🐾Ko odpadek postane dobiček 

V evropski zakonodaji se živalski proizvodi delijo na dve popolnoma ločeni skupini:

— tisto, kar je namenjeno prehrani ljudi, in 

— tisto, kar ni več namenjeno prehrani ljudi.

Ta razlika je temeljna, saj določa, ali se izdelek pravno šteje kot živilo ali kot odpadek živalskega izvora.

Po pravu Evropske unije se živalski stranski proizvodi (animal by-products) štejejo za posebno skupino odpadkov živalskega izvora, ki jih ureja Uredba (ES) št. 1069/2009 kot lex specialis glede na Direktivo 2008/98/ES o odpadkih.

Po členu 3(1) navedene direktive odpadek pomeni vsako snov ali predmet, ki ga imetnik zavrže, namerava zavreči ali mora zavreči.

V trenutku, ko živalski material ni več namenjen prehrani ljudi, pravno preide iz statusa živila v status živalskega stranskega proizvoda, za katerega veljajo posebni postopki zbiranja, obdelave in uporabe v skladu z Uredbo (ES) št. 1069/2009.

Če tak material ni uporabljen v skladu s to uredbo – npr. za proizvodnjo hrane za hišne živali, bioplina ali gnojil – mora biti odstranjen z enim od postopkov, določenih v členu 13 iste uredbe, praviloma s sežigom, sosežigom ali odlaganjem pod veterinarskim nadzorom.

Namen zakonodaje je omogočiti varno predelavo bioloških materialov, ki bi bili sicer zakonsko namenjeni uničenju, pri čemer industrija hrane za hišne živali predstavlja enega izmed dovoljenih načinov njihove predelave po členu 10 navedene uredbe.

DVA LOČENA PRAVNA SISTEMA:

1️⃣ Živila za prehrano ljudi urejajo:

– Uredba (ES) št. 178/2002, ki določa splošna načela varnosti hrane in sledljivosti,

– Uredba (ES) št. 852/2004, ki določa higienske zahteve za proizvodnjo,

– Uredba (ES) št. 853/2004, ki določa posebne pogoje za živila živalskega izvora.

Ti predpisi urejajo proizvode, ki so v prehranski verigi človeka in izpolnjujejo vse pogoje za prehransko uporabo, torej meso, mleko, jajca, ribe, živalske maščobe in druge izdelke, namenjene človeku.

2️⃣ Živalski stranski proizvodi in iz njih pridobljeni proizvodi urejata:

– Uredba (ES) št. 1069/2009 Evropskega parlamenta in Sveta,

– ter njena Izvedbena uredba (ES) št. 142/2011,

ki skupaj določata pravila za materiale živalskega izvora, ki niso več namenjeni prehrani ljudi.

Ti materiali se imenujejo Animal By-Products (ABP), v prevodu živalski stranski proizvodi, in vključujejo vse živalske dele, proizvode ali snovi, ki so bile izločene iz prehranske verige človeka, ne glede na to, ali so bile nekoč užitne ali ne.


🐾 Zakaj hrana za pse po zakonu ni hrana? 

Po evropski zakonodaji (Uredbi (ES) št. 767/2009 in 178/2002) se vsi izdelki, namenjeni živalim, pravno štejejo za krmila (feed), ne za živila (food).

Izraz “hrana za pse” je zato tržni izraz, ne pa pravna kategorija.

Po Uredbi (ES) št. 178/2002 (člen 2) je food omejen izključno na izdelke, namenjene prehrani ljudi,

medtem ko Uredba (ES) št. 767/2009 določa, da so izdelki za živali, vključno s hišnimi ljubljenčki, krmila za živali, ki niso del prehranske verige človeka (feed for non-food producing animals).


🐾Kaj pomeni “ni več namenjeno prehrani ljudi”

Izraz ima v evropski zakonodaji zelo natančen pomen.

Gre za vsak izdelek živalskega izvora, ki se iz kakršnegakoli razloga odstrani iz prehranske verige človeka, na primer:

– če mu je potekel rok “najbolje uporabiti do” ali “uporabno najmanj do”,

– če ima poškodovano embalažo ali je bil nepravilno skladiščen,

– če ni več tržno zanimiv (npr. ostanki iz maloprodaje, cateringa ali mesnopredelovalnice),

– ali pa so sicer lahko živila, vendar so izgubila namembnost za prehrano ljudi (npr. zaradi rokov, poškodovane embalaže ali skladiščenja) — takrat material preide v sistem ABP

Ko izdelek izgubi status “živilo”, se pravno preneha obravnavati po živilskih predpisih in preide pod zakonodajo o živalskih stranskih proizvodih.

Od tistega trenutka ni več hrana, ampak živalski stranski proizvod (odpadni material v smislu Uredbe (ES) št. 1069/2009)”, ki se lahko uporabi v skladu s posebnimi postopki sterilizacije, sledljivosti in nadzora.

“Kadar surovina ni več namenjena prehrani ljudi, postane del sistema ‘animal by-products’. To ne pomeni, da je hrana bolj naravna ali trajnostna — pomeni le, da izvira iz tokov, ki jih zakon dovoljuje uporabiti, potem ko so bili izločeni iz prehranske verige.”

— dr. Karen Becker, DVM, Mercola Healthy Pets (2018)


🐾Kaj pomeni “Animal By-Products (ABP)”

Izraz Animal By-Products (ABP) zajema vse živalske materiale, ki niso namenjeni prehrani ljudi.

Ti materiali se pravno štejejo za “živalski stranski proizvod (odpadni material v smislu Uredbe (ES) št. 1069/2009)”, kar je lahko še slabše, kot hrana nižje kakovosti.

Zakon jim določa, da se lahko uporabijo le:

– za proizvodnjo hrane za hišne ljubljenčke,

– za tehnične namene (npr. gnojila, bioplin, biodizel, mila, maščobe),

– ali pa se morajo uničiti pod veterinarskim nadzorom.

Ti materiali NISO razvrščeni po kakovosti, ampak po biološkem tveganju, ki ga predstavljajo za zdravje ljudi, živali in okolja.

“Živalski stranski proizvodi, ki niso namenjeni prehrani ljudi, lahko predstavljajo tveganje za zdravje ljudi in živali, če se z njimi ne ravna pravilno. Zato je treba določiti jasna pravila za njihovo zbiranje, prevoz, ravnanje, predelavo, uporabo in odstranjevanje.”

— Uredba (ES) št. 1069/2009, uvodna izjava (8)


🐾Zakonska logika tveganja, ne kakovosti

Uredba (ES) št. 1069/2009 je bila sprejeta po velikih prehranskih aferah z boleznijo norih krav (BSE) in dioksini.

Njen namen ni bil ocenjevati kakovosti surovin, temveč vzpostaviti sistem biološke varnosti, ki določa, kateri materiali so nevarni in kako se z njimi ravna.

Zato so vsi živalski stranski proizvodi razvrščeni v tri kategorije tveganja (členi 8–10):

– kategorijo 1 (največje tveganje),

– kategorijo 2 (srednje tveganje) in

– kategorijo 3 (najmanjše tveganje).

To NISO razredi kakovosti mesa, ampak stopnje biološke nevarnosti.

Kategorija 3 je zgolj tista, pri kateri je tveganje najnižje in jo zakon dopušča za uporabo v industriji hrane za hišne ljubljenčke.

PREPROSTO POVEDANO

Če je izdelek namenjen prehrani ljudi ureja to živilska zakonodaja.

Če ni več namenjen prehrani ljudi ureja to zakonodaja o živalskih stranskih proizvodih (ABP).

V trenutku, ko izdelek preide iz enega sistema v drugega, se spremeni njegov pravni status, namen in gospodarska vrednost.. 

Postane živalski stranski proizvod (odpadni material v smislu Uredbe (ES) št. 1069/2009)”, razvrščen po stopnji tveganja, ne pa po stopnji kvalitete. 

Za človeka v tem sistemu ni več hrane,

temveč le materiali, ki so bili odstranjeni iz prehranske verige in se pravno ne smejo več imenovati živilo ali hrana, ker se lahko obravnavajo samo, kot živalski stranski proizvod (odpadni material v smislu Uredbe (ES) št. 1069/2009)”, ki se deli naprej na tri kategorije. 

TO JE BISTVO SISTEMA, KI VEČINI POTROŠNIKOV NI ZNAN:

kategorije 1, 2 in 3 ne govorijo o kakovosti hrane, temveč o stopnji nevarnosti “živalskih stranskih proizvodov (odpadni material v smislu Uredbe (ES) št. 1069/2009)”, ki se je znašel v industriji hrane za hišne ljubljenčke pod kategorijo 3.


🐾 Zakaj so nastale tri kategorije

Po aferah v devetdesetih letih (BSE in dioksini) je Evropska komisija uvedla nov pravni okvir za razvrstitev vseh živalskih stranskih proizvodov, ki NISO namenjeni prehrani ljudi:

— Uredba (ES) št. 1774/2002 – prva razvrstitev,

— Uredba (ES) št. 1069/2009 – veljavna ureditev,

— Izvedbena uredba (ES) št. 142/2011 – tehnični postopki obdelave, sterilizacije in sledljivosti.

Namen sistema NI RAZVRŠČANJE PO KAKOVOSTI, temveč ločitev potencialno nevarnih materialov od človekove prehrane.

Zato so vse tri kategorije pravno obravnavane kot “živalski stranski proizvod (odpadni material v smislu Uredbe (ES) št. 1069/2009)” – (Animal By-Products – ABP).

Razlikujejo se le po stopnji tveganja in dovoljenem načinu uporabe, kot je določeno v členih 8, 9 in 10 Uredbe (ES) št. 1069/2009.

🟥 KATEGORIJA 1 – največje tveganje (člen 8) Sem spadajo:

– trupla živali, okuženih z BSE ali drugimi prionskimi boleznimi,

– živčni in možganski deli,

– živali iz laboratorijskih poskusov,

– živalski materiali, ki so bili v stiku s človeškimi bolnišničnimi ali laboratorijskimi odpadki,

– trupla hišnih ljubljenčkov,

– živali, usmrčene zaradi bolezni.

➡️ Ti materiali se ne smejo ponovno uporabiti.

Po Izvedbeni uredbi (ES) št. 142/2011, Priloga IV, jih je treba uničiti ali sežgati pod veterinarskim nadzorom.

🟧 KATEGORIJA 2 – srednje tveganje (člen 9) Zajema:

– mrtve rejne živali, ki niso bile zaklane za prehrano ljudi,

– dele teles z ostanki zdravil ali kemikalij,

– gnoj in vsebino prebavil,

– živali iz programov zatiranja bolezni (npr. ptičja gripa).

➡️ Uporabljajo se le za tehnične namene, npr. za bioplin ali gnojila.

🟩 KATEGORIJA 3 – dovoljen živalski stranski proizvod (odpadni material v smislu Uredbe (ES) št. 1069/2009)”za uporabo v industriji hrane za hišne ljubljenčke (člen 10)

Kategorija 3 obsega materiale (to ne spada pod živila) živalskega izvora, ki ne predstavljajo resnega tveganja za zdravje ljudi ali živali, vendar niso namenjeni prehrani ljudi.

Pravno jih ureja člen 10 Uredbe (ES) št. 1069/2009. 

Med materiale, ki jih zakon dovoljuje za uporabo v industriji hrane za hišne ljubljenčke, spadajo:

— deli trupov in mesni ostanki živali, zaklanih v obratu za prehrano ljudi, a neuporabljeni zaradi komercialnih, tehničnih ali estetskih razlogov,

— kože, kopita, roževina, perje, dlaka, kri, maščobe, drobovina in kosti zdravih živali,

— ribiški ostanki, ki niso okuženi z boleznimi,

— mleko, jajca, kolostrum in mlečni izdelki, če so bili odstranjeni iz prehranske verige zaradi roka uporabe ali videza

— mrtvi plodovi zdravih brejih živali,

– ter izdelki živalskega izvora iz trgovskih, mesnopredelovalnih ali gostinskih obratov, ki niso bili uporabljeni v prehrani ljudi (npr. neprodano meso, mesni izdelki, surovi ostanki).

Vsi ti materiali so po zakonun živalski stranski proizvod (odpadni material v smislu Uredbe (ES) št. 1069/2009)”živalskega izvora.

Zakon jih dovoljuje uporabiti le zato, ker ne predstavljajo visokega epidemiološkega tveganja, ne pa zato, ker bi bili prehransko ustrezni.

TEHNOLOŠKA OBDELAVA IN STERILIZACIJA

Pred uporabo v industriji hrane za hišne ljubljenčke se materiali obdelajo v skladu z Izvedbeno uredbo (ES) št. 142/2011 (zahteve za pet food v Prilogi X). Referenčna “Method 1” je 133 °C / 20 min / 3 bar; njen cilj je biološka varnost, ne pa izboljšanje hranilne ali senzorične kakovosti.

Obdelava vključuje tudi mehansko predelavo (mletje, sušenje, ločevanje maščob), sledljivost in veterinarski nadzor, obrat pa mora biti registriran po Uredbi (ES) št. 183/2005 o varnosti krme. 

Po takšni obdelavi material ne šteje več za meso, temveč za surovino živalskega izvora za tehnično uporabo ali hrano za hišne živali.

Kljub obdelavi zakon priznava, da gre še vedno za živalski stranski proizvod (ABP), ne za živilo. 

Pri materialih kategorije 3 vedno obstaja možnost mikrobiološke kontaminacije, zato se z njimi v zakonodaji ravna, kot da so potencialno okuženi, dokler niso ustrezno obdelani

Sterilizacija/obdelava je varnostna zahteva, ne tehnološki postopek za izboljševanje kakovosti. 

Namen je mikrobiološka in epidemiološka varnost, to je uničenje mikroorganizmov (bakterije, del spor, virusi, paraziti, plesni).

Toplota uniči mikroorganizme, ne pa nujno tudi toksinov, ki jih ti prej proizvedejo. Zato v obdelanih materialih lahko ostanejo: — mikrobiološki toksini, 

— oksidirane maščobe, 

— biogeni amini (npr. putrescin, kadaverin), 

— mikotoksini ter drugi razkrojni produkti, ki zmanjšajo senzorično ali hranilno vrednost.

Obdelava prepreči okužbo, ne pa nujno zastrupitve.

OZNAČEVANJE IN SLEDLJIVOST KATEGORIJE 3.                                  Končni proizvodi iz materialov kategorije 3 morajo biti ustrezno označeni, praviloma z navedbo ‘Not for human consumption / Ni za prehrano ljudi’, skladno z Uredbo (ES) 142/2011. 

Vsak pošiljatelj, predelovalec ali distributer mora voditi evidence o prevzemu, transportu in količini, kar omogoča sledljivost v sistemu TRACES (Trade Control and Expert System).

Če se pojavijo mikrobiološke nepravilnosti ali prisotnost prepovedanih snovi (npr. antibiotikov ali težkih kovin), se izdelek umakne iz prometa in pravno obravnava kot nevarni živalski stranski proizvod, tj. odpadni material v smislu Uredbe (ES) št. 1069/2009 in Direktive 2008/98/ES o odpadkih.


🐾 Pravna meja med hrano in odpadkom

Ključna ločnica je namembnost: 

– če je material namenjen človeku, velja zanj živilska zakonodaja (Uredbe 178/2002, 852/2004, 853/2004);

– če ni namenjen človeku, preide pod zakonodajo o živalskih stranskih proizvodih (ABP).

S prehodom iz enega pravnega sistema v drugega se spremeni tudi status materiala, ko iz “živila” postane “živalski stranski proizvod (odpadni material v smislu Uredbe (ES) št. 1069/2009)”, ki se lahko uporablja le pod strogimi pogoji.

Zato zakon v členu 11(1) izrecno določa: 

Uporaba ABP in pridobljenih proizvodov ne sme ogroziti prehranske verige človeka.

Za rejne živali so strogo omejeni in dovoljeni le pod posebnimi pogoji ter za materiale kategorije 3 (ABP), skladno z uredbami. 

Bistvo: kar je namenjeno hišnim ljubljenčkom, ne sme nekontrolirano vstopati v verigo hrane za človeka

Kategorija 3 predstavlja najnižjo stopnjo biološkega tveganja, a še vedno “živalski stranski proizvod (odpadni material v smislu Uredbe (ES) št. 1069/2009)”.

Namen zakonodaje ni izboljšanje kakovosti prehrane hišnih ljubljenčkov, temveč varno gospodarsko ravnanje z biološkimi ostanki, ki bi jih sicer bilo treba uničiti.

Industrija hrane za hišne ljubljenčke tako deluje na presečišču zakonitosti in ekonomike odpadkov:

— zakonito preprečuje onesnaževanje in stroške odstranjevanja,

— vendar ustvarja dobiček iz snovi, ki po definiciji niso več hrana, ampak “živalski stranski proizvod (odpadni material v smislu Uredbe (ES) št. 1069/2009)”.

“Toplotna obdelava uničuje biološke nevarnosti (patogene mikroorganizme), vendar ne odstrani kemičnih onesnaževal, kot so težke kovine ali mikotoksini.” — EFSA Journal, 2021.


🐾Ko “živalski stranski proizvodi (odpadni material v smislu Uredbe (ES) št. 1069/2009)” postanejo surovina

Če proizvajalec teh materialov iz 3. kategorije nima kupca, mora odpadke plačati za odstranitev – od 250 do 500 €/ za tono. (člen 13 Uredbe 1069/2009).

Zato se je razvil trg, v katerem “živalski stranski proizvod (odpadni material v smislu Uredbe (ES) št.1069/2009)”postane ekonomska surovina.

Industrija hrane za hišne ljubljenčke je postala posrednik med klavnico in sežigalnico:

– klavnice se znebijo stroškov,

– proizvajalci hrane odpadke odkupijo za nekaj centov,

– izdelke pa oglašujejo kot “premium” ali “naravne”.

Po navedbah Evropske komisije (DG SANTE, 2021):

“Animal by-products are waste materials of animal origin that are no longer intended for human consumption.”

(= Živalski stranski proizvodi so odpadni materiali živalskega izvora, ki niso več namenjeni prehrani ljudi.)

Po podatkih EFPRA (2022), Fastmarkets (2024) in Eurostat (2023) se na evropskem trgu trguje z živalskimi stranskimi proizvodi kategorije 3,

ki so dovoljeni za uporabo v industriji hrane za hišne živali, biodizla in tehničnih proizvodov.

Povprečne odkupne cene teh surovin so:

— kri 0,05–0,10 €/kg, 

— pljuča 0,05–0,12 €/kg, 

— črevesje 0,10–0,20 €/kg, 

— maščobe 0,15–0,35 €/kg,

— perje in kljuni 0,08–0,15 €/kg,

— mrtvi plodovi 0,05–0,10 €/kg,  

— mesno-kostna moka 0,10–0,25 €/kg.

Za primerjavo: meso za prehrano ljudi stane 5–15 €/kg.

“Recikliranje živalskih stranskih proizvodov v industriji hrane za hišne živali je del krožnega gospodarstva. Glavni cilj je zmanjšati količino bioloških odpadkov, ne pa izboljšati prehransko vrednost krme.”— EFSA & DG SANTE, Animal By-Products Report, 2021


🐾Donosnost industrije

— Evropski trg hrane za hišne ljubljenčke je vreden več kot 29 milijard evrov (FEDIAF, 2023),

— svetovni pa presega 150 milijard USD (Statista, 2024).

— V EU vsako leto nastane približno 20 milijonov ton materialov kategorije 3,

ki jih industrija odkupi in predela.

Če tega ne bi storila, bi jih bilo treba zakonsko uničiti ali predelati v bioplin.

Industrija hrane za hišne ljubljenčke je tako postala ključni del krožnega gospodarstva. 

Zmanjšuje količino bioloških odpadkov,

a hkrati ustvarja dobiček iz snovi, ki bi sicer postale strošek.


🐾Kaj v resnici pomeni “puranji file”

Izraz file v hrani za hišne ljubljenčke ne pomeni, da gre za meso prehranske kakovosti.  

Po Uredbi (ES) št. 767/2009 in Uredbi (ES) št. 1069/2009 proizvajalci lahko zakonito uporabijo mišično tkivo kategorije 3, torej meso, ki NI bilo namenjeno prehrani ljudi, a je mikrobiološko varno.

Takšna surovina se lahko označi kot “puranji file”, “piščančji file” ali “sveže meso”, če izhaja iz mišičnega dela živali, četudi je bila odvzeta iz klavniških ostankov, nepravilno shranjena, predolgo zamrznjena ali zavržena za človeško prehrano.

Če na deklaraciji piše “meso in živalski stranski proizvodi”, to po Uredbi (ES) št. 142/2011, Priloga XIII pomeni, da izdelek vsebuje materiale kategorije 3, torej  “živalski stranski proizvod (odpadni material v smislu Uredbe (ES) št. 1069/2009)”.

Zakon ne zahteva, da mora proizvajalec razkriti, da gre za “živalske stranske proizvode (odpadni material v smislu Uredbe (ES) št. 1069/2009)”, zahteva le, da so ti materiali sledljivi in varni.


🐾 Kako preveriti, ali gre za “file”, ki ni “živalski stranski proizvod (odpadni material v smislu Uredbe (ES) št. 1069/2009)”? 

1.  BESEDILO DEKLARACIJE

– “Puranji file” ali “piščančje meso” brez izraza živalski stranski proizvodi lahko pomeni višjo kakovost.

– Če je zapisano “meso in živalski stranski proizvodi”, gre po definiciji za odpadne materiale kategorije 3.

2. VETERINARSKI ŽIG

Dokazila o obratu

Ovalna oznaka (npr. SI 12345 ES) se uporablja pri izdelkih, namenjenih prehrani ljudi, v obratih, odobrenih po Uredbi (ES) št. 853/2004.

Obrati, ki delujejo z materiali kategorije 3 in proizvajajo hrano za hišne živali, so registrirani po Uredbi (ES) št. 183/2005, vendar takšni izdelki običajno nima(jo) ovalnega žiga.

Status obrata (food/feed) je zato najbolje preveriti v uradnem registru UVHVVR ali sistemu TRACES, ne pa zgolj po embalaži.

3.  TRACES ali RASFF

V evropskem sistemu sledenja (TRACES) ali v opozorilih RASFF lahko vidiš, ali je proizvajalec kdaj uporabil neustrezne surovine.


🐾 Izrazi, ki kažejo na pošteno prakso, a jih je smiselno preveriti

V industriji hrane za hišne ljubljenčke se pogosto uporabljajo izrazi, kot so:

— bio / eko / ekološko

— naravno / natural

— premium / super premium / ultra premium

— holistic / gourmet

— human grade

— iz svežega mesa / prehranska kakovost

Ti izrazi imajo zelo različen pravni pomen. 

Nekateri so v zakonodaji jasno opredeljeni, večina pa ni pravno zaščitena in se zato lahko uporablja le kot tržni ali opisni izraz.

 Izrazi BIO, EKO in EKOLOŠKO

Izrazi bio, eko in ekološko so v Evropski uniji pravno zaščiteni izrazi,

vendar izključno za živila in kmetijske proizvode, namenjene za prehrano ljudi

(v skladu z Uredbo (EU) 2018/848 o ekološki pridelavi).

Za krmo za hišne ljubljenčke ta uredba ne velja neposredno, razen če gre za živali, namenjene prehranski verigi človeka.

Zato se izraz bio/eko pri hrani za pse in mačke lahko uporablja le kot tržni opis,

ne pa kot dokaz o certificirani ekološki pridelavi.

Če je hrana za hišne živali res proizvedena iz certificiranih ekoloških sestavin, mora biti to jasno označeno s številko certifikata in kodo certifikacijskega organa(npr. SI-EKO-001, Bureau Veritas, Control Union ipd.).

Če teh podatkov ni, izraz bio ali eko nima pravne veljave in se šteje zgolj kot marketinška oznaka brez uradne potrditve.

NARAVNO / NATURAL

Izraz naravno ali natural ni pravno definiran v evropski zakonodaji o krmi.

Evropska agencija za varnost hrane (EFSA) priporoča, da se uporablja samo za sestavine, ki niso bile kemično obdelane, vendar ta priporočila NISO pravno zavezujoča.

V praksi se izraz naravno pogosto uporablja za izdelke, ki ne vsebujejo umetnih barvil ali arom, čeprav so bile sestavine toplotno obdelane, sušene ali mehansko predelane.

Zato izraz naravno pomeni le odsotnost umetnih dodatkov, ne pa nujno neobdelano surovino ali višjo kakovost.

PREMIUM, SUPER PREMIUM in HOLISTIC

Izrazi premium, super premium, ultra premium in holistic nimajo pravne definicije v evropski zakonodaji.

Gre za opisne izraze brez uradne klasifikacije kakovosti, ki jih proizvajalci uporabljajo po lastni presoji.

Uredba (ES) št. 767/2009, člen 13(1), določa, da označevanje krme ne sme zavajati uporabnika glede njenega namena, narave ali sestave.

To pomeni, da se izrazi, kot so premium ali super premium, lahko uporabljajo le, če niso zavajajoči, vendar ne pomenijo višjega standarda kakovosti ali posebnega nadzora.

V praksi ti izrazi pogosto označujejo tržno pozicioniranje izdelka, ne pa njegovo prehransko ali veterinarsko vrednost.

HUMAN GRADE

Izraz human grade se v industriji hrane za hišne živali pogosto uporablja kot simbol kakovosti, vendar v Evropski uniji NI pravno definiran in ni zaščiten izraz.

Njegova uporaba je dovoljena, dokler ne zavaja potrošnika, v skladu z Uredbo (ES) št. 767/2009, člen 13(1).

Če proizvajalec uporabi izraz human grade, mora biti ta dokazljiv z registracijo obrata po Uredbi (ES) št. 853/2004,

ki velja za živila živalskega izvora, namenjena prehrani ljudi.

Če je obrat registriran samo po Uredbi (ES) št. 183/2005, gre po definiciji za proizvodnjo krme (feed) in ne za živila, namenjena prehrani ljudi (food).

Zato lahko izraz human grade pomeni:

➡️ dejansko višjo kakovost, če je potrjen z dokazilom o poreklu iz prehranske verige človeka, ali

➡️ tržni opis brez pravne teže, če dokazila ni.

KAJ SE ŠTEJE KOT DOKAZILO “HUMAN GRADE”? 

— registracija obrata po Uredbi (ES) št. 853/2004,

— veterinarski žig z oznako EC ali ES,

— dokumentacija o poreklu sestavin iz prehranske verige človeka (TRACES, HACCP za živila).

Če teh dokazov ni, se izdelek pravno šteje za krmilo, in izraz human grade nima dokazne vrednosti, temveč ostane tržni opis brez pravne podlage.

PRIMERJAVA IZRAZOV v EU in ZDA

V Evropski uniji večina izrazov, kot so bio, eko, naravno, premium, holistic ali human grade, nima pravne definicije v zakonodaji o krmi za hišne živali.

Dovoljeni so, dokler ne zavajajo potrošnika (Uredba (ES) št. 767/2009, člen 13(1)),

vendar ne dokazujejo kakovosti.

Pravno veljavni dokazi o kakovosti so le:

– registracija obrata po Uredbi (ES) št. 853/2004,

– veterinarski žig (EC/ES),

– sledljivost v sistemu TRACES ali HACCP,

– ekološki certifikat s številko nadzornega organa.

Izrazi, kot so bio, naravno ali human grade, so torej del tržne komunikacije, ne del pravne presoje kakovosti.

Zakon v EU priznava dokaze, ne vtisov z embalaže.

V Združenih državah Amerike pa ima izraz human grade uradno pravno definicijo (FDA & AAFCO).

Uporabiti ga smejo le proizvajalci, ki dokumentirano dokažejo, da vse sestavine in celoten proces potekajo v objektih, odobrenih za prehrano ljudi.

Če dokazila ni, je uporaba izraza human grade prepovedana.

Preprosto povedano👇

V ZDA oznaka human grade pomeni dokazano dejstvo.

V EU pomeni le obljubo, ki jo mora potrošnik sam preveriti.


🐾 Dioksini in BSE – izvor sistema

Dioksini so strupene organske spojine, ki nastajajo pri sežiganju odpadkov in se kopičijo v maščobi živali.

Po aferi v Belgiji (1999) je EU sprejela Uredbo (ES) št. 178/2002 in uvedla sistem sledljivosti.

BSE (bolezen norih krav) je prionska bolezen goveda, ki se je prenesla na človeka.

Po letu 2001 je EU uvedla strogo sledljivost in razvrstitev materialov po tveganju kategegorija 3 je od vseh treh tveganj najmanj tvegana, vendar je uporaba dovoljena v industriji hišnih ljubljenčkov. 


🐾Sklep

Kategorije 1, 2 in 3 ne določajo kakovosti, temveč tveganje in dovoljen namen uporabe.

Kategorija 3 je najmanj nevarna, a še vedno “živalski stranski proizvod (odpadni material v smislu Uredbe (ES) št. 1069/2009)”, ki se sme uporabiti samo za prehrano hišnih ljubljenčkov.

Industrija hrane za hišne ljubljenčke ima zato dvojno naravo:

— po eni strani zmanjšuje biološke odpadke,

— po drugi pa ustvarja gospodarsko korist iz snovi, ki bi sicer morale biti uničene.

Sistem je zakonit, okoljsko smiseln in gospodarsko učinkovit, vendar temelji na logiki “živalskih stranskih proizvodov (odpadni material v smislu Uredbe (ES) št. 1069/2009)”, ne na logiki hranilne vrednosti.



📘 Viri:

Uredba (ES) št. 1069/2009; Izvedbena uredba (ES) št. 142/2011;

Uredba (ES) št. 1774/2002; Uredba (ES) št. 178/2002;

Uredba (ES) št. 183/2005; Uredba (ES) št. 767/2009;

Direktiva 2008/98/ES;

EFSA (2021); DG SANTE (2023); FEDIAF (2023);

EFPRA (2022); Fastmarkets (2024); Eurostat / FAO (2023); Statista (2024).


Besedilo je informativne narave in ne nadomešča pravnega ali veterinarskega nasveta.

Namenjeno je ozaveščanju o resnični naravi zakonodaje in ekonomskih tokov,

ki določajo uporabo živalskih stranskih proizvodov v industriji hrane za hišne ljubljenčke,

ter spodbujanju odgovornega odločanja potrošnikov,

ki želijo vedeti, kaj v resnici pomeni, ko “odpadek postane dobiček”.