sistema, ki jo uporablja, medtem ko genetska razlaga temelji na znanstvenih metodah in ne na terminoloških opredelitvah

Viri

— Zakon o društvih (ZDru-1), Uradni list RS

— Ustava Republike Slovenije, 42. člen

— Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, 12. in 20. člen

— Canis lupus familiaris – klasifikacija domačega psa (Linnaeus, 1758)

— Mednarodni kodeks zoološke nomenklature (ICZN)

— Parker, H. G., et al. (2004). Genetic structure of the purebred domestic dog. Science.

— Parker, H. G., et al. (2017). Genomic analyses of modern dog breeds.

— Ostrander, E. A., & Wayne, R. K. (2017). The canine genome. Nature Reviews Genetics.

— Ostrander, E. A., et al. (2019). Dog genomics and the origin of breeds.

— Boyko, A. R. (2011). The domestic dog: man’s best friend in the genomic era.

— Boyko, A. R., et al. (2010). A simple genetic architecture underlies morphological variation in dogs. PNAS.

— Schmutz, S. M., & Berryere, T. G. (2007). Genes affecting coat colour and pattern in domestic dogs.

— Dreger, D. L., & Schmutz, S. M. (2011). A SINE insertion causes the black-and-tan phenotype in dogs.

— Sponenberg, D. P., & Rothschild, M. F. (2001). Genetics of coat colour and hair texture in dogs.

— Clutton-Brock, J. (1995). Origins of the dog: domestication and early history.

— Fogle, B. (2009). The Dog Encyclopedia.

— vonHoldt, B. M., et al. (2010). Genome-wide SNP and haplotype analyses reveal a rich history underlying dog domestication. Nature.