Obstajajo poti, po katerih človek ne hodi zato, ker bi bile lahke.
Niti zato, ker bi si želel biti drugačen.
Včasih človek po določeni poti hodi preprosto zato, ker bi ga izdaja samega sebe bolela bolj kot občutek osamljenosti.
To je zgodba o ljudeh, ki so se kadarkoli znašli v manjšini.
O ljudeh, ki so občutili, kako močan zna biti pritisk okolja.
Kako hitro družba ustvari občutek, da obstaja samo ena prava pot.
In kako težko je ostati zvest sebi, ko bi bilo toliko lažje samo prikimati, se prilagoditi in utihniti.
Zato človek pogosto ne sledi samo temu, kar globoko v sebi čuti kot resnico.
Velikokrat sledi tudi temu, ob čemer se počuti bolj sprejetega in manj samega, čeprav mora zaradi tega zatreti del samega sebe.
Ker je potreba po pripadnosti ena najglobljih človeških potreb.
Človek si želi miru med ljudmi.
Želi si občutka, da nekam spada.
Da ga okolje razume.
Da mu ni treba ves čas pojasnjevati samega sebe.
In včasih je zato lažje utišati del sebe, kot pa nositi težo občutka, da hodiš po poti, ki je drugi ne razumejo.
Ne zato, ker bi bil človek šibek.
Ampak zato, ker osamljenost boli.
Ker človeka utrudijo pogledi.
Vprašanja.
Tišina.
In občutek, da mora vedno znova dokazovati, da ima pravico obstajati tudi drugače.
Toda kljub temu skozi zgodovino vedno obstajajo ljudje, ki ne zmorejo utišati svoje vesti.
Ljudje, ki bi lahko živeli mirnejše življenje, če bi se preprosto zlili z okoljem, pa jih nekaj v notranjosti vedno znova vrača k poti, v katero verjamejo.
Takšna pot človeka pogosto utrudi.
Od njega zahteva več razmišljanja, več dvomov in več notranje moči.
A hkrati prav tam človek prvič zares začuti razliko med življenjem, v katerem je sprejet, in življenjem, v katerem lahko mirno živi sam s seboj.
Živimo v svetu, kjer določene stvari zvenijo tako samoumevno, da jih nihče več zares ne preverja.
Da obstajajo “pravi” in “manj pravi”.
Da obstajajo tisti, ki naj bi bili nekaj več.
In tisti, za katere družba skoraj neopazno določi, da stojijo na napačni strani.
Takšne stvari človek posluša leta.
Od ljudi, ki govorijo z neverjetno gotovostjo, čeprav zakonov nikoli niso odprli.
Na začetku misliš, da te to ne prizadene.
Govoriš si:
To so samo besede.
Samo mnenja.
Samo neka stara razmišljanja, ki jih ljudje ponavljajo med sabo.
Potem pa minejo leta.
In počasi ugotoviš, da takšne stvari niso samo v besedah, ampak v vseh porah družbe.
V načinu, kako ljudje govorijo o določenih imenih, krogih ljudi in pripadnosti.
V tem, kako družba določene ljudi že vnaprej postavi nekoliko nižje, še preden sploh spregovorijo.
V tem, kako ljudje sčasoma začnemo verjeti, da je dolgo prevladujoča pot tudi edina pravilna pot.
In v občutku, da prostor pripada “pravim ljudem”, “ne pravim” pa je dovoljeno samo stati ob strani.
Malokdo ti to izreče neposredno, ker družba pričakuje, da sam veš, da si manj.
Redko kdo odkrito reče:
»Ti si manjvreden.«
In vendar človek to sčasoma začuti skoraj povsod.
Na obrazih.
V kratkih premorih med pogovori.
V spremenjenem tonu glasu.
In v občutku, da pripadnost v očeh nekaterih pogosto pomeni več kot človekovo delo, znanje in človek sam.
Kot da določena pripadnost sistemu ustvari nevidno hierarhijo, ki je nihče uradno ne prizna, a jo razumejo vsi.
To vidiš:
V pogledih.
V pripombah.
In v kratkih tišinah, ki trajajo dolgo.
Po določenem času začneš čutiti, da ljudje okoli občutka “prave pripadnosti” gradijo statusni simbol identitete.
Kot da pripadnost sama po sebi določa vrednost človeka.
Ne njegovo znanje.
Ne njegov odnos do okolice.
Ne njegova odgovornost.
Ampak občutek, da pripada “pravim ljudem”.
In prav zato je to tako globoko zasidrano v družbo.
Ker ne gre samo za to, na kateri strani si.
Gre za človeško potrebo po pripadnosti, občutku vrednosti in potrditvi lastne zgodbe.
Zgodbe, ki jo ljudje želijo verjeti o sebi in tebi.
In prav zato je tako težko podvomiti v stvari, ki jih poslušaš celo življenje.
Ker človek mnogo lažje brani občutek pripadnosti, kot pa se zares ustavi in iskreno vpraša:
»Kaj pa, če vse skupaj ni tako preprosto, kot sem verjel do zdaj?«
Najbolj boleče je, da se človek sčasoma začne prilagajati temu občutku.
Občutku družbene manjvrednosti.
Začneš paziti, kako govoriš.
Kaj poveš.
Komu poveš.
In kje poveš.
Začneš vnaprej razmišljati, kako bo kdo reagiral.
Kako te bo pogledal.
Ali bo sledil tisti rahli nasmeh, ki ti je v posmeh.
Tista tišina.
In tisti občutek, da si v prostoru postal nekaj manj.
In tega skoraj nihče ne razume, dokler tega leta ne živi.
Ne gre za en sam velik dogodek.
Gre za tisoče drobnih trenutkov.
Tisoče pogledov.
Tisoče namigov.
Tisoče občutkov, ki jih ljudje pogosto sploh ne izrečejo do konca, ker je dovolj že ton glasu.
Sčasoma začneš živeti z občutkom, da moraš biti boljši od drugih samo zato, da te bodo obravnavali enakovredno.
Da si ne smeš dovoliti napake.
Da moraš dokazovati več.
Da moraš biti bolj natančen, bolj previden, skoraj brez napake.
Ker nekje globoko v sebi nosiš strah, da bo ena sama napaka nekaterim potrdila vse, kar so o tebi razsodili že vnaprej.
In zato se trudiš še bolj.
Ne zato, ker bi želel biti “več”.
Ampak zaradi strahu, da boš v očeh ljudi postal “manj”.
In najbolj nenavadno je, da se človek sčasoma s tem sprijazni.
Sprejmeš občutek, da si izbral nekaj “manj vrednega”.
Da tvoja pot ni dovolj prava.
Da moraš ves čas nekaj pojasnjevati.
Se dokazovati.
Ker ti ljudje to ponavljajo z neverjetno prepričljivostjo.
Počasi začneš verjeti, da si manj.
In najbolj žalostno pri tem je, da tega pogosto ne počnejo zlobni ljudje.
Velikokrat gre samo za ljudi, ki so skozi leta prevzeli način razmišljanja, ki se v okolju ponavlja tako dolgo, da ga nihče več ne postavlja pod vprašaj.
Nekateri zato, ker verjamejo večini.
Nekateri zato, ker nikoli niso prebrali zakonov.
Nekateri pa zato, ker velikost, tradicija in glasnost okolja sčasoma začnejo delovati kot zakon.
Takšno okolje človeka sčasoma spremeni, tudi če si tega ne želi priznati.
Postane bolj ranjen.
Bolj napadalen.
In bolj obramben.
Ker človek, ki mora ves čas braniti svojo vrednost, sčasoma začne verjeti, da je vse skupaj zaman.
Na začetku poskušaš razlagati.
Potem dokazovati.
Nato se boriš.
In po določenem času samo še utrujeno obstajaš.
Vmes pregoriš.
Pridejo obdobja, ko se skoraj sprijazniš z občutkom, da si “manj”.
Ne zato, ker bi to zares verjel.
Ampak zato, ker je včasih zaradi ljubega miru lažje prikimati, kot pa znova in znova razlagati, zakaj verjameš v drugačno pot.
In vmes se človek izgubi.
Enkrat se postavi zase.
Drugič utihne.
Enkrat verjame vase.
Drugič pa skoraj verjame drugim.
To niso ravne poti.
To so vzponi.
Padci.
Pregorelosti.
Dvom.
In dolga notranja pot nazaj do občutka, da ti za lasten obstoj ni treba prositi dovoljenja.
Veliko ljudi nas danes sprašuje:
»Če ste vedeli, da vas bodo zaradi pripadnosti “nepravi” strani gledali drugače, zakaj potem preprosto niste prestopili na njihovo stran?«
Toda resnica je, da to ni samo zgodba o kinologiji.
Človek skozi zgodovino vedno znova ustvarja skupine “pravih” in “ne pravih”.
Včasih zaradi pripadnosti.
Včasih zaradi vere.
Porekla.
Načina življenja.
Osebnih življenjskih poti.
Pogledov na svet.
Ali pa preprosto zato, ker nekdo svetu ne pripada na način, ki ga večina razume kot “pravilnega”.
Oblike se spreminjajo.
Mehanizem pa pogosto ostaja isti.
Občutek, da večina pomeni pravilnost.
In da mora človek za sprejetost najprej postati dovolj podoben okolju.
Morda je prav zato toliko ljudi skozi življenje vsaj enkrat občutilo, kako je, ko te družba najprej vidi skozi pripadnost in šele potem skozi to, kdo v resnici si.
In prav v tem se skriva bistvo vsega.
Svoboda.
Pravica človeka, da se poveže z ljudmi, ki delijo iste vrednote, isti pogled na svet, isto razumevanje do ljudi in živali ter podobno vest.
Govorimo o pravici do združevanja, ki ni samo občutek, ampak je zapisana v ustavi.
V zakonih.
Dolga leta smo verjeli, da je družbena hierarhija tudi pravno resnična.
Nikoli nismo sledili svoji poti zato, ker bi želeli biti drugačni zaradi drugačnosti.
Sledili smo ji zato, ker smo v njej prepoznali stvari, ki so nam pomenile več kot občutek pripadnosti večini.
Duševni mir.
Čista vest.
Pravica do drugačnega pogleda na stvari, ki jih večina dojema kot samoumevne.
In predvsem občutek, da noben človek.
In nobeno bitje ni predmet primerjanja, tekmovanja in lovljenja popolnosti pred očmi ljudi.
Veliko ljudi tega ne razume.
Ko nekaj desetletja velja za edino “pravo”, ljudje počasi začnejo verjeti, da je vse zunaj tega manj vredno ali manj legitimno.
Mi pa smo skozi leta začeli razumeti nekaj drugega:
Da večina ne pomeni resnice.
Da popularnost ne pomeni pravne in moralne nadrejenosti.
In da človek ne izgubi dostojanstva samo zato, ker izbere drugo pot.
Najlažje je prestopiti tja, kjer je vse enostavno.
Veliko težje pa je ostati tam, kjer verjameš v vrednote, tudi kadar te okolje zaradi tega poskuša prepričati, da si vreden manj.
Dokler se ni zgodilo nekaj, kar nas je prisililo, da smo prvič zares odprli zakone.
Ne Facebook komentarjev.
Ne tračev.
Ampak zakone.
Povod ni bila jeza.
Povod je bil občutek ponižanja.
Besede:
“niste člani Slovenske kinološke zveze”.
“to ni pravi rodovnik”.
“to ni uradni rodovnik”.
“to ni slovenski rodovnik”.
Takrat se je prvič zgodilo nekaj pomembnega.
Namesto da bi ponovno molčali, smo začeli preverjati.
In bolj kot smo brali, bolj smo ugotavljali, kako ogromna je razlika med družbenim prepričanjem in dejanskim pravnim stanjem.
Odprli smo Ustavo Republike Slovenije.
Zakon o društvih (ZDru-1).
Upravne predpise.
Pridobili smo pisma ministrstev.
Odgovore državnih organov.
In prvič smo videli nekaj, česar nam nihče prej ni povedal jasno.
Da občutek družbene nadrejenosti ni isto kot pravna nadrejenost.
Da samozavest, s katero ljudje nekaj govorijo, še ne pomeni, da imajo za to zakonsko podlago.
Da država ne govori istega jezika kot govorice med ljudmi.
In prvič po dolgih letih smo začutili nekaj, česar prej nismo poznali.
Olajšanje.
Svobodo.
Ne zato, ker bi se prvič počutili večvredne.
Ampak zato, ker smo prvič razumeli, da morda nikoli nismo bili manjvredni.
Da ogromno občutkov manjvrednosti, ki smo jih leta nosili v sebi, ni nastalo iz zakonov, ampak od ljudi.
Iz ponavljanj.
Iz hierarhij.
In iz okolja, kjer nekateri govorijo z avtoriteto o stvareh, ki jih nikoli zares ne preverijo.
Dva sveta.
In isti človeški ego v dveh različnih oblikah.
Eden, ki se zgraža in se posmehuje.
In drugi, ki leta tiho poskuša dokazati, da je vreden enakega spoštovanja.
Danes to pišemo predvsem zato, ker bi si želeli, da bi vse to razumeli že pred leti.
Da občutki večine niso isto kot zakon.
Da družbena hierarhija ni isto kot pravni red države.
Da ljudje prehitro začnemo verjeti stvarem, ki jih nihče nikoli zares ne preveri.
In da človek nikoli ne bi smel živeti z občutkom, da je manj vreden samo zato, ker je drugačen in hodi po drugi poti.
Besedilo predstavlja osebno razmišljanje in interpretacijo avtorja o družbenih občutkih, pripadnosti, pravici do združevanja ter razlikovanju med družbenimi prepričanji in pravnim redom države.
Pravni okvir in viri
V besedilu omenjena razmišljanja temeljijo tudi na:
— Ustavi Republike Slovenije,
— Zakonu o društvih (ZDru-1),
— pojasnilih Ministrstva za notranje zadeve RS,
— pojasnilih UVHVVR in drugih državnih organov,
— ter na javno dostopnih upravnih in pravnih virih.