🐾 Ali lahko stres skrbnika vpliva na zdravje psa?

Novejša raziskava, objavljena v reviji Scientific Reports (Nature, Parr-Cortés et al., 2024), dodatno opisuje, da lahko izpostavljenost vonju človeškega stresa vpliva tudi na pasjo kognicijo in vedenjske odločitve. 

Psi v takšnih pogojih pogosteje izkazujejo previdnejša ali bolj negativna pričakovanja v dvoumnih situacijah, kar avtorji razlagajo kot spremembo notranjega doživljanja v stresno zaznanem okolju.

Poleg stresnih mehanizmov literatura izpostavlja tudi pomen skupnega biološkega okolja. 

Po raziskavah, objavljenih v eLife in drugih biomedicinskih revijah (Song et al., 2013), ljudje in psi, ki živijo v istem gospodinjstvu, delijo del kožnega in okoljskega mikrobioma. 

To lahko v določenih okoliščinah prispeva k podobnim zdravstvenim izzivom, kot so ponavljajoča draženja kože ali sekundarne okužbe, pri čemer avtorji jasno poudarjajo, da gre za vpliv skupne izpostavljenosti in okolja, ne za neposreden prenos bolezni.

Sklep strokovne interpretacije, ki izhaja iz teh virov, je naslednji: opažanje, da pes včasih razvije zdravstvene težave, ki se zdijo »podobne« težavam skrbnika, je v znanstvenem okviru najpogosteje razložljivo kot kombinacija:

1. fiziološke sinhronizacije stresnih odzivov, 

2. visoke stopnje navezanosti in čustvene vpletenosti, 

3. ter skupnih okoljskih in mikrobioloških dejavnikov. 

Ti vplivi ne predstavljajo enega samega ali neposrednega vzroka bolezni, lahko pa pri posameznih psih povečajo verjetnost izražanja ali poslabšanja že obstoječih ranljivosti.

🐾 4. Od ljudskega izraza »pes je potegnil bolezen iz skrbnika na sebe « do strokovne razlage stresne in okoljske sinhronizacije

V veterinarski praksi se ponavljajo opažanja, da se v nekaterih gospodinjstvih lahko pri psu pojavljajo podobni bolezenski vzorci ali vsaj poslabšanja v podobnem časovnem obdobju. 

Lastniki to izkušnjo pogosto poimenujejo z ljudskim izrazom, da je pes »potegnil bolezen iz človeka«, kot simbolno razlago močne navezanosti, skupnega življenja in občutka, da pes nosi del bremena odnosa. 

Takšna opažanja se v praksi ne nanašajo samo na blažja stanja, temveč jih ljudje pogosto povezujejo tudi z alergijami, ponavljajočimi se vnetji, kožnimi boleznimi, prebavnimi težavami, v nekaterih primerih pa tudi z resnejšimi obolenji, vključno z različnimi oblikami raka. (za resna obolenja, vključno z rakom, takšna ljudska razlaga nima znanstvene potrditve kot prenos ali neposredna razlaga; časovna sovpadanja se v stroki obravnavajo previdno in večfaktorsko) 

Pomembno pa je poudariti, da strokovna literatura takšnega pojava ne razlaga kot prenos bolezni ali »kopiranje diagnoze«, temveč kot preplet biološko preverljivih mehanizmov, ki lahko delujejo hkrati. 

Izraz »pes je potegnil bolezen iz človeka« se v strokovnem okviru razume kot simbolni opis skupnega življenjskega in čustvenega prostora, ne kot biološko dejstvo.

Po delu Karen L. Overall (Clinical Behavioral Medicine for Dogs and Cats) je pes socialno in čustveno visoko odzivno bitje, ki ne zaznava le fizičnega okolja, temveč tudi čustveno klimo vsakdanjih interakcij. 

V takšnem odnosu se lahko dolgotrajna napetost, zaskrbljenost ali stres skrbnika odražajo v vedenju psa in v njegovi sposobnosti samoregulacije, kar lahko posredno vpliva na telesne sisteme, ki so posebej občutljivi na stres, kot so koža, prebavila in imunski odziv. 

Strokovna razlaga pri tem ne išče krivde, temveč opisuje odnos kot del okolja, v katerem organizem deluje.

Raziskava, objavljena v reviji Scientific Reports (Sundman et al., 2019), je pokazala, da se lahko dolgotrajne ravni stresa, merjene s koncentracijo kortizola v dlaki, statistično sinhronizirajo med psom in njegovim skrbnikom. To pomeni, da lahko pes in človek v daljšem časovnem obdobju živita v primerljivo aktiviranem stresnem okviru. 

Takšna sinhronizacija ne pomeni prenosa bolezni, temveč skupno stresno regulacijo v istem življenjskem ritmu. 

Strokovna interpretacija teh ugotovitev pomaga razumeti, zakaj se pri bolj navezanih psih v stresnih obdobjih pogosteje opažajo poslabšanja stanj, ki so znana kot stresno občutljiva, na primer srbež, prebavne motnje, poslabšanje kožnih težav ali ponavljajoča se vnetja. Ne gre za to, ker bi pes »prevzel« diagnozo, temveč ker je dolgotrajno izpostavljen podobnim stresnim pogojem, kot skrbnik. 

Dodatno literatura potrjuje, da so stresni signali za psa biološko zaznavni dražljaji, ne zgolj simbolna »človeška energija«. 

Študija, objavljena v reviji PLOS ONE (Wilson et al., 2022), je pokazala, da psi že zgolj na podlagi vonja razlikujejo med:

—  človeškim bazalnim stanjem 

— in stanjem po akutnem stresu. 

To podpira razumevanje, da pes stres skrbnika zaznava tudi prek olfaktornih informacij, kar lahko vpliva na njegovo vedenje in notranjo regulacijo. 

Novejše raziskave dodatno opisujejo, da lahko izpostavljenost človeškemu stresu vpliva na pasje vedenjske odločitve in notranjo naravnanost v dvoumnih situacijah, kar je pomembno za razumevanje dobrobiti psa v čustveno obremenjenih okoljih.

Poleg stresne sinhronizacije je pomemben tudi vidik skupnega biološkega okolja. Raziskave mikrobioma (npr. Song et al., 2013) kažejo, da ljudje in psi v istem gospodinjstvu delijo del okoljskih in kožnih mikrobov ter skupne izpostavljenosti. 

To lahko pri določenih okoliščinah prispeva k podobnim težavam, kot so ponavljajoča draženja kože, sekundarne okužbe ali odzivi na iste alergene in dražila. 

Tudi v tem primeru ne gre za posnemanje ali prenos bolezni, temveč za delitev izpostavljenosti.

Strokovno gledano se zato pojav, ki ga ljudje opisujejo kot »pes je potegnil bolezen iz človeka na, sebe«, najpogosteje razloži kot kombinacija treh dejavnikov.:

1.  fiziološke sinhronizacije stresa v odnosu človek–pes,

2. visoke stopnje navezanosti, zaradi katere je pes bolj občutljiv na spremembe v čustveni klimi, 

3. ter skupnih okoljskih in mikrobioloških dejavnikov, ki lahko oblikujejo podobne sprožilce in poslabšanja.

Ti vplivi ne predstavljajo enega samega vzroka bolezni, tudi ne pri resnih obolenjih, kot je rak, lahko pa pri posameznih psih povečajo verjetnost izražanja ali poslabšanja že obstoječe ranljivosti. 

Prav zato strokovna literatura takšne pojave obravnava kot del širšega, večfaktorskega razumevanja zdravja in dobrobiti psa, brez iskanja krivde in brez poenostavljenih razlag.

V nekaterih drugih znanstveno-humanističnih in integrativnih disciplinah se pojav, ki ga ljudje opisujejo kot »pes je potegnil bolezen iz človeka na sebe«, razlaga drugače kot v vedenjsko-veterinarski medicini. 

V anthrozoology in human–animal studies (npr. James A. Serpell; Clifton P. Flynn; Donna Haraway) se odnos človek–žival obravnava kot globoko odnosno in čustveno prepleten, pri čemer se podobna obolevanja ali časovna sovpadanja bolezni razumejo kot izraz skupnega življenjskega in simbolnega prostora.

V določenih integrativnih in komplementarnih pristopih se pojavljajo razlage, ki govorijo o čustveni resonanci, prenosu bremen ali globlji povezanosti (npr. Rupert Sheldrake; Peter A. Levine). 

Te interpretacije temeljijo predvsem na izkustvenih opažanjih, terapevtskih praksah, fenomenoloških in filozofskih modelih odnosa ter niso podprte z eksperimentalno preverjenimi biološkimi mehanizmi.

Ta članek takšnih razlag ne zanika, jih pa tudi ne obravnava ali ne razlaga. 

Avtorski pristop tega članka zato ostaja znotraj vedenjsko-veterinarske medicine, nevrobiologije stresa in sorodnih znanstvenih področij, kjer so mehanizmi delovanja stresa, okolja in odnosa opisani na preverljiv in strokovno utemeljen način.

🐾 5. Ali lahko strah in dvom skrbnika vplivata na stresni okvir v odnosu med psom in skrbnikom?

Vedenjska veterinarska medicina obravnava odnos med psom in skrbnikom kot dinamičen sistem, v katerem pes ne zaznava le fizičnih pogojev, temveč tudi:

— čustveno stanje, 

— napetost,

— ter odzive svojega človeka.

V strokovni literaturi je opisano, da lahko:

— dolgotrajen strah, 

— negotovost 

— ali stalna zaskrbljenost skrbnika delujejo kot okoljski stresni dejavnik, zlasti kadar so prisotni v vsakodnevnih interakcijah in ne izzvenijo po prilagoditvenem obdobju. 

Pri tem ne gre za zavestno ravnanje ali namen, temveč za nezavedno prenašanje čustvene napetosti skozi odnos.

Karen L. Overall navaja, da psi zelo natančno zaznavajo spremembe v vedenju, tonu, pozornosti in odzivnosti svojih skrbnikov, ter da lahko kronična zaskrbljenost ali pretirano spremljanje psa pri nekaterih psih delujeta kot stresor (Clinical Behavioral Medicine for Dogs and Cats).

Raziskave Beerda in sodelavcev (Physiology & Behavior, 1999) so pokazale, da se lahko pri psih ob dolgotrajni izpostavljenosti stresnim dražljajem pojavijo merljive vedenjske in fiziološke spremembe, tudi kadar neposredna fizična nevarnost ni prisotna. 

Ti odzivi vključujejo aktivacijo stresnih hormonov in spremembe v vedenju, kar potrjuje, da je stres lahko posredovan tudi skozi odnos.

V kliničnih opisih se zato včasih omenja zaporedje, pri katerem:

—  skrbnik že zgodaj izraža strah pred morebitno boleznijo psa, 

— ta skrb pa se sčasoma lahko okrepi in postane stalna osredotočenost odnosa. 

Takšni opisi ne pomenijo, da strah povzroča bolezen, temveč odpirajo vprašanje, ali lahko dolgotrajna čustvena napetost v odnosu pri nekaterih psih prispeva k stresni obremenitvi, ki lahko vpliva na vedenje ali telesne odzive.

Raziskave s področja nevrobiologije stresa in epigenetike (McEwen; Roth et al.; Szyf & Meaney) dodatno opisujejo, da lahko okolje z dolgotrajno stresno komponento vpliva na regulacijo stresnih odzivov organizma. 

Pri psih se to lahko kaže kot povečana občutljivost določenih telesnih sistemov, pri čemer je odziv vedno individualen in večfaktorski.

Pomembno je poudariti, da takšna opažanja ne nadomeščajo veterinarske diagnostike in ne pomenijo, da je skrbnik vzrok bolezni. 

Poudarjajo pa, da je čustvena kakovost odnosa med psom in skrbnikom del življenjskega okolja, ki ga vedenjska veterinarska medicina upošteva pri razumevanju stresa, vedenja in dobrobiti psa.

🐾 6. Ali lahko odnos med skrbnikom in psom vpliva na dobrobit psa – bodisi koristno bodisi obremenilno?

Veterinarska vedenjska medicina obravnava psa kot socialno in čustveno odzivno bitje, katerega dobrobit ni odvisna zgolj od genetike ali odsotnosti bolezni, temveč tudi od kakovosti okolja in odnosov, v katerih živi. 

V tem kontekstu je odnos med psom in skrbnikom prepoznan kot pomemben del pasjega življenjskega prostora.

Strokovna literatura navaja, da lahko stabilen, predvidljiv in čustveno uravnotežen odnos deluje podporno in prispeva k boljši čustveni regulaciji psa. 

Nasprotno pa se v kliničnih opisih omenja, da lahko dolgotrajno napet, nepredvidljiv ali stalno preverjajoč odnos pri nekaterih psih predstavlja stresni dejavnik, ki vpliva na vedenje in fiziološke odzive (Overall, Clinical Behavioral Medicine for Dogs and Cats).

Beerda in sodelavci (Physiology & Behavior, 1999) so v svojih raziskavah pokazali, da lahko pri psih ob dolgotrajni izpostavljenosti stresnim okoliščinam pride do merljivih vedenjskih in hormonskih sprememb, tudi kadar neposredni fizični stresorji niso prisotni. 

Ti izsledki potrjujejo, da stres ni nujno vezan izključno na fizično okolje, temveč se lahko oblikuje tudi znotraj socialnih interakcij.

Veterinarska vedenjska medicina zato poudarja, da odnos sam po sebi ni dober ali slab, temveč da način, trajanje in čustvena kakovost odnosa določajo, ali ta deluje kot varovalni dejavnik ali kot dodatna obremenitev. 

Pri tem ne gre za zavestna ravnanja ali namen skrbnika, temveč za dinamiko, ki se lahko razvije nezavedno in postopoma.

Raziskave s področja nevrobiologije stresa in epigenetike (McEwen; Roth et al.; Szyf & Meaney) dodatno opisujejo, da lahko dolgotrajna stresna izpostavljenost v okolju vpliva na regulacijo stresnih odzivov organizma. 

Pri psih se to lahko izrazi skozi vedenjske spremembe ali povečano telesno občutljivost, pri čemer so odzivi individualni in večfaktorski.

Namen tega poglavja ni obsojanje skrbnikov, temveč osvetlitev pomena odnosa kot dela pasjega okolja, ki ga strokovna literatura upošteva pri razumevanju dobrobiti, vedenja in zdravja psa. 

V nadaljevanju bodo predstavljeni primeri in opažanja, ki ponazarjajo, kako se lahko dolgotrajna čustvena obremenitev v odnosu pri nekaterih psih odrazi tudi telesno.

Kot ena izmed pogostih in vidnih oblik takšnih odzivov je v strokovni literaturi opisana koža, zato se naslednje poglavje osredotoča prav nanjo.

🐾 7.  Kako lahko dolgotrajen dvom in čustvena napetost v odnosu vplivata na kožo psa kot enega izmed prvih odzivnih sistemov?

V vedenjski veterinarski medicini je opisano, da lahko pes, ki živi v okolju stalnega nadzora, preverjanja in psihološke napetosti, pri nekaterih posameznikih začne izražati notranjo obremenitev tudi skozi telesne odzive. 

Eden izmed pogostejših odzivnih sistemov, opisanih v strokovni literaturi, je koža.

Kadar je pes dolgotrajno izpostavljen odnosu, v katerem skrbnik neprestano:

— išče znake bolezni, 

— psa natančno spremlja, 

— ali nanj prenaša nezaupanje, 

se lahko pri nekaterih psih pojavijo kompulzivna vedenja, kot so:

— pretirano praskanje, 

— lizanje 

— ali grizenje kože. 

Ta vedenja niso znak namišljene težave, temveč lahko predstavljajo vedenjsko-telesni odziv na notranjo napetost.

Če se takšna vedenja ne prepoznajo kot možen znak stiske in se obravnavajo zgolj simptomatsko, lahko sčasoma prispevajo k kroničnim poškodbam kože, kot so:

— odrgnine, 

— zadebelitve 

— ali vnetja, 

— ter povečajo tveganje za sekundarne bakterijske ali glivične okužbe. 

Pri psih, ki imajo že obstoječo kožno občutljivost, lahko stresni dejavniki dodatno poslabšajo potek težav.

Dolgotrajna poškodba kože in ponavljajoča se samopoškodovalna vedenja lahko pri nekaterih psih vodijo v utrjen psihosomatski vzorec, kjer se vedenje nadaljuje tudi takrat, ko prvotni sprožilec ni več izrazit. 

V takšnem stanju je lahko zmanjšana sposobnost samoregulacije. Tako vedenjske kot fiziološke.

Vedenjska veterinarska medicina opozarja, da kadar okolje in odnosi dolgotrajno rušijo občutek varnosti psa, se lahko notranja napetost začne izražati tudi telesno. 

Pri nekaterih psih se lahko to kaže v obliki:

— ponavljajočih se kožnih poškodb 

— ali samopoškodovalnih vedenj, 

ki niso zgolj telesni pojav, temveč odraz porušenega občutka varnosti v odnosu

(povzeto po Karen L. Overall, DVM, Clinical Behavioral Medicine for Dogs and Cats).

Koža je le eden izmed bolj vidnih sistemov, preko katerih se lahko izrazi dolgotrajna stiska. 

Podobni odzivi se lahko pri nekaterih psih pojavijo tudi na drugih ravneh, kot so:

— motnje spanja, 

— prebavne motnje, 

— motnje imunskega odziva 

— ali vedenjske spremembe, 

kar bo obravnavano v nadaljevanju članka.

🐾 8.  Ali lahko dolgotrajen stres v odnosu med skrbnikom in psom prispeva k t. i. psihosomatskim odzivom pri psih?

V vedenjski veterinarski literaturi je opisano, da lahko dolgotrajen stres v odnosu in okolju pri nekaterih psih prispeva k pojavu telesnih simptomov tudi v primerih, ko ni mogoče opredeliti enega samega primarnega vzroka. 

Takšni odzivi so opisani zlasti takrat, ko je pes dlje časa izpostavljen čustveno obremenjujočemu okolju ali odnosu, v katerem prevladujeta zaskrbljenost in stalno preverjanje.

Psi so izrazito socialna in čuteča bitja, ki se močno odzivajo na vedenje, napetost in čustveno stanje svojih skrbnikov. 

V literaturi je navedeno, da lahko dolgotrajna izpostavljenost odnosu, v katerem je pes nenehno:

— opazovan, 

— preverjan 

— ali obravnavan skozi prizmo dvoma, 

pri nekaterih posameznikih vodi v ponotranjanje napetosti. 

Ta se lahko izrazi v:

— vedenju, 

— delovanju hormonov, 

— delovanju imunskega sistema, 

— prebavi, 

— ali na koži.

Pomembno je poudariti, da takšni simptomi niso namišljeni. 

Gre za resnične fiziološke odzive organizma na dolgotrajno obremenitev iz okolja. 

Podobne povezave med kroničnim stresom in telesnimi odzivi so dobro opisane tudi v humani medicini, kjer se dolgotrajna čustvena obremenitev pogosto odrazi na telesni ravni. 

Pri psih se ti procesi lahko izražajo:

—  bolj subtilno skozi umik, 

— spremenjeno vedenje 

— ali postopne zdravstvene spremembe.

Vedenjska veterinarska medicina opozarja, da odnos skrbnika do bolezni, skrbi ali dvoma, zlasti kadar je ta dolgotrajen in čustveno intenziven, lahko pri nekaterih psih predstavlja dejavnik, ki prispeva k razvoju ali izražanju vedenjskih in telesnih simptomov. 

Ti odzivi so lahko večfaktorski in ne izključujejo drugih medicinskih ali okoljskih vplivov, temveč poudarjajo pomen odnosa kot enega izmed možnih dejavnikov v širšem kontekstu dobrobiti psa.

(povzeto po Kahneman; Overall; Beerda et al.; Roth et al.; McEwen; Szyf & Meaney)

🐾 9. Ali se lahko vzorec skrbi postopoma utrdi v prepričanje o bolezni – in kaj se lahko zgodi potem?

V strokovni in klinični praksi se včasih opisuje zaporedje, v katerem se začetna skrb ali dvom postopoma preoblikujeta v trdno prepričanje. 

Ta proces ni zavesten in ne pomeni slabega namena, temveč je pogosto posledica dolgotrajne notranje negotovosti in čustvene napetosti človeka.

V literaturi in kliničnih opažanjih se takšno zaporedje včasih opisuje približno takole:

1. »Upam, da pes nima te bolezni.«

Skrb se pojavi že pred prevzemom ali v zgodnji fazi odnosa. Pogosto gre za strah, ki ni vezan na konkretne znake, temveč na možnost, da bi se nekaj zgodilo.

2. »Kaj pa, če ima pes to bolezen?«

Skrb se začne ponavljati. Pozornost se postopoma usmerja v opazovanje, preverjanje in iskanje informacij.

3. »Sumim, da ima pes to bolezen.«

Običajna vedenja ali telesne spremembe se začnejo interpretirati kot možni znaki težave. Pojavi se iskanje potrditev v okolju, pri drugih ljudeh ali na spletu.

4. »Pes ima to bolezen.«

Dvom se utrdi v prepričanje. Vsak nov pojav se razume kot potrditev že oblikovane domneve, tudi če strokovna diagnostika še ni jasna ali je nedoločna.

5. »Prav sem imel – pes je res zbolel.«

Pri nekaterih psih se v takšnem dolgotrajno obremenjujočem odnosnem okviru lahko sčasoma pojavijo dejanske vedenjske ali telesne težave. Ko se to zgodi, se začetna skrb razume kot dokaz potrditve prvotnega strahu.

To ne pomeni, da je bila začetna skrb ‘vzrok’ bolezni, temveč da se lahko v dolgotrajno stresnem odnosnem okviru pri nekaterih psih zmanjša odpornost in se okrepi ranljivost. 

Tudi vedenjska veterinarska medicina in psihologija opozarjata, da takšno zaporedje ne pomeni, da je bila bolezen »ustvarjena« z mislijo, temveč da lahko dolgotrajna čustvena napetost, stalno opazovanje in stres v okolju pri nekaterih psih predstavljajo dejavnik, ki poveča stresno obremenitev in zmanjša varovalne mehanizme organizma.

Zdravstvene težave pri psih so večfaktorske. 

Okolje, odnos in čustvena klima ne delujejo kot edini ali neposredni vzrok, lahko pa v določenih primerih predstavljajo enega izmed dejavnikov, ki prispevajo k izražanju težav, zlasti pri psih z obstoječo občutljivostjo. (povzeto po vedenjski veterinarski literaturi: Overall; Landsberg, Hunthausen, Ackerman; klinična opažanja, povzeta v VIN)

V strokovni literaturi je opisano, da lahko dolgotrajna stresna obremenitev okolja in odnosa pri nekaterih psih vključuje tudi epigenetske mehanizme – torej spremembe v regulaciji izražanja genov, povezanih s stresnim odzivom in odpornostjo, brez spremembe genetskega zapisa. 

Ti procesi ne ustvarjajo bolezni sami po sebi, lahko pa ob dolgotrajni izpostavljenosti vplivajo na to, ali se obstoječe ranljivosti izrazijo. (Szyf & Meaney; McEwen; Roth et al.)

Strokovna literatura s področja klinične psihologije, vedenjske veterinarske medicine in nevrobiologije stresa opisuje zaporedje, v katerem se lahko začetna skrb ali dvom postopoma stopnjujeta, se utrdita skozi kognitivne pristranskosti in se v odnosu preneseta v dolgotrajno čustveno napetost. 

Raziskave kažejo, da psi takšno napetost zaznavajo in se nanjo lahko odzovejo s stresnimi vedenjskimi in fiziološkimi odzivi. 

Dolgotrajen stres pa je v literaturi opisan kot dejavnik, ki lahko pri nekaterih psih zmanjša varovalne mehanizme in poveča verjetnost izražanja že obstoječih ranljivosti, ne da bi bil sam po sebi neposreden vzrok bolezni (DSM-5; Kahneman; Overall; Beerda et al.; Roth et al.; McEwen; Szyf & Meaney).

🐾 9.1 Ali je etično in strokovno utemeljeno zavrniti oddajo psa ob zaznanem tveganju za njegovo dobrobit?

Vedenjska veterinarska medicina dobrobit psa obravnava kot rezultat več sočasnih dejavnikov, kjer poleg telesnega zdravja pomembno vlogo igrajo tudi čustvena varnost, predvidljivost okolja in kakovost vsakodnevnih interakcij (Overall, 2013; Landsberg, Hunthausen, Ackerman).

V strokovni literaturi je opisano, da lahko pri nekaterih psih kronični stres iz okolja in odnosa deluje kot poslabševalni dejavnik: ne kot edini vzrok bolezni, temveč kot obremenitev, ki vpliva na vedenjsko regulacijo, fiziološko ravnovesje in sposobnost prilagajanja (Overall, 2013; Beerda et al., 1999; McEwen, 1998/2000).

Beerda in sodelavci so pokazali, da lahko socialna in okoljska omejitev ter kronična stresna izpostavljenost pri psih vodita v merljive vedenjske in hormonske spremembe, kar potrjuje biološko realnost dolgotrajne stresne obremenitve (Beerda et al., 1999). 

McEwen je kronični stres v širšem nevrobiološkem okviru opredelil kot proces, ki lahko prek “allostatic load” (kumulativno fiziološko breme stresa) vpliva na delovanje več telesnih sistemov (McEwen).

Ključno etično izhodišče, ki ga Overall izrecno poudari v okviru veterinarske vedenjske etike, je, da pes ne more zapustiti odnosa ali okolja, v katerega je nameščen; zato odgovornost za presojo primernosti okolja nosijo ljudje, ki odločajo o namestitvi (Overall, 2013). 

V tem smislu je odločitev o oddaji vedno odločitev o življenjskih pogojih živali, ne presoja osebne vrednosti človeka.

V praksi in v kliničnih opisih se kot potencialno tvegani omenjajo vzorci, pri katerih oseba že pred prevzemom:

— vztrajno izraža izrazite dvome, 

— ponavljajoče preverjanje 

— in nezmožnost stabilne pomiritve skrbi. 

Ti vzorci se ne razlagajo kot zlonamernost, temveč kot odnosna dinamika, ki lahko pri psu zmanjšuje občutek varnosti in predvidljivosti (Overall, 2013). 

Ker je predvidljivost in občutek varnosti temelj za stabilno vedenjsko regulacijo, je strokovno utemeljeno upoštevati, ali bo novo okolje psu omogočalo dolgoročno stabilnost ali ne (Overall, 2013; Landsberg, Hunthausen, Ackerman).

Na tej podlagi je v primerih utemeljenega dvoma o stabilnosti odnosa ali okolja etično in strokovno sprejemljivo oddajo odložiti ali zavrniti. 

Takšna odločitev ne pomeni zavrnitve človeka, temveč preventivno ravnanje v korist živali, skladno z vedenjsko-veterinarskim razumevanjem stresa in dobrobiti (Overall, 2013; AVSAB, position statements).

🐾 9.2 Ali je posvojitev z namenom, da bi bil pes čustvena opora vedno združljiva z dobrobitjo psa?

Literatura s področja odnosa človek–pes opisuje, da ljudje pse pogosto vključujejo v svoje življenje tudi zaradi:

— čustvene podpore, 

— zmanjšanja osamljenosti 

— in občutka varnosti (Serpell, 1996; Bennett & Rohlf, 2007). 

Takšna motivacija sama po sebi ni neprimerna, kadar je povezana s stabilnim okoljem, realnimi pričakovanji in zmožnostjo dolgoročne skrbi za žival.

Strokovna literatura pa hkrati poudarja, da mora biti vpliv odnosa (pes – človek) vedno dvosmeren, saj je učinek psa na človekovo počutje povezan:

— z vplivom človekovega vedenja,

— s čustveno regulacijo človeka 

— in vsakodnevne človekove interakcijske stabilnosti na dobrobit psa (Overall, 2013; Hennessy et al.). 

Zato je v izhodišču vedenjske veterinarske medicine strokovno utemeljeno, da se ob izjavi “pes mi bo pomagal” hkrati odpre drugo vprašanje: ali bo človek sposoben (“psu enako pomagati”) – psu zagotavljati enako raven stabilnosti, predvidljivosti in čustvene varnosti, ki jo pes potrebuje za dobrobit (Overall, 2013).

Raziskave dodatno podpirajo, da psi zaznavajo človeški stres in da se lahko dolgotrajna stresna obremenitev v odnosu odrazi tudi na fiziološki ravni pri psu. 

Študija o kortizolu v dlaki je pokazala statistično sinhronizacijo dolgoročnega stresa med psom in skrbnikom, kar avtorji interpretirajo kot deljenje stresnega obsega v skupnem življenjskem okolju (Sundman et al., 2019). 

Eksperimentalne raziskave kažejo tudi, da so psi sposobni razlikovati med vonjem človeka v:

—  bazalnem stanju (stanje organizma brez stresa)

—  in po stresu, 

kar potrjuje, da je človeški stres za psa zaznaven dražljaj  (Wilson et al., 2022). 

Novejši podatki dodatno opisujejo, da lahko izpostavljenost vonju človeškega stresa vpliva na vedenjske odločitve psa v dvoumnih situacijah (Parr-Cortés et al., 2024).

V klinični praksi se zato opozarja na tveganje, kadar je pes izbran kot “rešitev” za človeško čustveno stisko, brez stabilne podporne strukture.

V takih primerih se lahko hitro pojavi:

— preobremenjenost skrbnika, 

— dvomi 

— in potreba po hitri razbremenitvi odnosa, 

kar za psa pomeni nepredvidljivost in stres. 

Pri tem ne gre za slabe namene človeka, temveč za neujemanje med potrebami živali in zmožnostmi človeka v danem trenutku (Overall, 2013; Bennett & Rohlf, 2007).

Na tej podlagi vedenjska veterinarska etika priznava, da je pri oddaji psa dopustno upoštevati ne le željo po psu, temveč tudi:

— stabilnost okolja 

— in zmožnost dolgoročne, predvidljive skrbi. 

Če obstaja utemeljen dvom o tem, je strokovno in etično sprejemljivo oddajo odložiti ali zavrniti, saj mora biti primarna odgovornost oddajatelja živali namenjena dobrobiti živali, ki sama nima možnosti izbire ali umika iz odnosa (Overall, 2013; AVSAB, position statements).

5. ETIKA ODDAJE PSA

V veterinarski vedenjski medicini in etiki je jasno opredeljeno, da pes ne sme biti terapevtsko sredstvo za razreševanje človeških čustvenih, psiholoških ali eksistencialnih stisk. 

Žival ne sme biti orodje za zdravljenje ljudi, temveč čuteče bitje z lastnimi potrebami, mejami in ranljivostmi, za katere je človek dolžan prevzeti odgovornost. (povzeto po Overall; AVSAB – American Veterinary Society of Animal Behavior)

Karen L. Overall izrecno navaja, da odločanje o oddaji psa ne predstavlja presoje človeka, temveč etično odgovornost do živali, ki sama nima možnosti zapustiti odnosa ali okolja, v katero je postavljena (Overall, Clinical Behavioral Medicine for Dogs and Cats, 2013). 

Prav zato mora biti vsaka odločitev o oddaji utemeljena prvenstveno na presoji dobrobiti psa, ne na potrebah, pričakovanjih ali stiskah bodočega skrbnika.

Vedenjska veterinarska etika priznava in jasno opredeljuje: 

— etično in strokovno utemeljeno je oddajo odložiti ali zavrniti, kadar obstaja utemeljen dvom o dobrobiti psa, 

— prednost dobrobiti psa pred željo po takojšnji vzpostavitvi odnosa, tudi kadar so nameni človeka dobronamerni. (povzeto po Overall; AVSAB position statements)

Strokovna literatura poudarja, da vzreditelj ali skrbnik ni dolžan: 

— reševati čustvenih stisk ljudi,

— prevzemati terapevtske vloge do ljudi,

— ali popuščati pritiskom iz sočutja do ljudi,

če obstaja tveganje, da bi pes postal nosilec ali regulator človeške čustvene nestabilnosti. 

Takšna vloga presega etične meje odgovornega ravnanja z živaljo. (povzeto po Overall; Hennessy et al.)

Raziskave s področja vedenja in stresa pri psih kažejo, da lahko dolgotrajna izpostavljenost čustveno nestabilnemu ali nepredvidljivemu okolju pri nekaterih psih vodi v: 

— kronično stresno obremenitev,

— zmanjšano sposobnost samoregulacije,

— ter povečano telesno in vedenjsko ranljivost.

(Beerda et al.; McEwen; Hennessy et al.)

Takšna odločitev ne pomeni zavrnitve človeka, temveč ravnanje v skladu z znanjem o tem, kako psi zaznavajo svet in kako nanje vpliva čustvena klima okolja.

Ker pes nima možnosti izbire ali umika iz odnosa, odgovornost za presojo primernosti okolja vedno nosi človek, ki psa oddaja.

ZAŠČITITI PSA VČASIH POMENI REČI ČLOVEKU NE.