Vzreja s širšim pogledom: čas je za odkrit pogovor o barvnih yorkijih in pasemskih standardih

Pasemski standard… vodilo, ne nedotakljivo pravilo

Pasemski standardi, kot jih priznava FCI, nedvomno predstavljajo pomembno orodje za ohranjanje značilnosti pasme. A vendarle ne gre pozabiti, da so standardi rezultat dogovora med ljudmi in ne biološko zabetonirana resnica.

»Standard je smernica… ne absolut.«

Vse pasme so se razvijale skozi zgodovino, pogosto iz odstopanj, ki so kasneje postala nova pravila.

Spomnimo: tudi Biewer terier, ki je danes v nekaterih kinoloških sistemih (npr. AKC, UKC) že priznan kot samostojna pasma, je nekoč veljal za barvno »napako« v leglu yorkijev. V Nemčiji je pasma celo nacionalno priznana, kar pomeni, da ima znotraj njihovega kinološkega sistema uraden status… čeprav še ni polnopravno priznana v okviru celotne FCI.

V državah članicah FCI, kjer pasma še ni priznana, se Biewerji pogosto vpisujejo v pogojne rodovne knjige (kot je npr. SPR – Slovenska pogojna rodovna knjiga), ki omogočajo sledljivost in nadzor nad vzrejo, vendar brez uradne potrditve standarda ali možnosti razstavljanja v FCI sistemu.

»Spremembe so sestavni del razvoja. Največjo nevarnost za pasmo predstavlja togost, ne pa barvna raznolikost.«

Kaj torej to pove o doslednosti pasemskih meja? Da te meje niso biološke, temveč birokratske… in da je napredek pogosto korak pred pravilniki.

Barvni yorkiji… rezultat znanja, ne naključja

Barvne linije yorkijev niso posledica naključnih parjenj brez nadzora, kot pogosto zmotno menijo zagovorniki izključno klasične kinologije. Nasprotno… številni vzreditelji barvnih yorkijev vlagajo ogromno truda v zdravstveno testiranje, poznavanje dednosti, karakterja in strukture.

»Vzreditelj ni zbiratelj papirjev, ampak varuh prihodnosti pasme.«

Mnogi imajo dolgoletne vzrejne načrte, sodelujejo z genetskimi laboratoriji in vodijo pregledne, sledljive rodovnike.

Trditev, da ti psi nimajo »pravih rodovnikov«, pogosto izvira iz nepoznavanja različnih registrskih sistemov, kot so IBC (International Biewer Club), IHR e.V, IKC, z.s in drugi… Ti registri omogočajo strokovno in sledljivo vzrejo, ki je v mnogih pogledih povsem primerljiva z registri pod okriljem FCI… včasih celo naprednejša, saj se osredotočajo na zdravje, vedenje in raznolikost, ne zgolj na razstavni videz.

»Rodovnik izven FCI ne pomeni slabši pes – pomeni le drugo pot vzreje.«

Sodniki na razstavah… trenutek v reflektorjih, ne objektivna resnica

V nekaterih zapisih se mnenja razstavnih sodnikov navajajo kot zadnja beseda v oceni kakovosti psa. A sodnik pasmo presoja v nekaj minutah… pogosto le vizualno. Ne vidi rezultatov genetskih testov, ne ve, kako pes reagira doma, ne pozna njegove zgodovine, značaja, vitalnosti, zobovja pri vsakodnevni uporabi, niti njegovega vpliva na potomce.

»Dober pes ni tisti, ki ima najbolj izpiljeno frizuro v razstavnem krogu, temveč tisti, ki živi dolgo, zdravo in stabilno življenje.«

Vzreja ni trofeja… je odgovornost

Biti vzreditelj pomeni biti odgovoren… za mladiče, njihove nove družine, za genetski material, ki ga dajemo naprej. Ne parimo psa zato, ker je »lep« ali »ima papirje«, ampak ker verjamemo, da bo njegova genetska dediščina prispevala k zdravju, stabilnosti in raznolikosti populacije.

»Vzreja ni trofeja… je odgovornost.«
»Etika mora vedno stati nad formalnostmi.«

Vzreja barvnih yorkijev, če je vodena s strokovnostjo, spoštovanjem in preglednostjo, ni »grožnja pasmi«, temveč prispevek k njenemu razvoju. Vse več vzrediteljev barvnih linij izvaja DNA-teste za bolezni, kot so PRA, PL, itd…, in skrbi za psiho-fizično dobrobit živali.

»Če je cilj zdrav in stabilen pes, ni barva tista, ki odloča o njegovi vrednosti.«

Psi niso izdelki… so živa bitja

Psi niso birokratski produkti, niso številke v katalogu in niso stvar prestiža. So čuteča bitja, ki živijo z nami, za nas, ob nas. Zaslužijo si, da jih vrednotimo celostno – po zdravju, značaju, stabilnosti, socializaciji in seveda tudi po zunanjem izrazu, ki pa naj ne bo edini kriterij.

»Psi niso birokratski produkti… so živa bitja, ki si zaslužijo, da jih vrednotimo celostno.«

Zaključek: prihodnost vzreje je v znanju, ne v okvirjih

Namesto da ustvarjamo razlike med »pravimi« in »nepravimi« yorkiji, bi se morali kot kinološka skupnost vprašati, kam gremo, kaj sporočamo z vzrejo in kakšen svet želimo pustiti naslednjim generacijam psov in ljudi.

»Vzreja s širšim pogledom pomeni spoštovanje tradicije… a tudi pogum za spremembo.«

Vzreja s širšim pogledom pomeni razumevanje, da obstaja več poti do kakovosti. In pomeni, da pes ni »pravilen« ali »nepravilen«… temveč ljubljen, zdrav in zaželen.