Vsako živo bitje nosi svojo edinstveno vrednost – ne zato, ker služi našim ciljem, temveč preprosto zato, ker obstaja. Psi, naši najbolj zvesti spremljevalci, nas spremljajo skozi življenje s popolno predanostjo. Njihove oči izražajo brezpogojno ljubezen, njihova prisotnost prinaša tolažbo v naših najtemnejših trenutkih.
Toda…….. ko nas najbolj potrebujejo jih prevečkrat pustimo na cedilu.
Albert Schweitzer:
“Resnična morala temelji na spoštovanju življenja. Če ne moremo spoštovati življenja, ki nam ne koristi neposredno, smo izgubili svojo človeškost.”
Svet pasjih razstav je eno od področij, kjer je spoštovanje do psov prevečkrat izgubljeno.
Tam se psi preoblikujejo v objekte, ki morajo ustrezati standardom in človeškim ambicijam. Toda, kaj se zgodi, ko ti standardi niso več dosegljivi? Ko psi izgubijo svojo uporabnost, izgubijo tudi svojo vrednost v očeh tistih, ki so jih nekoč občudovali.
Pasji duhovi, kot jih imenujemo, so bivši šampioni, ki so zapuščeni, pozabljeni in pogosto prepuščeni trpljenju. Njihova zgodba je opomin, da je naša ljubezen do živali pogosto le fasada.
Immanuel Kant:
“Človeštvo bi moralo ravnati s sočutjem do živali, saj je odnos do njih odraz naše moralne dolžnosti.”
Svet pasjih razstav, ki na zunaj blešči, skriva temačne resnice. Razstavni psi so uporabljeni kot orodja – sredstva za dosego človeških ambicij in standardov, ki nimajo nič skupnega z njihovo naravno lepoto ali zdravjem. V svetu, kjer lepota pomeni moč, se prevečkrat pozablja, da so psi čuteča bitja, ne predmeti in ne orodje za prinašanje slave in denarja.
🐾Glas Psičke Queen: Zgodba Šampionke, ki je Postala Nevidna
Queen, bela psička z resasto dlako, je simbol dveh svetov.
Na eni strani krutost pasjih razstav in na drugi strani ljubezen, ki jo je našla na stara leta.
Njeno življenje je dokumentirano v uradnih evidencah, kjer so zabeležene spremembe lastništva in njeni razstavni uspehi, s katerimi se je rada pohvalila tudi njena vzrediteljica, sodnica na pasjih razstavah in hkrati njena lastnica.
Ko Queen ni bila več koristna, je bila prodana naprej za majhen denar.
Zaradi varstva osebnih podatkov imena vpletenih oseb ne morejo biti razkrita, vendar pa Queenina zgodba ostaja močan opomin, kako pomembno je spoštovati živali kot čuteča bitja.
“Moje ime je Queen. Bila sem šampionka, in to je moja, zgodba”
– zgodba o življenju, ki je bilo na zunaj videti popolno, a v resnici polno bolečine, izkoriščanja in hrepenenja po ljubezni.
Moje ima je Queen. Lastnica in sodniki so občudovali mojo držo, moj lesk, mojo ‘popolnost’.
Toda…. kaj je za njih popolno? Zunanjost?
Znotraj mene je vrela zgodba, ki je nikoli niso razumeli.
Bila sem sredstvo – orodje za doseganje človeških ciljev. Moje telo, moj duh, moje življenje – vse je pripadalo nekomu drugemu.
Bila sem bela psička z resasto dlako, ustvarjena za delo v gozdu. Narava me je oblikovala tako, da bi dvakrat na leto po naravni poti počasi menjala staro dlako.
Mojega življenja žal niso vodili zakoni narave. Moje telo je bilo prilagojeno urnikom razstav. Moja lastnica, znana sodnica in razstavljalka psov, ni mogla čakati na naravno menjavo dlake, zato so mi dlako pulili – vsakokrat znova, leto za letom. Ta proces je bil neznosno boleč. Vsak poteg dlake me je opomnil, da moje življenje ni moje.
Ko so moji predniki tekali po gozdu, so njihova telesa živela in dihala skupaj z naravo, moje telo pa ni bilo moje.
Bilo je orodje. Vsak trenutek mojega obstoja je bil posvečen temu, da sem bila ‘pripravljena’ se pokazati v najboljši luči same sebe, čeprav sem morala igrati in skrivati žalost in bolečino.
Bila sem rojena pri moji lastnici. Že kmalu po mojem rojstvu mi je lastnica pričela posvečati več pozornosti, kot ostalim mojim bratom in sestram. To mi je odgovarjalo. Občutek sem imela, da sem ljubljena. Lastnica me je pogosto dvigovala v naročje, me kazala njeni mami in govorila: “Queen bo bodoča šampionka! “
Ko je moje brate in sestre prodala sem jih pogrešala. zelo! Kmalu zatem so odpeljali tudi mojo mamo. Lastnica je rekla: “stara je, sedaj imamo Queen, ona bo nova šampionka.
Pogrešala sem mamo in bližino sem iskala pri moji lastnici. Bila, sem še otrok željna ljubezni in bližine. Veselila sem se trenutkov, ko je prišla do mene, me prijela v naročje in mi zašepetala: “čudovita si Queen, ti boš moja nova, šampionka!”
Po teh besedah me je vedno takoj postavila na tla in me pričela postavljati v prisiljeno držo. Tako zelo sem si želela, da me še malo dlje carklja, me objame, si vzame čas za mene in mi reče, da me ima rada.
Včasih mi je uspelo, da sem stala točno tako, kot mi je velela, pogosto pa ne. Bila sem še otrok.
Trudila sem se in počasi sem se naučila stati pokončno z repkom nad hrbtom.
Moj trud je vedno poplačala s priboljški, meni pa bi več pomenil njen objem, ki bi dal vedeti, da sem ljubljena.
Bila sem družabna in obiski razstav so bili zame dogodivšina, kjer sem spoznavala svoje prijateljčke, vendar pa mi je lastnica vedno govorila: Queen hodi ob nogi, pusti druge pse, umazala se boš.”
Naučila, sem se krotiti čustva, da bi ugajala moji lastnici. Postajala sem dama na zunaj in otopela na znotraj.
Pri enem letu starosti je bil razstavni ring že moj drugi dom. Hodila sem ponosno in vedno je bila moja največja nagrada sreča na obrazu moje lasnice, ko sem stala na, stopničkah. Njena sreča je bila moja sreča.
Nekega dne sem v razstavnem ringu izgubila tla pod nogami. V zadnjem kolenu sem začutila neprijetno trenje in nagonsko sem poskočila. Iztegnila sem tačko in bilo je v hipu bolje. To je bil samo trenutek, ki ni trajal dolgo in dolga dlaka me je, rešila da sodnik ni videl moje bolečine.
Tisti dan sem postala šampionka.
Moja lastnica je bila ponosna in zopet sem imela občutek, da me ima rada. Ljudje so hodili mimo, ona pa me je ponosno razkazovala. To mi ni bilo všeč, ampak čutila sem, da moji lastnici to veliko pomeni in njena sreča je bila moja sreča.
Ljudje, ki so si me ogledovali so si želeli moje mladičke in lastnica je nekega dne rekla: Queen, čas je danes greva na vzrejni pregled! “
Razveselila, sem se. V upanju, da bom na vzrejnem pregledu srečala veterinarja, ki bi mi pomagal pri bolečem kolenu, sem skočila v avto in sva, se odpeljali…
Ko sva izstopili sem bila zmedena. Nisva prišli v ambulanto, ampak na travnik podoben razstavnemu ringu.
Lastnica je bila dobro razpoložena, saj je bila med prijatelji. V rokah je imela moje dokumente. Tudi jaz sem se počutila lepo, kajti ko je bila srečna moja lastnica sem bila srečna tudi jaz.
Pregled ni bil boleč, toda tisti, ki so ga izvajali – vzrejni referenti, sodniki in drugi člani iz kluba – niso imeli veterinarskega znanja. Njihova naloga je bila, da ocenijo skladnost s standardom pasme in moj zunanji videz. Nekdo od njih je imel v rokah šiviljski meter, tehtnice, da bi me stehtali pa nisem videla. Pogledali so mi še zobke in rekli: Queen je čudovita, lahko ima mladičke! “
Čas je tekel naprej. Z mojo lastnico sem še hodila po razstavah, vendar me je vedno bolj pogosto izdajalo moje zadnje desno koleno.
Vsakič, ko sem stopila v razstavni ring sem upala, da mi ne bo odpovedalo.
Morala sem zmagovati, da sem lahko znova in znova osrečevala mojo lastnico
Začela sem se bati razstavnega ringa.
Vedno bolj pogosto sem čutila strah, ki mi je prevzemal srce. Zvoki množice, pogledi sodnikov in pričakovanja moje lastnice so me hromili. Spomnim se dne, ko me je strah paraliziral – potegnila sem rep med noge in se pokrčila, da bi postala nevidna, a tega ne bi smela narediti.
Lastnica me je močno potegnila za razstavno vrvico, ki sem jo imela nameščeno med vratom in brado, da mi je odločno dvignila sprednji del glave, sprednje tačke pa so se še komaj dotikale tal.
Nihče ni opazil, kako boleče je bilo to, ker je moja dolga dlaka zakrila vse. Ljudem sem se zdela elegantna, veličastna, jaz pa sem bila prestrašena in osramočena.
Včasih me je grdo pogledala, kar me je še bolj prizadelo. Trudila sem se ugajati, toda včasih me je strah preprosto prevzel in si nisem mogla nič pomagati.
Moje telo me je izdalo, kljub vsemu trudu nisem mogla biti to, kar je želela. V ringu se je pogosto pretvarjala, da ima v roki priboljšek, da bi me motivirala. Toda jaz nisem hrepenela po hrani, hrepenela sem po njeni ljubezni.
Ko ni imela časa zame, me je v ring vodil moški, ki mu je plačala. Bil je tuj in hladen. Pravili so da je profesionalec.
Počutila sem se kot predmet, ki ga nekdo premika sem ter tja. Med hojo sem še nekako zdržala, toda ko smo se ustavili, sem si želela le eno – da izginem.
Moj rep je od strahu in žalosti večkrat ostal med nogami, čeprav so od mene zahtevali, da ga dvignem. Takrat so me grobo prijeli in mi rep z rokami potisnili čez hrbet. Počutila sem se ponižano in osramočeno.
Ušeska,ki bi jih morala imeti po standardu moje pasme ponosno dvignjena me niso hotela več ubogati in vedela sem, da bom deležna sikajočih besed in grdih pogledov.
Če bi bila yorki bi morala nositi pentljico in moja ušeska bi bila trdno zategnjena v čopek…..
Moja noga me je še vedno bolela, toda moja bolečina ni nikogar zanimala.
Postala sem mati. Osemkrat sem skotila mladičke. Prodali so jih, kot bodoče šampione, predno sem jih uspela sploh dobro spoznati.
Moje telo je bilo vedno bolj utrujeno in izmučeno.
Počasi sem sem se sprijaznila s svojo usodo.
Stala sem na dvorišču, stara sem bila dobrih sedem let, ko je moja lastnica rekla svoji mami:
“Queen je stara. Nič več ni koristi od nje. Rešimo se je, dokler še ni prestara in preveč bolna.”
Dokler sem prinašala slavo in mladičke, sem imela vrednost. Toda, ko sem postala preveč iztrošena, da bi bila koristna, so se me znebili.
Prodali so me za drobiž, toda pogodba, ki so jo podpisali z mojimi novimi lastniki, je zahtevala, da me v času gonitve pripeljejo nazaj.
Hoteli so še zadnje, kar je ostalo od mojega telesa – mladičke, ki bi jim nadomestili mene.
Zanosila sem, toda moje telo tega ni zmoglo več. Skotila sem mrtve mladičke štirinajst dni pred rokom. Po kotitvi so me novi lastniki sterilizirali. Bila sem rešena.
Veterinarji so mi operirali tudi zadnjo nogico in kmalu sem občutila kakšno je življenje brez bolečin.
Nikoli več nisem videla svojih rabljev. Po eni strani sem bila hvaležna, po drugi strani pa me je bolelo pri srcu, ker sem vedela, da namesto mene izkoriščajo moje otroke.
Živela sem v novi družini, kjer je bilo vse drugače. Moje telo je bilo utrujeno, moja duša prazna, toda prvič v življenju sem občutila nekaj, kar nisem poznala – ljubezen. Postala sem del družine. Bila sem njihova ljubljena Queen, nič več predmet, nič več orodje.
Ko so me prvič peljali na sprehod v gozd, sem bila izgubljena. Nisem vedela, kaj naj storim. Narava, ki bi morala biti moj dom, mi je bila tuja. Počasi, zelo počasi, sem se učila tekati, iskati vonje in čutiti veter v moji dlaki.
Toda preteklosti nisem mogla ubežati. Prišla je bolezen – cistična pljučna fibroza, bolezen, značilna za mojo pasmo. Isto je doletelo tudi mojo mamo in nekatere moje otroke, sem slišala, ko je veterinar to povedal mojim novim lastnikom.
Veterinarji so povedali, da bi se temu lahko izognili, če bi kinologi in razstavljalci prenehali ignorirati genetiko zaradi svojih standardov. Ampak komu je mar za nas pse, ko so pomembne le nagrade in šampionati?
Vedno težje sem dihala. Včasih sem mislila, da se utapljam.
Umrla sem v miru. Moji ljudje so bili ob meni. Moje zadnje misli niso bile več polne bolečine, temveč ljubezni. Zadnji dve leti in v zadnjih trenutkih sem bila ljubljena zaradi tega, kar sem bila – ne zaradi tega, kar sem predstavljala.
Pisala sem dnevnik v svojem srcu. Vsak trenutek, vsaka bolečina, vsaka majhna sreča je bila vir za moje spomine. Bila sem orodje za slavo in denar, bila sem mati, bila sem šampionka. Toda šele ko sem postala ničvredna za svojo prvo lastnico in za sistem, ki ga je tako zelo poveličevala, sem končno postala ljubljena zaradi tega, kar sem bila.
Naj bo moja zgodba opomin. Živali nismo predmeti in nismo orodja. Smo čuteča bitja. Zaslužimo si ljubezen in življenje brez trpljenja.
🐾Pritisk, ki Zlomi Duha
Razstavni psi so žrtve sistema, ki jih oblikuje po nenaravnih standardih – kot trofeje, kot žive simbole človeškega uspeha in pohlepa.
A….. za to zunanjo bleščečnostjo se skriva tiha tragedija. Kaj je cena te “popolnosti”? Cena tega pohlepa so duše teh psov – zlomljene, nevidne in pozabljene.
Queen, psička z resasto belo dlako, je bila nekoč ponos in šampionka. Njena drža je bila vzravnana, njena dlaka bleščeča.
Toda….. za tem bliščem je bila zgodba, ki je ni videl nihče.
Bila je le orodje – sredstvo za dosego ciljev, ki ji nikoli niso pripadali.
Razstavni psi živijo pod neprestanim pritiskom. Vsak njihov korak, vsak pogled, vsak trenutek je ocenjen. Njihova naloga ni le obstajati, ampak ustrezati idealom, ki jih sami nikoli ne bi izbrali.
Psi, kot je Queen so žal prevečkrat utelešenje človeških ambicij, vendar njihova življenja niso njihova.
Študija Univerze v Padovi (PLOS ONE, 2020) je pokazala, da psi čutijo razočaranje svojih lastnikov.
Ne gre le za besede ali kretnje – gre za občutke, ki jih pes prevzame vase.
Psička Queen je po neuspehih razstav zvesto stala ob strani, ko so se pogledi njene lastnice obrnili stran od nje. “Nisem več bila pomembna,” bi povedala, če bi lahko govorila.
Neuspeh za razstavnega psa ni zgolj trenutek. Je izguba njegove identitete, saj je njegova vrednost pogojena z dosežki.
“Psi živijo za odobritev svojih ljudi,” opozarja dr. Karen Overall, strokovnjakinja za vedenje živali. “Ko ta odobritev izgine, izgine tudi njihov občutek varnosti.”
Queen je svojo lastnico razveseljevala leta in leta. Njeni uspehi so prinašali pohvale in občudovanje.
Toda……, ko njena drža ni bila več dovolj čvrsta, ko njen sijaj ni bil več dovolj bleščeč, so jo zamenjali. Prodana je bila za drobiž, kot predmet, ki ga ni več vredno vzdrževatii.
“Stala sem na dvorišču,” bi rekla Queen, “in poslušala, kako me imenujejo ‘stara’ in ‘neuporabna’.”
Psi, kot je Queen, so po svojih najboljših letih pogosto prodani (če je možno od starih iztrošenih in pogosto že bolanih psov sploh še kaj iztržiti), zapuščeni, lažno odjavljeni iz sistema, ali celo ubiti…. Zavetišča po vsem svetu, kot je RSPCA v Veliki Britaniji, beležijo primere nekdanjih razstavnih psov, ki jih lastniki zapustijo, ko ti niso več koristni.
Psi, ki so bili nekoč simbol lepote in uspeha tako pogosto končajo sami, zanemarjeni in pozabljeni, včasih celo najdeni priklenjeni na kakšnih oddaljenih kmetijah, kot psi čuvaji brez hrane in osnovne oskrbe.
Queen je imela srečo, da je našla družino, ki jo je sprejela takšno, kot je bila – utrujeno in poškodovano.
“V novem domu sem prvič občutila ljubezen,” bi rekla Queen. “Ne zaradi tega, kar sem predstavljala, ampak zaradi tega, kar sem bila.”
A… njena zgodba s srečnim koncem je izjema, ne pravilo.
Najbolj žalostna plat življenja razstavnega psa ni le fizično trpljenje – boleče puljenje dlake, kirurški posegi ali stalen stres – temveč izguba tistega, kar bi moralo biti njihovo osnovno pravo – ljubezen.
“Razstavni psi niso ljubljeni zaradi tega, kdo so, temveč zaradi tega, kar lahko prinesejo,”
opozarja dr. Temple Grandin. Ko tega ni več, jih zavržejo – kot orodje, ki ga ne potrebuješ več.
Queen je to vedela. Njeno telo je nosilo brazgotine njenega preteklega življenja, njene oči pa so pripovedovale zgodbo o duši, ki so jo izdali tisti, ki bi jo morali varovati.
“Nikoli nisem razumela, zakaj nisem več dovolj dobra,” bi rekla. “Vse, kar sem si želela, je bilo biti ob njih.”
Psička Queen je preživela svoje trpljenje, a mnogi ne. Njihova žalost ostane neopažena, njihova življenja brez smisla. Če se ne moremo zganiti ob pogledu na žalost v očeh razstavnega psa, kaj to pove o nas?
Albert Schweitzer je dejal: “Resnična morala temelji na spoštovanju življenja.”
Psi, kot je Queen, niso predmeti ali orodja – so čuteča bitja, ki ljubijo brezpogojno. Naj nas njihova tiha bolečina predrami, da ustvarimo svet, kjer ljubezen ni pogojena z uspehom, temveč temelji na spoštovanju, sočutju in pravici do dostojanstva.
🐾Neetični Posegi v Svetu Razstav
❗Vstavljanje umetnih mod
Kirurški vsadki umetnih mod pri kriptorhidnih psih omogočajo njihovo udeležbo na razstavah in v vzreji. To je praksa, ki ne le da zanemarja genske težave, ampak tudi povzroča dolgotrajno trpljenje, saj daje sodnikom na razstavah jasno vedeti, da ima pes testise, tudi, če so lažni, medtem, ko lahko zaostala moda v trebušni votlini povzročajo zdravstvene probleme.
> Vir: Christine Overall, Ethics and Animals
❗Operativno popravljanje vek
Blefaroplastika ali kirurško popravljanje vek se izvaja za dosego skladnosti s standardi. Poseg je invaziven in pogosto nepotreben, saj ne izboljšuje zdravja psa, temveč je namenjen zgolj estetskemu videzu. Lahko povzroči okužbe, brazgotinjenje in trajne težave z vidom.
Ta postopek je opravičljiv samo iz zdravstvenih razlogov, vendar to ne izniči dejstva, da se lahko z isto težavo skotijo tudi potomci..
> Vir: VetTimes
❗Ročno puljenje odmrle dlake vključno z živo dlako psih z resasto ali delno resasto dlako.
Izvaja se zaradi razstavnih standardov, vendar nima medicinske utemeljitve. Gre za boleč in stresen postopek, ki posega v naravni cikel rasti in menjave dlake. Psi z resasto dlako, kot so terierji, so zgodovinsko menjali dlako naravno med gibanjem v grmovju in stikom z okoljem, zato prisila v umetno menjavo ni skladna z njihovo biologijo. Ker želijo razstavljalci, da se dlaka menja točno pred razstavo se poslužujejo takšnih postopkov…
Dr. Emily Weiss, strokovnjakinja za vedenje živali, poudarja:
“Puljenje dlake pri psih ni samo fizično boleče, temveč povzroča tudi dolgotrajni stres. Takšni postopki so nepotrebni in škodljivi.”
Podobno meni tudi Dr. Karen Becker, holistična veterinarka, ki opozarja:
“Prisila v umetno menjavo dlake lahko povzroči bolečine, preobčutljivost kože, okužbe in psihološko stisko.”
Namesto puljenja dlake strokovnjaki priporočajo redno krtačenje in naravno menjavo dlake, kar zadostuje za ohranjanje zdravja psa. Po mnenju Ameriškega veterinarskega medicinskega združenja (AVMA) so: “Postopki, ki povzročajo bolečino ali stres brez medicinskega razloga, v nasprotju z etičnimi načeli dobrega počutja živali.”
❗Tetoviranje smrčkov in kože
Da bi prikrili neenakomerne pigmentacije, razstavljalci tetovirajo smrčke ali druge dele telesa svojih psov.
Gre za povsem nepotrebno in bolečo prakso, ki služi zgolj kozmetičnemu izboljšanju.
🐾Zarezovanje v mišice repa in ušes za korigiranje “pravilne drže”
Za dosego “pravilne drže” repa in ušes so nekateri kinologi pripravljeni izvajati zarezovanje mišic. Ti postopki psom preprečujejo naravno gibanje repa in ušes ter povzročajo trajno bolečino. Potrebno je vedeti, da so si izraz “pravilna drža” izmislili kinologi. Pravilen izraz bi se moral glasiti: kinologom všečna drža.
> Vir: Malcolm Hart, Show Dogs: Their Lives, Champions, and Casualties
🐾Psi, ki Postanejo ‘duhovi’: Skrita Usoda Zapuščenih Razstavnih psov
V svetu pasjih razstav obstaja temna plat o kateri se v kinologiji javno ne govori – usoda psov po zaključku njihove razstavne ali vzrejne kariere.
Čeprav mnogi rejci in razstavljalci skrbijo za svoje pse tudi po koncu razstavne in vzrejne kariere pa so znani primeri, ko te živali, nekoč cenjene zaradi svoje lepote in zmogljivosti, postanejo nezaželene in odveč.
Dokumentirani so primeri, ko upokojeni razstavni psi končajo zapuščeni in zanemarjeni, pozabljeni od vsega, brez osnovne in veterinarske oskrbe.
Te živali, ki so bile prej prikazane kot ideal lepote, pogosto trpijo v osami, brez primerne oskrbe ali ljubezni. Zavetišča v številnih državah beležijo povečanje števila nekdanjih razstavnih psov, ki iščejo nove domove.
> Vir: Aid Animals
Dejanje zapustitve psov, ki so nekoč predstavljali ponos razstavljalcev, sproža resna etična vprašanja.
Dr. Margaret Duxbury, veterinarska behavioristka, poudarja:
“Psi, ki jih lastniki zapustijo po koncu njihove uporabnosti, so žrtve sistema, ki postavlja estetiko in prestiž pred odgovornost in skrb za živali.”
Sistem pasjih razstav spodbuja osredotočenost na zunanji videz in uspešnost, medtem ko dobrobit živali pogosto ostaja v ozadju. To vodi v dvoličnost, kjer se od lastnikov pričakuje, da so vzorniki skrbnega lastništva, vendar njihova dejanja pogosto kažejo drugačno sliko.
V svetu kinologije in pasjih razstav se pogosto srečujemo z osebami, ki navzven promovirajo ljubezen do živali in sodelujejo v dobrodelnih akcijah, kot je geslo “Posvajaj, ne kupuj”. Vendar pa se za to fasado včasih skrivajo neprijetne resnice o tem, kaj se zgodi z njihovimi lastnimi psi, ko ti postanejo neuporabni za razstave ali vzrejo.
🐾Zakonodaja v Sloveniji
V Sloveniji je na eno gospodinjstvo dovoljeno imeti do pet psov brez posebnega dovoljenja.
Če jih je več, mora lastnik pridobiti dovoljenje Uprave za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR). Kljub temu se tega postopka poslužuje zelo malo kinologov, tudi tistih, ki imajo vsake dve ali tri leta novega razstavnega psa.
To odpira vprašanja o tem, kaj se zgodi s prejšnjimi psi :
💔Oddaja ali prodaja: Nekateri psi so po koncu razstavne ali vzrejne kariere oddani ali prodani novim lastnikom, podobno kot v primeru psičke Queen.
💔Lažna odjava iz registra psov pod pretvezo, da je razstavni pes ali mrtev ali izgubljen ali prodan v tujino intd….
Ti psi pogosto životarijo privezani na kmečkih dvoriščih, ali pasjih farmah brez osnovne in veterinarske oskrbe, saj v uradnih evidencah ne obstajajo več – so psi duhovi, ki čakajo na odrešilno smrt.
Dr. Karen Becker, holistična veterinarka, pravi:
“Psi, ki izginejo iz sistema, so pogosto tisti, ki so bili najbolj izkoriščeni. Ko niso več koristni, postanejo breme.”
Vprašanje zapuščenih razstavnih psov je odraz širšega sistema, ki daje prednost estetiki, prestižu in dobičku pred odgovornostjo do živali.
Žal je tako, da imajo stari manjši psi pod deset kg teže (tako, kot je bila Queen) vsaj več možnosti za novo življenje, kot številni drugi nekdanji razstavni psi, ki nimajo te sreče.
🐾Mnenja Strokovnjakov o Razstavah
Dr. John Bradshaw, avtor Dog Sense:
“Razstavni psi so žrtve sistema, ki postavlja estetiko nad dobrobit. Psi niso ustvarjeni za človeške ideale lepote – ustvarjeni so za življenje.”
Dr. Christine Overall, filozofinja in avtorica Ethics and Animals:
“Sistem pasjih razstav izkrivlja vrednote živali. Psi postanejo predmeti – njihova vrednost je določena s tem, kako izgledajo, ne kdo so.”
Dr. Temple Grandin:
“Razstavni standardi so uničili naravne sposobnosti in zdravje psov. Ko trpljenje postane cena lepote, smo kot družba zgrešili bistvo etike.”
Albert Schweitzer:
“Resnična ljubezen ni v iskanju popolnosti, temveč v sprejemanju in zaščiti tistega, kar je.”
W21> Viri : WSAVA, RSPCA, The Humane Society, AVMA, Healthy Pets by Mercola
Resnična zgodba psičke Queen
⚠️OPOZORILO: Ta članek je informativne narave in ne nadomešča veterinarskega nasveta v tistih delih, ki se nanaša na zdravje psov, zgodba o Queen pa je resnična