🐾 Zakaj je v današnjih časih pri psih težje odkriti sprožilce alergij kot včasih?

Interaktivno kazalo 

🐾1. Zakaj je v današnjih časih pri psih težje odkriti sprožilce alergij kot včasih?

​Alergijske bolezni pri psih so v veterinarski medicini dobro opisane, vendar se v praksi pogosto pojavi diagnostični izziv — pes kaže značilne znake alergijske bolezni, konkretnega sprožilca pa ni mogoče jasno dokazati.

​Takšne težave se po mnenju strokovnjakov lahko pojavijo pri različnih oblikah alergijskih bolezni, na primer pri atopijskem dermatitisu (Canine Atopic Dermatitis – CAD), alergijskem dermatitisu zaradi bolh (Flea Allergy Dermatitis – FAD) ali pri prehranskih preobčutljivostih. Klinični znaki so lahko zelo raznoliki.

​Pri psih se alergijske bolezni po navedbah literature lahko kažejo kot:

— srbenje kože (pruritus)

— vnetje kože (dermatitis)

— ponavljajoča se vnetja zunanjega sluhovoda (otitis externa)

— prebavne motnje

— vnetje očesne veznice

— znaki prizadetosti dihalnih poti

​V številnih primerih je sprožilec alergijske reakcije mogoče razmeroma dobro opredeliti. Kadar pa standardne diagnostične metode ne pokažejo jasnega vzroka, postane razumevanje imunoloških mehanizmov po mnenju avtorjev bistveno za razlago takšnih primerov.

​Eden od razlogov je povezan z raznolikostjo molekul in imunoloških mehanizmov, ki lahko sodelujejo pri nastanku takšne reakcije. V imunologiji se zato uporabljajo pojmi:

1. ​ALERGENI – snovi, ki pri občutljivem organizmu sprožijo alergijsko reakcijo

2. ​HAPTENI – majhne kemijske molekule, ki same po sebi navadno niso imunogene, lahko pa to postanejo po vezavi na beljakovine

3. ANTIGENI – širša skupina molekul, ki jih imunski sistem prepozna kot tuje ali spremenjene

4. NEOANTIGENI – novi antigeni, ki nastanejo po kemijski spremembi molekule ali po vezavi haptena na beljakovino

​Del teh pojmov opisuje klasične alergijske mehanizme, kjer imunski sistem reagira na že obstoječe biološke molekule iz okolja, na primer na alergene iz sline bolh, hišnih pršic, cvetnega prahu ali določene prehranske beljakovine (Abbas, Lichtman & Pillai, 2021; Janeway et al., 2017).

​Drugi pojmi pa opisujejo procese, ki so povezani z majhnimi kemijskimi molekulami iz sodobnega okolja. Takšne molekule lahko izvirajo iz industrijskih kemikalij, umetnih materialov, pesticidov, različnih kemičnih dodatkov ali delcev plastike.

​Ko takšna snov vstopi v organizem, se lahko kovalentno veže na telesno beljakovino in tvori proteinski addukt. Če takšna vezava spremeni strukturo beljakovine tako, da nastane nov prepoznavni del molekule, lahko nastane nov epitop, s tem pa tudi neoantigen, ki ga imunski sistem prepozna kot tujega (Kimber et al., 2012).

​V takšnih primerih imunski sistem ne reagira nujno na izvorno kemikalijo samo zase, temveč na spremenjeno beljakovino ali na njen novi prepoznavni del. Prav zato je po mnenju strokovnjakov lahko v določenih primerih težje ugotoviti, kaj je bil dejanski začetni sprožilec reakcije.

​Pomemben vidik predstavlja tudi širše okoljsko ozadje. Po podatkih s področja okoljske medicine je danes v industrijski uporabi registriranih več kot 350.000 različnih kemikalij in kemijskih zmesi, ki krožijo v proizvodnji, izdelkih in okolju (Wang et al., 2020). Velik del teh snovi se je v okolju pojavil šele v zadnjih desetletjih, zato organizmi — vključno s psi, ljudmi in drugimi živimi bitji — z njimi v evolucijskem smislu prihajajo v stik zelo kratek čas.

​Poleg klasičnih bioloških alergenov raziskovalci v zadnjih letih vse več pozornosti namenjajo tudi vplivu sodobnega kemijskega okolja na imunski sistem. Industrijski razvoj, novi materiali in razširjena uporaba sintetičnih kemikalij so v okolje vnesli veliko število snovi, s katerimi se organizmi v evolucijski zgodovini niso srečevali. Med takšne spadajo različni plastifikatorji, pesticidi, industrijski dodatki, ostanki farmacevtskih spojin ter delci mikroplastike, ki so danes zaznani v vodi, zraku, tleh in prehranski verigi (Landrigan et al., 2018).

​Številne od teh molekul so majhne, kemijsko reaktivne ali sposobne vezave na biološke molekule, zato lahko sodelujejo pri procesih, kot so nastanek haptenov ali neoantigenov. Nekateri raziskovalci zato opozarjajo, da lahko sodobno kemijsko okolje povečuje kompleksnost imunskih interakcij in s tem tudi otežuje identifikacijo posameznih sprožilcev alergijskih reakcij.

​V naslednjih poglavjih bodo ti pojmi podrobneje predstavljeni, saj literatura navaja, da pomagajo razumeti, zakaj je v nekaterih primerih sprožilec alergijske reakcije mogoče razmeroma jasno identificirati, v drugih pa ostane težje določljiv.

🐾 2. Kaj so alergeni?

​Strokovni viri o alergijskih boleznih pri psih navajajo, da so najpogostejši sprožilci alergijskih reakcij biološki alergeni, predvsem proteinske molekule, ki jih imunski sistem lahko neposredno prepozna kot tuje antigene (Scott, Miller & Griffin, 2001; Hnilica & Patterson, 2017; Abbas, Lichtman & Pillai, 2021).

​Najpogosteje opisani sprožilci po mnenju strokovnjakov vključujejo:

— alergijski dermatitis zaradi bolh (Flea Allergy Dermatitis — FAD) — IgE-posredovana preobčutljivost na antigene v slini bolh (Dryden, 2009)

— okoljske alergene, kot so hišne pršice, cvetni prah in plesni, ki so povezani z razvojem atopijskega dermatitisa pri psu (Canine Atopic Dermatitis — CAD) (Marsella & De Benedetto, 2017)

— prehranske beljakovine, ki lahko pri občutljivih psih sprožijo imunski odziv na dietne antigene (Olivry & Mueller, 2017)

​Skupna značilnost teh alergenov je, da gre večinoma za makromolekularne proteine, ki imajo stabilno tridimenzionalno strukturo in lahko neposredno sprožijo IgE-posredovan imunski odziv (preobčutljivost tipa I) (Abbas et al., 2021).

​Diagnostični pristop pri takšnih alergijah običajno vključuje:

— klinično anamnezo in dermatološki pregled

— izločitvene diete za dokazovanje prehranskih alergij

— intradermalne kožne teste ali serološke teste za specifična IgE protitelesa (Olivry et al., 2015)

​Ker so alergeni v teh primerih identificirane biološke molekule, jih je mogoče vključiti v diagnostične metode, kar omogoča relativno zanesljivo prepoznavanje sprožilcev alergijske reakcije. Vendar pa imunologija poleg klasičnih alergenov opisuje tudi druge mehanizme imunskega odziva, ki lahko v določenih primerih otežijo identifikacijo sprožilca. Eden izmed takšnih mehanizmov je povezan z majhnimi kemijskimi molekulami, imenovanimi hapteni, ki so podrobneje predstavljeni v nadaljevanju.

​🐾 3. Kaj so hapteni

​Hapteni so majhne kemijske molekule, ki same po sebi običajno ne sprožijo imunskega odziva, ker nimajo dovolj velike ali kompleksne strukture, da bi jih imunski sistem prepozna kot antigen (Abbas, Lichtman & Pillai, 2021; Janeway et al., 2017).

​Imunološko pomembni postanejo šele takrat, ko se kovalentno vežejo na beljakovino v telesu. S tem nastane nov kompleks, ki ga imunski sistem lahko prepozna kot tujek. Proces po navedbah literature poteka približno tako:

1. ​Majhna kemijska molekula (hapten) pride v stik z organizmom.

2. ​Hapten se kovalentno veže na telesno beljakovino (npr. albumin v krvi, keratin v koži ali beljakovine sluznic).

3. Nastane hapten–protein kompleks.

4. Ta kompleks deluje kot nov antigen (neoantigen), ki ga imunski sistem lahko prepozna kot tujega (Kimber et al., 2012).

​Zato imunski sistem v takšnih primerih ne reagira na samo kemikalijo ali samo beljakovino, temveč na spremenjeno strukturo beljakovine, ki nastane po vezavi haptena. Ta pojav se v imunologiji opisuje kot haptenizacija beljakovin (haptenization of proteins) (Park & Kupper, 2015).

​Hapteni so pogosto:

— majhne organske kemikalije

— reaktivne molekule, ki lahko tvorijo kovalentne vezi z beljakovinami

— snovi, ki so prisotne v okolju, industrijskih materialih ali kemičnih dodatkih

​Takšni mehanizmi so v strokovni literaturi dobro opisani predvsem pri kontaktnih alergijah in kemijski senzibilizaciji, kjer majhne molekule postanejo imunološko aktivne šele po vezavi na beljakovine v koži ali drugih tkivih (Kimber et al., 2012). Ker hapten sam po sebi ni popoln antigen, ga pogosto ni mogoče neposredno vključiti v klasične alergološke teste. Imunski sistem namreč reagira na hapten–protein kompleks, ki nastane šele znotraj organizma.

​Zato se lahko v določenih primerih zgodi, da pes kaže znake alergijske reakcije, vendar konkretnega alergena ni mogoče jasno dokazati, saj je imunološki sprožilec pravzaprav spremenjena beljakovina, ki nastane šele po kemijski vezavi haptena.

🐾 4. Kaj so antigeni

​Antigen je snov, ki jo imunski sistem lahko prepozna kot tujo ali spremenjeno in zato nanjo sproži imunski odziv (Abbas, Lichtman & Pillai, 2021). Najpogosteje gre za molekule, ki imajo dovolj kompleksno strukturo, da jih imunski sistem lahko prepozna kot nekaj, kar ne pripada organizmu. Antigeni so zato ključni sprožilci imunskih reakcij.

​V večini primerov so antigeni po mnenju strokovnjakov:

— proteini

— glikoproteini (beljakovine z vezanimi ogljikovimi hidrati)

— polisaharidi na površini mikroorganizmov (Janeway et al., 2017)

​Ko antigen vstopi v organizem, ga lahko prepoznajo celice imunskega sistema, predvsem limfociti B in T. Ti prepoznajo specifične dele antigena, ki jih imenujemo epitopi (antigenske determinante). Proces imunskega prepoznavanja po navedbah literature poteka približno tako:

1. ​Antigen vstopi v organizem.

2. ​Imunske celice prepoznajo njegove epitope.

3. Aktivirajo se limfociti B in T.

4. Začne se tvorba protiteles ali celični imunski odziv (Abbas et al., 2021).

​Antigeni so lahko različnega izvora, od mikroorganizmov (bakterije, virusi, paraziti) do okoljskih snovi (npr. cvetni prah ali pršice), prehranskih beljakovin in spremenjenih telesnih molekul. Pomembno je razumeti, da niso vsi antigeni tudi alergeni:

— Antigen je vsaka molekula, ki jo imunski sistem prepozna.

— Alergen pa je antigen, ki sproži alergijsko reakcijo, torej pretiran ali nepravilno usmerjen imunski odziv.

​Antigeni lahko nastanejo tudi s kemijsko spremembo telesnih beljakovin, na primer takrat, ko se majhna kemijska molekula (hapten) veže na beljakovino. V tem primeru nastane nov antigen, ki ga imunski sistem prej ni poznal (Kimber et al., 2012).

​🐾 5. Kaj so neoantigeni

​Neoantigeni so novi antigeni, ki nastanejo, ko se struktura obstoječe molekule v organizmu spremeni. Takšna sprememba lahko nastane zaradi kemijske reakcije, vezave majhne molekule na beljakovino ali drugih biokemijskih procesov, ki spremenijo molekularno zgradbo beljakovine (Abbas, Lichtman & Pillai, 2021; Janeway et al., 2017).

​V takšnih primerih imunski sistem ne reagira na izvorno molekulo, temveč na novo spremenjeno strukturo, ki jo prepozna kot tujo. Proces po navedbah avtorjev poteka približno tako:

1. ​Kemijska snov ali majhna molekula pride v stik z organizmom.

2. Reagira z obstoječo telesno beljakovino.

3. ​Struktura beljakovine se spremeni.

4. Nastane nov antigen (neoantigen), ki ga imunski sistem prej ni prepoznal.

​Takšni procesi so v imunologiji dobro opisani pri različnih oblikah imunskih reakcij, zlasti pri kemijski senzibilizaciji in nekaterih oblikah kontaktnih alergij (Kimber et al., 2012). Ker neoantigen nastane šele po kemijski spremembi molekule v telesu, ga pogosto ni mogoče neposredno zaznati v okolju ali vključiti v standardne alergološke teste.

​🐾 6. Zakaj sprožilca alergije pri psu včasih ni mogoče jasno dokazati

​V veterinarski praksi se po mnenju strokovnjakov pogosto zgodi, da pes kaže značilne znake alergijske bolezni, vendar konkretnega sprožilca ni mogoče zanesljivo identificirati. Takšne situacije so lahko posledica več različnih imunoloških mehanizmov.

​Pri klasičnih alergijah je sprožilec običajno biološki alergen, na primer beljakovina iz sline bolh, pršic, cvetnega prahu ali prehranskih sestavin. Ker so takšni alergeni znani in dobro opisani, jih je mogoče vključiti v diagnostične metode, kot so izločitvene diete, intradermalni testi ali serološke analize specifičnih IgE protiteles (Olivry et al., 2015).

​V nekaterih primerih pa imunski odziv ne nastane zaradi klasičnega alergena, temveč zaradi kemijske spremembe telesnih beljakovin. Takšne spremembe lahko nastanejo, ko se majhne kemijske molekule iz okolja vežejo na telesne proteine in ustvarijo nove antigenske strukture (neoantigene). Ker takšne molekule pogosto niso prisotne kot stabilni alergeni v okolju, jih ni mogoče enostavno vključiti v standardne alergološke teste.

​Poleg tega so psi danes izpostavljeni zelo kompleksnemu okolju, ki vsebuje veliko število naravnih in sintetičnih kemijskih snovi. Interakcije med temi molekulami, telesnimi beljakovinami in imunskim sistemom lahko ustvarijo zelo raznolike imunološke odzive, ki jih je včasih težko natančno razložiti.

​Zato sodobna veterinarska imunologija opozarja, da odsotnost jasno dokazanega alergena ne pomeni nujno, da alergijska bolezen ne obstaja. V nekaterih primerih je imunski odziv posledica kompleksnih molekularnih procesov, ki jih današnje diagnostične metode še ne morejo vedno neposredno zaznati.

🐾 7. Kaj je Intoleranca? (preobčutljivost brez imunskega mehanizma)

​V klinični praksi se poleg alergijskih bolezni pri psih pogosto pojavljajo tudi prehranske intolerance. Čeprav se lahko klinični znaki včasih prekrivajo z alergijskimi reakcijami, gre po mnenju strokovnjakov pri intolerancah za drugačen biološki mehanizem.

​Alergija je imunsko posredovana reakcija, pri kateri imunski sistem prepozna določeno molekul kot tujo in nanjo sproži obrambni odziv. Ta proces po navedbah literature lahko vključuje tvorbo protiteles ali aktivacijo drugih imunskih mehanizmov.

​Pri intoleranci pa imunski sistem običajno ni neposredno vključen. Gre predvsem za motnjo v presnovi ali prebavi določene snovi, zaradi česar organizem sestavine hrane ne prenaša dobro. Najpogostejši mehanizmi prehranskih intoleranc vključujejo:

— encimske pomanjkljivosti (organizem nima dovolj encimov za razgradnjo določene snovi)

— farmakološke učinke nekaterih prehranskih spojin

— draženje prebavil zaradi določenih sestavin hrane

— reakcije na aditive ali druge kemične dodatke v hrani

​Pri psih se intolerance najpogosteje kažejo kot:

— kronične ali ponavljajoče se prebavne motnje

— mehkejše blato ali driska

— napenjanje in prebavne težave

— v nekaterih primerih tudi kožne spremembe

​Ker intolerance niso klasične alergijske reakcije, jih pogosto ni mogoče dokazati s standardnimi alergološkimi testi. Diagnostični pristop zato običajno temelji predvsem na izločitvenih dietah, pri katerih se posamezne sestavine postopoma odstranijo iz prehrane in nato ponovno uvajajo.

​Ali so intolerance danes pogostejše kot nekoč?

Strokovnjaki opozarjajo, da je na to vprašanje težko podati popolnoma enoznačen odgovor. Deloma se zdi, da so intolerance danes pogostejše, vendar je treba upoštevati več dejavnikov. Prvi razlog je boljše prepoznavanje in diagnostika, drugi pa spremenjeno prehransko in okoljsko okolje živali. Sodobna prehrana psov pogosto vsebuje več različnih sestavin, tehnoloških dodatkov in stabilizatorjev.

​Na pojav prebavnih preobčutljivosti lahko po mnenju avtorjev vplivajo tudi:

— spremembe v črevesni mikrobioti

— stres in spremembe okolja

— pogoste menjave hrane

— izpostavljenost različnim kemijskim snovem iz okolja

​🐾 7.1 Kakšna je razlika med prehransko alergijo, prehransko intoleranco in prehransko občutljivostjo? 

​V strokovni literaturi se pri opisovanju neželenih reakcij na hrano pogosto uporabljajo trije pojmi, ki jih je pomembno jasno razlikovati:

​Prehranska alergija

Prehranska alergija je imunsko posredovana reakcija na določeno sestavino hrane, najpogosteje na beljakovine. Imunski sistem takšno molekulo prepozna kot tujo in sproži obrambni odziv. Pri psih se lahko kaže kot srbenje kože, vnetje kože, ponavljajoča se vnetja ušes ali prebavne težave.

​Prehranska intoleranca

Pri prehranski intoleranci imunski sistem običajno ni neposredno vključen. Težave nastanejo predvsem zaradi presnovnih ali prebavnih motenj, na primer zaradi pomanjkanja določenih encimov ali zaradi draženja prebavil. Najpogostejši znaki vključujejo mehkejše blato, drisko in napenjanje.

​Prehranska občutljivost (food sensitivity)

Pojem prehranske občutljivosti se v praksi pogosto uporablja kot širši opis za reakcije na hrano, pri katerih natančen mehanizem ni vedno jasno opredeljen. V nekaterih primerih lahko vključuje kombinacijo prebavnih motenj, blagega imunskega odziva ali drugih bioloških procesov.

​Zaradi podobnih kliničnih znakov je razlikovanje med temi stanji včasih zahtevno, zato veterinarji po navedbah strokovnjakov pogosto uporabljajo prehranske izločitvene diete, ki omogočajo postopno prepoznavanje sestavin hrane, ki povzročajo težave.

🐾 7.2 Zdravljenje in obvladovanje prehranskih intoleranc

​Ker prehranske intolerance običajno niso imunsko posredovane reakcije, zdravljenje praviloma ne vključuje zdravil, ki zavirajo imunski sistem. Po mnenju strokovnjakov osnovni pristop temelji predvsem na prepoznavanju in izogibanju snovem, ki povzročajo težave.

​Najpogosteje uporabljeni pristopi vključujejo:

​Izločitvena dieta (elimination diet)

Najpomembnejši diagnostični in terapevtski pristop je izločitvena dieta, pri kateri se iz prehrane začasno odstranijo potencialno problematične sestavine. Nato se posamezne sestavine postopoma ponovno uvajajo, da se ugotovi, katera povzroča prebavne težave.

​Stabilna in enostavnejša prehrana

Pri psih z intolerancami strokovnjaki pogosto priporočajo prehrano z manjšim številom sestavin, saj to zmanjšuje verjetnost prebavnih reakcij.

​Podpora črevesni mikrobioti

Črevesni mikroorganizmi imajo pomembno vlogo pri prebavi in delovanju prebavnega sistema. Zato se po navedbah literature pri prebavnih težavah pogosto uporabljajo:

— probiotiki

— prebiotiki

— fermentirane prehranske sestavine.

​Postopne spremembe prehrane

Hitre menjave hrane lahko pri občutljivih psih povzročijo prebavne motnje. Zato strokovnjaki priporočajo postopno uvajanje nove hrane, običajno v obdobju več dni.

​Stabilizacija prebavil ob akutnih težavah

Kadar se pojavijo prebavne motnje, se po mnenju avtorjev lahko uporabljajo tudi podporni ukrepi za stabilizacijo prebavil, na primer:

— lahko prebavljiva prehrana

— adsorbcijske snovi (npr. pektin ali glina)

— rehidracija.

​V nasprotju z alergijami je pri intolerancah pogosto mogoče doseči dobro stabilizacijo stanja predvsem s pravilno prilagoditvijo prehrane, brez potrebe po dolgotrajni uporabi zdravil.

​🐾 7.3 Zakaj imajo mladi psi pogosteje intolerance, starejši psi pa alergije

​Strokovnjaki s področja veterinarske gastroenterologije in dermatologije opozarjajo, da se prebavne in imunološke reakcije pri psih pogosto razlikujejo glede na starost živali. Pri mladičih so pogostejše prebavne intolerance, medtem ko se številne alergijske bolezni pogosteje razvijejo šele pri nekoliko starejših psih.

​Nezrel prebavni sistem pri mladičih

Pri mladičih prebavni sistem še ni popolnoma razvit. Proizvodnja prebavnih encimov (bioloških molekul, ki razgrajujejo hranila) se postopoma stabilizira v prvih mesecih življenja. Zaradi tega lahko mladiči določene sestavine hrane prebavijo slabše kot odrasli psi, kar lahko povzroči mehkejše blato, prebavne motnje ali začasno intoleranco na posamezne sestavine hrane.

​Razvoj črevesne mikrobiote

V prvih mesecih življenja se postopoma oblikuje tudi črevesna mikrobiota (skupnost mikroorganizmov v prebavilih). Ta ima pomembno vlogo pri prebavi, zaščiti črevesne sluznice in razvoju imunskega sistema. Ker se mikrobiota pri mladičih še stabilizira, so prebavila pogosto bolj občutljiva na spremembe hrane ali okolja.

​Vpliv stresa in spremembe okolja

Mladi psi v zgodnjem življenju pogosto doživijo več pomembnih sprememb, kot so odstavitev od matere, selitev v nov dom ali sprememba prehrane. Takšne spremembe lahko začasno vplivajo na delovanje prebavil in povzročijo prebavne motnje, ki jih lastniki včasih zamenjajo za alergijske reakcije.

​Zakaj se alergije pogosteje pojavijo pri starejših psih

Za razvoj alergijske bolezni mora imunski sistem najprej priti v stik z določenim antigenom (molekulo, ki jo imunski sistem lahko prepozna). Nato se lahko razvije proces senzibilizacije, pri katerem imunski sistem postopoma razvije preobčutljivost na določeno snov.

​Ta proces po mnenju strokovnjakov lahko traja dalj časa, zato se številne alergijske bolezni pri psih pogosto pojavijo šele v obdobju med približno šestim mesecem in tretjim letom starosti, ko je imunski sistem že dovolj razvit, da lahko razvije trajen alergijski odziv (Olivry & Mueller, 2017; Hnilica & Patterson, 2017).

​Zato veterinarji v praksi pogosto opažajo, da imajo mladi psi pogosteje prehodne prebavne intolerance, medtem ko se prave alergijske bolezni pogosteje razvijejo pri nekoliko starejših psih, ko je imunski sistem že prešel proces senzibilizacije na določene alergene.

🐾 7.4 Ali se lahko alergija ali intoleranca pri psu pozdravi sama od sebe?

​Potek alergij in intoleranc pri psih je lahko različen, saj gre za dva različna biološka mehanizma (Abbas, Lichtman & Pillai, 2021; Hnilica & Patterson, 2017).

​Prehranske intolerance se lahko v nekaterih primerih sčasoma izboljšajo ali celo izginejo, zlasti pri mladičih. Razlog je predvsem v tem, da se prebavni sistem v prvih mesecih življenja še razvija. S starostjo se po mnenju strokovnjakov lahko poveča aktivnost prebavnih encimov, stabilizira se črevesna mikrobiota, izboljša pa se tudi delovanje črevesne sluznice (Suchodolski, 2011; Hall & German, 2021). Zaradi tega lahko mladič, ki je sprva občutljiv na določeno sestavino hrane, kasneje to sestavino prenaša brez težav.

​Pri alergijah pa je potek običajno drugačen. Alergijska bolezen je posledica preobčutljivosti imunskega sistema, ki se razvije po procesu senzibilizacije na določen antigen. Ko je ta imunološki odziv enkrat vzpostavljen, po navedbah literature običajno ne izgine popolnoma sam od sebe (Olivry & Mueller, 2017; Hnilica & Patterson, 2017). Pri nekaterih psih se lahko klinični znaki sčasoma zmanjšajo ali spreminjajo, vendar alergijska nagnjenost pogosto ostane prisotna.

​Zato veterinarski strokovnjaki poudarjajo, da je pri alergijskih boleznih cilj predvsem dolgoročno obvladovanje simptomov, zmanjševanje izpostavljenosti sprožilcem ter podpora zdravju kože, prebavil in imunskega sistema (Scott, Miller & Griffin, 2001). V praksi to pomeni:

— intoleranca se lahko v določenih primerih sčasoma izboljšal ali izzveni

— alergija praviloma ostane prisotna, vendar je njene simptome pogosto mogoče uspešno nadzorovati z ustreznim pristopom.

​🐾 8. Ali sodobno okolje in novi hapteni lahko vplivajo na pojav alergij in intoleranc pri psih?

​Alergijske bolezni in prehranske intolerance pri psih predstavljajo kompleksno skupino motenj, pri katerih sodelujejo različni biološki mehanizmi. V nekaterih primerih je sprožilec mogoče razmeroma jasno opredeliti, zlasti kadar gre za klasične alergene, kot so pršice, cvetni prah, bolhe ali določene prehranske beljakovine. Takšne alergene je mogoče vključiti v diagnostične postopke, zato jih je pogosto lažje identificirati (Olivry & Mueller, 2017; Hnilica & Patterson, 2017).

​V sodobnem okolju pa postaja razumevanje alergijskih reakcij po mnenju avtorjev vse bolj zapleteno. Organizmi so danes izpostavljeni velikemu številu kemičnih snovi iz industrijskih materialov, pesticidov, aditivov, plastifikatorjev in drugih sintetičnih spojin. Številne od teh molekul so majhne in kemijsko reaktivne, zato se lahko v organizmu vežejo na telesne beljakovine.

​Ko takšne molekule tvorijo hapten–protein komplekse, lahko nastanejo nove antigene strukture, imenovane neoantigeni. Imunski sistem takšne spremenjene molekule lahko prepozna kot tuje, kar lahko sproži imunološki odziv, tudi če prvotna kemijska snov sama po sebi ni bila klasični alergen (Kimber et al., 2012; Abbas, Lichtman & Pillai, 2021). Zaradi vse večje prisotnosti različnih kemičnih snovi nekateri raziskovalci opozarjajo, da lahko takšni mehanizmi povečujejo kompleksnost imunskih reakcij in otežujejo identifikacijo posameznih sprožilcev (Landrigan et al., 2018; Wang et al., 2020).

​Poleg tega je pomembno razlikovati med alergijami in prehranskimi intolerancami, pri katerih je mehanizem običajno povezan s prebavo ali presnovo. Pri mladičih so zato pogosteje prisotne prebavne intolerance, saj se prebavni sistem in črevesna mikrobiota še razvijata. Alergijske bolezni pa se pogosto razvijejo nekoliko kasneje, ko imunski sistem po procesu senzibilizacije začne reagirati na določene antigene (Suchodolski, 2011; Hall & German, 2021).

​Razumevanje teh procesov postaja v sodobni veterinarski medicini vse pomembnejše, saj lahko okoljski dejavniki, kemične spojine in nove molekularne interakcije vplivajo na način, kako imunski sistem prepoznava in obravnava različne snovi. Zato je pri obravnavi alergijskih bolezni in intoleranc pri psih pomemben celosten pristop, ki vključuje razumevanje imunoloških mehanizmov, upoštevanje vpliva sodobnega okolja ter individualno prilagajanje prehrane, življenjskega okolja in veterinarskega zdravljenja.

🐾 9. Zakaj lahko pes razvije reakcijo na hrano, ki jo je prej dolgo prenašal?

​V klinični praksi se pogosto zgodi, da pes več let brez težav uživa določeno vrsto hrane, nato pa se nenadoma pojavijo znaki preobčutljivosti, kot so srbenje, vnetje kože ali prebavne težave. Klasični model prehranskih alergij takšne primere razlaga predvsem z razvojem preobčutljivosti na določeno prehransko beljakovino (antigen — molekula, ki jo imunski sistem prepozna kot tujo).

​Vendar pa sodobna imunologija po mnenju strokovnjakov opozarja, da lahko pri takšnih primerih vlogo igrajo tudi kemijske spremembe beljakovin v organizmu ali v samem okolju. Majhne kemijske molekule iz okolja lahko delujejo kot HAPTENI (majhne kemijske molekule, ki same po sebi niso imunogene, lahko pa po vezavi na beljakovine postanejo imunološko aktivne). Ko se takšna molekula veže na beljakovino, lahko spremeni njeno strukturo.

​Takšna sprememba lahko ustvari nov prepoznavni del molekule, imenovan epitop (del antigena, ki ga imunski sistem prepozna). Posledica je lahko nastanek NEOANTIGENA (novega antigena, ki nastane po kemijski spremembi obstoječe molekule). Imunski sistem lahko nato reagira na spremenjeno beljakovino, čeprav izvorna beljakovina sama po sebi prej ni povzročala težav.

​To pomeni, da reakcija v določenih primerih po navedbah literature ni nujno posledica same hrane, temveč lahko nastane zaradi kompleksne interakcije med prehranskimi beljakovinami, kemijskimi snovmi iz okolja in imunskim sistemom organizma. Takšni mehanizmi lahko pomagajo razložiti, zakaj se lahko preobčutljivostne reakcije pri nekaterih psih pojavijo tudi na hrano, ki so jo prej dolgo prenašali brez težav (Kimber et al., 2012; Abbas, Lichtman & Pillai, 2021).

​🐾 10. Kakšno vlogo ima sodobno okolje pri nastanku novih imunskih reakcij?

​V zadnjih desetletjih se je okolje, v katerem živijo živali in ljudje, zelo spremenilo. V industrijski uporabi je danes po mnenju strokovnjakov registriranih več kot 350.000 različnih kemikalij in kemijskih zmesi, ki krožijo v proizvodnji, izdelkih in okolju (Wang et al., 2020). Med njimi so:

— plastifikatorji (kemične snovi, ki plastiki dajejo prožnost),

— pesticidi,

— industrijski dodatki,

— konzervansi,

— ostanki farmacevtskih spojin,

— ter delci mikroplastike.

​Takšne snovi se danes pojavljajo v vodi, zraku, tleh, hrani in celo v organizmih živali in ljudi (Landrigan et al., 2018). Mnoge od teh molekul so majhne in kemijsko reaktivne, zato lahko v organizmu sodelujejo v procesih, ki so pomembni za imunski sistem. Nekatere lahko delujejo kot HAPTENI.

​Ko se takšna molekula veže na telesno beljakovino, lahko nastane proteinski addukt (kompleks kemijske snovi in beljakovine). Takšna vezava lahko spremeni tridimenzionalno strukturo beljakovine. Če se pri tem spremeni prepoznavni del molekule, lahko nastane nov epitop. Posledica takšne spremembe je lahko nastanek NEOANTIGENA. Imunski sistem lahko nato reagira na takšno spremenjeno beljakovino, čeprav izvorna molekula sama po sebi prej ni povzročala imunskega odziva.

​Zaradi velikega števila novih kemijskih snovi v sodobnem okolju nekateri raziskovalci opozarjajo, da lahko takšni mehanizmi povečujejo kompleksnost imunskih reakcij in otežujejo identifikacijo posameznih sprožilcev alergijskih bolezni. To pomeni, da se lahko pri nekaterih živalih preobčutljivostne reakcije razvijejo zaradi kombinacije več dejavnikov, kot so prehrana, okoljske kemikalije, mikrobiota (skupnost mikroorganizmov v prebavilih) ter individualne značilnosti imunskega sistema.

🐾 11. Zakaj danes govorimo o kompleksnih imunskih interakcijah, ne več samo o klasičnih alergijah?

​V sodobni veterinarski imunologiji se vse pogosteje poudarja, da vseh preobčutljivostnih reakcij pri psih ni več mogoče razložiti zgolj s klasičnim modelom alergije, pri katerem imunski sistem reagira na vnaprej znan biološki alergen. Psi so danes izpostavljeni bistveno širšemu spektru kemičnih snovi, okoljskih vplivov in prehranskih sestavin, ki lahko v organizmu sodelujejo v različnih molekularnih procesih.

​Pri tem lahko nastajajo HAPTENI, proteinski addukti, spremenjeni EPITOPI in NEOANTIGENI, ki jih imunski sistem prepozna kot tuje. Zaradi tega raziskovalci danes vse pogosteje govorijo o kompleksnih imunskih interakcijah, saj pri nastanku težav pogosto ne sodeluje le en sam klasični alergen, temveč preplet prehrane, okolja, kemičnih snovi, mikrobiote in individualnega imunskega odziva.

​🐾 12. Zdravljenje in blaženje alergijskih bolezni pri psih

​Strokovnjaki s področja veterinarske dermatologije poudarjao, da alergijskih bolezni pri psih pogosto ni mogoče popolnoma pozdraviti. V večini primerov je cilj zdravljenja predvsem dolgoročno obvladovanje bolezni, zmanjšanje srbenja (PRURITUSA), vnetja in drugih kliničnih znakov ter izboljšanje kakovosti življenja psa (Scott, Miller & Griffin, 2001; Hnilica & Patterson, 2017; Olivry & Mueller, 2017).

​Ker so mehanizmi nastanka alergij lahko zelo različni, zdravljenje pogosto vključuje kombinacijo več terapevtskih pristopov.

​Protivnetna terapija s kortikosteroidi

Kortikosteroidi (glukokortikoidi) so že dolgo ena najpogosteje uporabljenih skupin zdravil za hitro zmanjšanje vnetja in srbenja. Delujejo tako, da zavirajo aktivnost imunskega sistema in zmanjšujejo sproščanje vnetnih mediatorjev. Najpogosteje uporabljeni predstavniki so:

— prednizolon

— metilprednizolon

— deksametazon

​Zaradi možnih neželenih učinkov pri dolgotrajni uporabi veterinarji pogosto priporočajo uporabo najnižjega učinkovitega odmerka.

​Zaviralci citokinskih signalnih poti

Pri nekaterih oblikah se uporabljajo zdravila, ki zavirajo določene signalne poti imunskega sistema. Primer takšnega zdravila je oklacitinib, ki deluje na signalne poti citokinov (imunskih signalnih molekul) in lahko učinkovito zmanjša srbenje pri psih z atopijskim dermatitisom.

​Biološka zdravila (monoklonska protitelesa)

V zadnjih letih so na voljo tudi biološka zdravila. Lokivetmab je monoklonsko protitelo, usmerjeno proti interlevkinu-31 (IL-31), molekuli, ki ima pomembno vlogo pri občutku srbenja. Takšna zdravila delujejo zelo specifično na posamezne dele imunskega sistema.

​Imunosupresivna zdravila

Pri kroničnih oblikah atopijskega dermatitisa se lahko uporablja tudi ciklosporin, ki zavira aktivacijo določenih imunskih celic in tako zmanjšuje vnetni odziv.

​Alergen-specifična imunoterapija (ASIT)

Pri psih z dokazano občutljivostjo na določene alergene lahko veterinarji priporočijo tudi ASIT. Pri tej metodi se organizem postopoma izpostavlja majhnim količinam znanih alergenov z namenom uravnavanja imunskega odziva.

​Podporni ukrepi za kožo in okolje

Ker je pri številnih alergijskih boleznih oslabljena tudi zaščitna funkcija kože, strokovnjaki pogosto priporočajo:

— dermatološke šampone

— lokalne pripravke za obnovo kožne bariere

— prehranske dodatke z omega-3 maščobnimi kislinami

— dosleden nadzor zunanjih parazitov (npr. bolh)

​Zaradi kompleksnosti imunskih mehanizmov zdravljenje pogosto zahteva individualno prilagojen in dolgoročen pristop, ki vključuje veterinarsko diagnostiko, prilagoditev okolja ter redno spremljanje kliničnega stanja psa.

Izjava o omejitvi odgovornosti 

Ta članek je pripravljen kot strokovno-informativen pregled sodobnih spoznanj o alergijah, intolerancah, haptenih, neoantigenih ter vplivu sodobnega okolja na imunske reakcije pri psih. Namen besedila je pomagati pri boljšem razumevanju imunoloških mehanizmov, razlikovanju med alergijo in intoleranco ter razlagi, zakaj sprožilca težav pri psu včasih ni mogoče jasno dokazati. Besedilo ne nadomešča kliničnega pregleda, veterinarske diagnostike ali individualnega terapevtskega načrta, temveč služi kot strokovna podpora pri razumevanju kompleksnosti teh stanj.

Viri

​— Abbas, A. K., Lichtman, A. H., & Pillai, S. (2021). Cellular and Molecular Immunology (10th ed.). Elsevier.

— Dryden, M. W. (2009). Flea and tick control in the 21st century: Challenges and opportunities. Veterinary Dermatology.

— Hall, E. J., & German, A. J. (2021). Digestive system. In: BSAVA Manual of Canine and Feline Gastroenterology.

— Hnilica, K. A., & Patterson, A. P. (2017). Small Animal Dermatology: A Color Atlas and Therapeutic Guide (4th ed.). Elsevier.

— Janeway, C. A., Travers, P., Walport, M., & Shlomchik, M. J. (2017). Janeway’s Immunobiology (9th ed.). Garland Science.

— Kimber, I., Dearman, R. J., Basketter, D. A., & Scholes, E. W. (2012). The formation of hapten–protein adducts. In: Chemical Biology of Protein Modification.

— Landrigan, P. J., Fuller, R., Acosta, N. J. R., Adeyi, O., Arnold, R., Basu, N., idr. (2018). The Lancet Commission on pollution and health. The Lancet.

— Marsella, R., & De Benedetto, A. (2017). Atopic dermatitis in animals and humans: Comparative aspects. Veterinary Sciences.

— Olivry, T., & Mueller, R. S. (2017). Evidence-based veterinary dermatology: A systematic review of the pharmacotherapy of canine atopic dermatitis. Veterinary Dermatology.

— Olivry, T., DeBoer, D. J., Favrot, C., Jackson, H. A., Mueller, R. S., Nuttall, T., & Prélaud, P. (2015). Treatment of canine atopic dermatitis: 2015 updated guidelines from the International Committee on Allergic Diseases of Animals (ICADA). BMC Veterinary Research.

— Park, H. S., & Kupper, T. S. (2015). Mechanisms of hapten-induced hypersensitivity. Journal of Investigative Dermatology.

— Scott, D. W., Miller, W. H., & Griffin, C. E. (2001). Muller and Kirk’s Small Animal Dermatology (6th ed.). W.B. Saunders Company.

— Suchodolski, J. S. (2011). Intestinal microbiota of dogs and cats: A review of recent advances. Veterinary Medicine International.

— Wang, Z., Walker, G. W., Muir, D. C. G., & Nagatani-Yoshida, K. (2020). Toward a global understanding of chemical pollution: A first comprehensive analysis of national and regional chemical inventories. Environmental Science & Technology.