Interaktivno kazalo
1. Kako zgodnja izpostavljenost in življenjsko okolje vplivata na razvoj alergij pri psih in ljudeh?
2. Kaj pomeni higienska hipoteza in zakaj se mora imunski sistem učiti?
3. Zakaj je načelo zmernosti ključno in zakaj lahko preveč ali premalo škodi?
4. Kateri prehranski in okoljski dejavniki najpogosteje sodelujejo pri alergijah?
5. Kako prehrana breje in doječe psice vpliva na tveganje za alergije pri mladičih?
6. Zakaj so bile alergije v preteklosti pogosto napačno interpretirane?
7. Kakšno vlogo ima črevesni mikrobiom pri alergijah in intolerancah?
8. Kako komercialna procesirana hrana vpliva na pojav alergij pri psih?
9. Kakšno vlogo ima genetika in zakaj nagnjenost ne pomeni usode?
10. Kako mikroplastika vpliva na imunski sistem, mikrobioto in hormonsko ravnovesje?
12. Zakaj so mehanizmi alergij pri ljudeh in psih podobni, zdravljenje pa različno?
V članku so predstavljeni avtorski povzetki ugotovitev uveljavljene veterinarske in znanstvene literature ter izbranih novejših raziskav s področja veterinarske in humane medicine, ki prispevajo k razumevanju obravnavane tematike tudi tam, kjer klinične smernice še niso enotne, in temeljijo na interpretativnem branju virov. Besedilo osvetljuje kompleksnost področja in trenutne omejitve znanja. Članek je informativne narave in ne podaja priporočil za samostojno ravnanje ter ne nadomešča veterinarskega pregleda, diagnoze, terapije ali individualnega načrta obravnave. Vsako praktično odločitev je treba sprejemati v sodelovanju z veterinarjem; odgovornost za uporabo informacij v članku pa nosi bralec sam.
🐾1. Kako zgodnja izpostavljenost in življenjsko okolje vplivata na razvoj alergij pri psih in ljudeh?
Sodobna medicina in veterinarska stroka vse pogosteje ugotavljata, da so osnovni mehanizmi nastanka alergij pri ljudeh in psih presenetljivo podobni.
Tako pri otrocih kot pri mladičih psov se imunski sistem v zgodnjem življenjskem obdobju intenzivno razvija in se uči razlikovati med neškodljivimi in potencialno nevarnimi snovmi iz okolja.
Primerjava med človekom in psom pri tem ni naključna.
Oba sta sesalca z razmeroma primerljivo zgradbo prirojenega in pridobljenega imunskega sistema, ki v zgodnjem obdobju dozoreva pod vplivom okolja, mikroorganizmov, prehrane in vsakodnevnih izpostavitev.
Raziskave v humani medicini so pokazale, da zgodnja in nadzorovana izpostavljenost določenim alergenom lahko zmanjša tveganje za razvoj alergij kasneje v življenju, kar je znano tudi kot t. i. »hipoteza higiene« (Strachan, 1989; Lack, 2012).
Podobna opažanja se vse pogosteje potrjujejo tudi v veterinarski stroki.
Študije kažejo, da na pojav alergijskih bolezni pri psih pomembno vplivajo zgodnje življenjske razmere, vključno z okoljem, stikom z mikrobi, načinom prehrane in širino izpostavljenosti različnim dražljajem v obdobju odraščanja (Favrot et al., 2010; Nødtvedt et al., 2006).
To nakazuje, da pretirano omejevanje okoljskih vplivov v zgodnjem obdobju ne vodi nujno v večjo odpornost, temveč lahko v določenih primerih prispeva k neustreznemu urjenju imunskega sistema.
Razumevanje vloge zgodnje izpostavljenosti zato predstavlja pomemben temelj za celostno razumevanje alergij, ne kot nenadne bolezni, temveč kot rezultat zapletenega prepletanja okolja, ki temelji (ali pa ne) na zgodnjih imunskih izkušnjah.
🐾2. Kaj pomeni higienska hipoteza in zakaj se mora imunski sistem učiti?
Britanski epidemiolog David P. Strachan je že leta 1989 postavil higiensko hipotezo:
»Otroci, ki odraščajo v bolj sterilnem okolju in z manj zgodnjimi stiki z mikroorganizmi, imajo večjo verjetnost za razvoj alergij in avtoimunskih bolezni.« (Strachan, 1989)
Veterinarska stroka opaža podobno tudi pri psih. Veterinarski dermatologi in imunologi, kot so dr. Thierry Olivry, dr. Rosanna Marsella in dr. Claude Favrot, v svojih raziskavah navajajo, da na razvoj alergijskih bolezni pri psih pomembno vplivajo zgodnje življenjske razmere, okolje in širina izpostavljenosti okoljskim dražljajem (Favrot et al., 2010; Marsella & Olivry, 2015).
Mladiči, ki odraščajo v okolju brez stika z raznolikimi alergeni (različne vrste hrane, prah, naravni mikroorganizmi), so kasneje pogosteje nagnjeni k pretirani imunski reakciji, kar veterinarska literatura opisuje kot neustrezno urjenje imunskega sistema v zgodnjem obdobju razvoja.
Prispodoba je preprosta:
tako kot se otrok z izkušnjami nauči, komu lahko zaupa in komu ne, se tudi imunski sistem z izpostavljenostjo nauči, katerim snovem lahko mirno pusti vstop in proti katerim se mora braniti.
🐾3. Zakaj je načelo zmernosti ključno in zakaj lahko preveč ali premalo škodi?
Sodobna znanost opozarja, da je pri razvoju imunskega sistema ključno ravnotežje.
Na to opozarjajo tako strokovnjaki s področja veterinarske imunologije kot veterinarske dermatologije, kjer se vse pogosteje poudarja pomen uravnotežene izpostavljenosti antigenom skozi čas (Marsella & Olivry, 2015; Verlinden et al., 2006).
Če pes nikoli ne pride v stik z določenim virom beljakovin (npr. piščancem, govedino, mlečnimi izdelki, jajci itd), se imunski sistem z njim ne nauči pravilno vzpostaviti tolerance.
Podobno načelo opisujejo tudi veterinarski imunologi pri razvoju oralne tolerance, kjer odsotnost zgodnje ali ponavljajoče se izpostavljenosti lahko vodi v neustrezen imunski odziv (Pali-Schöll et al., 2017).
Po drugi strani pa lahko dolgotrajna in enolična prehrana, pri kateri prevladuje samo en vir beljakovin, poveča možnost preobčutljivosti prav na ta vir.
Več preglednih študij s področja veterinarske dermatologije poudarja, da se prehranske alergije pri psih najpogosteje razvijejo na beljakovine, ki so bile v prehrani prisotne najdlje in najpogosteje, ne pa nujno na redke ali »problematične« sestavine (Verlinden et al., 2006; Favrot et al., 2010).
Olivry in Mueller (2017) sta v obsežni analizi ugotovila, da so pri psih najpogosteje diagnosticirane alergije povezane prav z beljakovinami, ki jih posamezen pes uživa najpogosteje. To ni zato, ker bi bile te beljakovine same po sebi neustrezne, temveč zato, ker jih pes uživa vsak dan, pogosto leto za letom, brez rotacije ali raznolikosti.
Kot povzemata avtorja:
»Tako kot je lahko odsotnost alergenov v zgodnjem obdobju povod za nastanek alergije, je lahko povod zanjo tudi pretirano ponavljanje istih virov.« (Olivry & Mueller, 2017)
🐾4. Kateri prehranski in okoljski dejavniki najpogosteje sodelujejo pri alergijah?
Veterinarske in medicinske raziskave že desetletja opozarjajo, da se načelo zmernosti ne nanaša le na mesne beljakovine, temveč tudi na druge prehranske in okoljske alergene, kot so gluten in žitarice, mlečne beljakovine, pršice v hišnem prahu ter cvetni prah in drugi rastlinski alergeni (Batt, Carter & McLean, 1982; Verlinden et al., 2006; Favrot et al., 2010; Marsella, 2013).
Veterinarska dermatologija pri tem poudarja, da tako pretirana izpostavljenost kot tudi popolna odsotnost stika z določenimi antigeni lahko prispevata k neustreznemu imunskemu odzivu, zlasti v obdobju razvoja imunskega sistema (Olivry et al., 2015).
V humani medicini obstajajo tudi raziskave, ki nakazujejo, da lahko zgodnja in ponavljajoča se izpostavljenost majhnim količinam cvetnega prahu prispeva k razvoju tolerance, na primer prek uživanja lokalnega medu (Rajiv et al., 2011).
V veterinarski stroki pa se takšni pristopi obravnavajo previdno, saj za pse za zdaj ni dovolj kliničnih dokazov, ki bi takšne učinke zanesljivo potrdili.
🐾5. Kako prehrana breje in doječe psice vpliva na tveganje za alergije pri mladičih?
Raziskave s področja veterinarske imunologije in dermatologije kažejo, da prehrana breje in doječe psice predstavlja pomemben dejavnik pri razvoju imunskega sistema mladičev.
Finski raziskovalci Hakanen in sod. (2018) so ugotovili povezavo med raznolikostjo prehrane matere in manjšim tveganjem za razvoj alergijskih bolezni pri potomcih v kasnejšem življenju.
»Psičke, ki so v obdobju brejosti in laktacije uživale raznoliko prehrano z več različnimi viri beljakovin, so imele mladiče z manjšim tveganjem za alergije v odrasli dobi.« (Hakanen et al., 2018)
Podobne ugotovitve navajajo tudi veterinarski dermatologi, kot sta dr. Thierry Olivry in dr. Rosanna Marsella, ki poudarjajo, da se imunska toleranca začne oblikovati že v prenatalnem in zgodnjem poporodnem obdobju ter da lahko zgodnje prehranske in okoljske izkušnje pomembno vplivajo na kasnejše imunske odzive (Marsella & Olivry, 2015; Olivry et al., 2017).
To potrjuje razumevanje, da se preventiva alergijskih bolezni pri psih ne začne šele po rojstvu mladiča, temveč že v obdobju brejosti in laktacije, podobno kot to že dolgo poznamo v humani medicini.
🐾6. Zakaj so bile alergije v preteklosti pogosto napačno interpretirane?
V preteklosti so se številne prebavne in kožne težave pri psih in ljudeh pogosto razlagale kot alergije, čeprav je v mnogih primerih šlo za:
— intoleranco,
— prehodno prebavno občutljivost
— ali sekundarni pojav drugih bolezni.
Takšna poenostavljena razlaga je bila posledica omejenih diagnostičnih možnosti in slabšega razumevanja imunoloških mehanizmov.
Sodobna medicina in veterinarska stroka danes jasno ločujeta med
— alergijo, ki predstavlja imunsko pogojen odziv (najpogosteje IgE-posredovan ali celično posredovan),
— in intoleranco, ki ni imunski pojav, temveč posledica motene presnove, encimskih pomanjkljivosti ali farmakoloških učinkov določene snovi.
Na to razlikovanje izrecno opozarjajo veterinarski dermatologi in internisti, med drugim Olivry et al. (2015), Verlinden et al. (2006) ter Gaschen & Merchant (2011), ki poudarjajo, da napačna uporaba izraza »alergija« vodi v neustrezne diete, nepotrebne izločitve živil in zgrešene terapevtske pristope.
Razvoj sodobne diagnostike vključno z:
— izločitvenimi dietami pod nadzorom,
— izboljšanim razumevanjem črevesne fiziologije
— ter napredkom v imunologiji
je omogočil bistveno natančnejše razločevanje med dejanskimi alergijami in drugimi vzroki prebavnih ali kožnih težav pri psih.
🐾7. Kakšno vlogo ima črevesni mikrobiom pri alergijah in intolerancah?
Raziskave s področja veterinarske gastroenterologije in imunologije kažejo, da je črevesni mikrobiom eden ključnih dejavnikov, ki vplivajo na to, ali se bo pri psu razvila alergija ali zgolj prehodna intoleranca.
Sestava in raznolikost mikrobiote pomembno sodelujeta pri uravnavanju imunskega odziva in vzpostavljanju tolerance na prehranske in okoljske snovi.
Honneffer, Minamoto in Suchodolski (2014) poudarjajo, da spremembe v sestavi črevesne mikrobiote ne vodijo le do prebavnih motenj, temveč tudi do neustreznih imunskih odzivov na sicer neškodljive snovi, kar lahko sproži alergijske bolezni.
Podobne ugotovitve navajajo tudi Guard et al. (2017) in Pilla & Suchodolski (2020), ki opisujejo povezavo med disbiozo (porušenim mikrobiomom) in povečano pojavnostjo kroničnih vnetnih ter alergijskih stanj pri psih.
Pri ALERGIJI imunski sistem napačno prepozna neškodljivo beljakovino kot škodljivo grožnjo in sproži vnetni odziv.
Če je mikrobiom osiromašen, na primer:
— zaradi enolične prehrane,
— pretirane sterilnosti okolja
— ali pogoste uporabe antibiotikov
je ta regulacijski mehanizem oslabljen, zato imunski sistem lažje izgubi sposobnost razlikovanja med hranilom in grožnjo (Suchodolski, 2016; Pali-Schöll et al., 2017).
Pri INTOLERANCI pa gre za drugačen mehanizem, ki ni imunološko pogojen.
V takšnih primerih je težava povezana s pomanjkanjem encimov ali z nepopolno prebavo določenih snovi (npr. laktoza, nekatere ogljikove hidrate ali gluten), pri čemer mikrobiom lahko delno sodeluje pri presnovi, vendar imunski odziv ni vključen (Gaschen & Merchant, 2011; Hall & German, 2019).
Kot opozarja Suchodolski (2016):
»Raznolik in uravnotežen mikrobiom predstavlja pomemben zaščitni dejavnik pred alergijami, saj sodeluje pri urjenju imunskega sistema in pomaga razlikovati med hranilom in patogenom.«
To pomeni, da lahko skrbniki in vzreditelji z raznoliko prehrano, zmerno uporabo antibiotikov in varnim stikom z naravnim okoljem posredno vplivajo na razvoj imunskega ravnovesja pri psu ter na to, ali bo določeno snov razvil kot alergijo ali jo bo zgolj slabše prebavil v obliki intolerance.
🐾 8. Kako komercialna procesirana hrana vpliva na pojav alergij pri psih?
V zadnjih desetletjih je prehrana psov v zahodnem svetu postala v veliki meri odvisna od komercialno procesirane hrane.
Njene prednosti so praktičnost, nadzorovana sestava, mikrobiološka varnost in uravnotežen vnos hranil.
Sama po sebi komercialna hrana zato ne predstavlja težave.
Vprašanje pa se odpre, kadar postane edini in dolgoročno nespremenjen vir prehrane.
Sodobne raziskave opozarjajo, da ima lahko dolgotrajna enoličnost prehrane določene posledice za razvoj imunskega sistema.
Velike finske epidemiološke študije DogRisk so pokazale, da so imeli mladiči, ki so v zgodnjem življenjskem obdobju uživali več svežih in manj industrijsko procesiranih sestavin, v odraslosti manj alergij in atopijskih bolezni kot tisti, ki so se prehranjevali pretežno s procesirano hrano (Hakanen et al., 2018; Kallio et al., 2019; Vuori et al., 2023).
Poleg tega veterinarska dermatologija opozarja, da lahko dolgotrajna enoličnost prehrane, zlasti kadar pes skozi leta uživa iste vire beljakovin in isto vrsto hrane, poveča tveganje za razvoj preobčutljivosti.
Ne zato, ker bi bile posamezne beljakovine problematične, temveč zaradi ponavljajoče se izpostavljenosti istim antigenom (Olivry & Mueller, 2017; Verlinden et al., 2006).
Industrijsko procesiranje hrane, zlasti večkratna toplotna obdelava in tehnološki postopki sicer zagotavlja varnost, hkrati pa zmanjšuje prisotnost:
— naravnih mikroorganizmov
— in biološke raznolikosti, ki bi sicer lahko prispevali k bogatejšemu črevesnemu mikrobiomu.
Osiromašen mikrobiom pa je, kot opozarjajo veterinarski gastroenterologi, povezan z večjim tveganjem za alergijske in vnetne bolezni (Suchodolski, 2016; Pilla & Suchodolski, 2020).
Kot poudarjata Olivry in Mueller (2017):
»Najpogostejše alergije pri psih niso povezane s posebnimi ‘problematičnimi’ beljakovinami, temveč z beljakovinami, ki jih psi uživajo najpogosteje ali pa jih sploh ne.«
Zato veterinarski strokovnjaki vse pogosteje priporočajo načelo raznolikosti in zmernosti.
Kakovostna komercialna procesirana hrana je lahko stabilna osnova prehrane, vendar jo je smiselno premišljeno dopolnjevati z naravnimi sestavinami, ki podpirajo črevesni mikrobiom in imunsko ravnovesje.
Med takšne dodatke veterinarska prehranska znanost uvršča:
— majhne količine kakovostnih olj z omega-3 maščobnimi kislinami (npr. ribje olje),
— mehansko ali toplotno obdelano zelenjavo (kuhana, soparjena ali naribana),
— občasno rotacijo virov beljakovin,
— ter zmerno uporabo fermentiranih izdelkov z živimi kulturami, kadar jih pes dobro prenaša (Suchodolski, 2016; WSAVA Nutritional Guidelines; Pilla & Suchodolski, 2020).
Cilj takšnega pristopa ni nadomeščanje osnovne hrane ali zdravljenje, temveč podpora raznolikosti, urjenje imunskega sistema in ohranjanje zdravega mikrobioma, ob stalnem opazovanju individualnega odziva posameznega psa.
🐾9. Kakšno vlogo ima genetika in zakaj nagnjenost ne pomeni usode?
Sodobna genetika in veterinarska imunologija potrjujeta, da lahko dednost pri psih prispeva k nagnjenosti k alergijskim in atopijskim boleznim, vendar sama po sebi ne določa, ali se bo bolezen dejansko razvila.
Razvoj alergije je rezultat sodelovanja genetskih dejavnikov in okoljskih vplivov, vključno s prehrano, črevesnim mikrobiomom, zgodnjo izpostavljenostjo in življenjskim slogom.
To razumevanje povzame znan znanstveni okvir epigenetike, ki ga je David Mead (2004) strnil v pogosto citiran stavek:
»Geni nalagajo orožje, okolje pritisne na sprožilec.«
Veterinarski dermatologi, kot so dr. Claude Favrot, dr. Thierry Olivry in dr. Rosanna Marsella, v svojih raziskavah poudarjajo, da genetska predispozicija za atopijski dermatitis ali prehranske alergije pri psih ne pomeni neizogibne bolezni, temveč povečano občutljivost, ki se lahko ali pa tudi ne izrazi, odvisno od zgodnjih in kasnejših okoljskih dejavnikov (Favrot et al., 2010; Marsella & Olivry, 2015; Olivry et al., 2017).
Epidemiološke študije kažejo, da se lahko z ustreznimi preventivnimi ukrepi, kot so:
— raznolika in premišljena prehrana,
— podpora črevesnemu mikrobiomu,
— izogibanje pretirani sterilnosti
— ter stabilno, nizkostresno okolje
tveganje za razvoj alergij pri genetsko nagnjenih psih bistveno zmanjša (Pali-Schöll et al., 2017; Suchodolski, 2016).
Za vzreditelje to pomeni, da genetika ne določa usode mladiča. Z odgovornimi odločitvami v obdobju brejosti, zgodnje prehrane in prvih življenjskih izkušenj lahko pomembno vplivajo na to, ali se genetska nagnjenost izrazi kot bolezen ali ostane neaktivna.
🐾10. Kako mikroplastika vpliva na imunski sistem, mikrobioto in hormonsko ravnovesje?
Mikroplastika predstavlja razmeroma novo raziskovalno področje, vendar vse več študij kaže, da ima lahko pomemben vpliv na zdravje živali in ljudi.
Sodobne raziskave opozarjajo, da mikroplastika ne deluje kot neposreden alergen, temveč kot posreden dejavnik, ki lahko poruši imunsko ravnovesje in s tem poveča dovzetnost za alergije in intolerance.
VPLIV MIKROPLASTIKE NA IMUNSKI SISTEM
Eksperimentalne in okoljske študije kažejo, da lahko delci mikroplastike po vdihavanju ali zaužitju preidejo skozi pljučni epitelij ali črevesno steno v sistemski obtok. Tam jih imunski sistem prepozna kot tujke, kar vodi v aktivacijo makrofagov in T-celic ter v sproščanje pro-vnetnih citokinov (Yong et al., 2020; Wright & Kelly, 2017).
Dolgotrajna nizkointenzivna vnetna aktivacija lahko imunski sistem ohranja v stanju stalne pripravljenosti, kar povečuje verjetnost pretiranih odzivov tudi na sicer nenevarne snovi, značilne za alergijske mehanizme.
VPLIV MIKROPLASTIKE NA ČREVESNO MIKROBIOTO
Raziskave kažejo, da mikroplastika lahko pomembno spremeni sestavo črevesnega mikrobioma.
Študije poročajo o zmanjšanju koristnih bakterijskih sevov ter povečanju oportunističnih in pro-vnetnih vrst, kar vodi v porušeno mikrobno ravnovesje (Zhang et al., 2023; Jin et al., 2019).
Ker ima mikrobiom ključno vlogo pri urjenju imunskega sistema in razvoju tolerance, takšne spremembe povečajo tveganje, da imunski sistem napačno prepozna neškodljive beljakovine ali okoljske delce kot grožnjo.
VPLIV MIKROPLASTIKE NA ČREVESNO BARlERO
Več raziskav nakazuje, da mikroplastika lahko poveča prepustnost črevesne stene in vpliva na pojav, znan kot povečana črevesna prepustnost ali »leaky gut«.
To omogoča prehod večjih delcev hrane, bakterijskih komponent in toksinov v krvni obtok, kar dodatno obremenjuje imunski sistem in povečuje verjetnost alergijskih in intolerančnih odzivov (Fackelmann & Sommer, 2019; Lu et al., 2018).
VPLIV MIKROPLASTIKE NA HORMONSKO RAVNOVESJE
Nekateri delci mikroplastike vsebujejo ali vežejo snovi z endokrinim delovanjem, kot so bisfenol A (BPA) in ftalati.
Te snovi lahko vplivajo na:
— delovanje ščitnice,
— stresno os (kortizol)
— in spolne hormone,
— kar ima posredne učinke tudi na imunski sistem (Rochman et al., 2014; Gore et al., 2015).
Ker so hormonski in imunski sistemi tesno povezani, lahko takšne motnje dodatno prispevajo k imunskemu neravnovesju.
Skupno raziskave kažejo, da mikroplastika ne povzroča alergij neposredno, temveč ustvarja okolje, v katerem so imunski sistem, mikrobiota, črevesna bariera in hormonsko ravnovesje bolj ranljivi.
To povečuje verjetnost, da se ob drugih dejavnikih, kot so:
— prehrana,
— stres
— ali genetska nagnjenost
razvijejo alergije ali intolerance.
Ker gre za hitro razvijajoče se znanstveno področje, dodatne raziskave intenzivno potekajo.
V prihodnjih letih bo razumevanje vpliva mikroplastike verjetno eno ključnih področij pri razlagi porasta kroničnih vnetnih in alergijskih bolezni v sodobnem, s plastiko obremenjenem okolju.
🐾11. Kaj nam raziskava LEAP-Trio (2024) pove o zgodnji izpostavljenosti alergenom in zakaj je to pomembno tudi pri psih?
Raziskava LEAP (Learning Early About Peanut Allergy) je bila ena najvplivnejših kliničnih študij na področju alergij v humani medicini.
V tej veliki britanski raziskavi so dojenčkom z visokim tveganjem za alergije že v zgodnjem obdobju ponudili arašide.
Rezultati so pokazali, da so otroci, ki so arašide začeli uživati zgodaj, kasneje bistveno redkeje razvili alergijo nanje.
Najnovejše nadaljevanje, LEAP-Trio (2024), je spremljalo iste posameznike vse do adolescence. Raziskovalci so ugotovili, da so otroci, ki so arašide redno uživali med 4. in 11. mesecem starosti, pri 12 letih skoraj štirikrat redkeje razvili alergijo na arašide kot tisti, ki so se jim v zgodnjem obdobju izogibali.
Zaščitni učinek se je ohranil tudi pri tistih, ki po petem letu arašidov niso več uživali redno.
Ti rezultati potrjujejo, da imunski sistem za razvoj tolerance potrebuje zgodnje in nadzorovano srečanje z alergenom, da ga kasneje v življenju prepozna kot hrano, ne kot grožnjo.
Čeprav teh rezultatov ni mogoče neposredno prenašati na pse pa veterinarske raziskave kažejo presenetljive vzporednice.
Študije finske raziskovalne skupine DogRisk so pokazale, da so imeli mladiči, ki so v prvih mesecih življenja uživali raznoliko in manj procesirano prehrano (vključno z različnimi viri beljakovin, drobovino, mlečnimi izdelki, zelenjavo in tudi žitaricami), v odraslosti občutno manj alergij in atopijskih kožnih težav kot mladiči, hranjeni izključno s procesirano industrijsko hrano (Hakanen et al., 2018; Kallio et al., 2019; Vuori et al., 2023).
Podobno so veterinarske študije pokazale, da ima tudi prehrana breje in doječe psice pomembno vlogo pri oblikovanju imunskega sistema mladičev in njihovem kasnejšem tveganju za alergijske bolezni (Hakanen et al., 2018).
Tako kot pri otrocih zgodnja, zmerna in nadzorovana izpostavljenost arašidom pomaga oblikovati imunsko toleranco, pri psih raznolika in pravočasno uvedena prehrana prispeva k temu, da se imunski sistem uči razlikovati med nevarnim in nenevarnim.
Skupno sporočilo humane in veterinarske stroke je podobno:
— pretirana sterilnost,
— izogibanje in enoličnost v zgodnjem obdobju povečujejo tveganje za alergije,
medtem ko
— raznolikost,
— premišljena izpostavljenost
— in naraven stik s hrano pomagajo graditi dolgoročno imunsko ravnovesje.
🐾12. Zakaj so mehanizmi alergij pri ljudeh in psih podobni, zdravljenje pa različno?
Pri alergijah sta si človek in pes na ravni nastanka bolezni presenetljivo podobna.
Raziskave s področja imunologije, mikrobiologije in epidemiologije kažejo, da temeljni mehanizmi, kot so:
— higienska hipoteza,
— pomen zgodnje izpostavljenosti,
— vloga črevesnega mikrobioma,
— genetska nagnjenost
— in vpliv okolja,
delujejo primerljivo pri obeh vrstah.
Zato se rezultati humanih študij pogosto uporabljajo kot izhodišče za razumevanje alergij pri psih, kadar govorimo o razvoju in preventivi bolezni.
Razlika pa postane izrazita pri zdravljenju.
Pri ljudeh alergijske simptome, kot so kihanje, solzenje in srbenje, pogosto v veliki meri posreduje histamin, ki ga ob alergijskem odzivu sproščajo mastociti.
Zato so antihistaminiki pri ljudeh pogosto učinkoviti in hitro ublažijo simptome.
Pri psih pa je patofiziologija srbenja in vnetja drugačna.
Študije veterinarske dermatologije kažejo, da pri psih histamin nima osrednje vloge.
Srbenje in kožne spremembe so predvsem posledica delovanja drugih vnetnih mediatorjev, kot so
— prostaglandini,
— levkotrieni
— in različni citokini, zlasti IL-31.
Zaradi tega blokada histaminskih receptorjev (npr. z loratadinom ali cetirizinom) pri psih pogosto ne prinese izrazitega kliničnega učinka.
Kot poudarjata Marsella in Olivry (Veterinary Dermatology, 2021):
»Antihistaminiki so pri psih praviloma varni, vendar njihova učinkovitost ostaja omejena, saj histamin ni glavni mediator srbenja pri tej vrsti.«
Podobno Honneffer in sodelavci (2014) opozarjajo, da so spremembe v mikrobioti in imunskem odzivu pri psih in ljudeh zelo primerljive, vendar se klinični izrazi bolezni in terapeški odzivi razlikujejo:
»Spremembe v sestavi mikrobiote lahko sprožijo neustrezen imunski odziv na sicer nenevarne snovi, kar predstavlja osnovo alergijskih bolezni.«
To pojasnjuje, zakaj človeška zdravila pri psih pogosto ne delujejo zadovoljivo, čeprav so lahko varna.
Veterinarji jih v določenih primerih sicer uporabljajo pri blažjih simptomih, vendar pri večini psov niso dovolj učinkovita. Zato se v veterinarski praksi pogosteje uporabljajo terapije, ki ciljajo širši spekter vnetnih mediatorjev, kot so ciklosporin, oclacitinib ali monoklonska protitelesa proti IL-31 (lokivetmab).
Ključno sporočilo je, da so raziskave pri ljudeh in psih primerljive, ko govorimo o nastanku alergij, delovanju imunskega sistema in preventivnih pristopih. Razlika se pojavi šele pri zdravljenju, saj se pri psu srbenje in vnetje sprožata po nekoliko drugačnih molekularnih poteh kot pri človeku.
Izjava o omejitvi odgovornosti
Besedilo je informativne narave in predstavlja avtorski pregled izbranih znanstvenih virov. Ne nadomešča veterinarskega pregleda, diagnoze, terapije ali individualnega načrta obravnave. Vsako praktično odločitev je treba sprejemati v sodelovanju z veterinarjem; odgovornost za uporabo informacij v besedilu nosi bralec sam.
Viri
— Strachan, D. P. (1989). Hay fever, hygiene, and household size. British Medical Journal, 299(6710), 1259–1260.
— Olivry, T., & Mueller, R. S. (2017). Prevalence of food allergens in dogs with cutaneous adverse food reactions: A systematic review. BMC Veterinary Research, 13, 1–10.
— Favrot, C., Steffan, J., Seewald, W., & Picco, F. (2010). A prospective study on the clinical features of canine atopic dermatitis and its diagnosis. Veterinary Dermatology, 21(1), 23–31.
— Marsella, R., & Olivry, T. (2015). Animal models of atopic dermatitis. Clinics in Dermatology, 33(5), 575–582.
— Olivry, T., DeBoer, D. J., Favrot, C., Jackson, H. A., Mueller, R. S., Nuttall, T., & Prélaud, P. (2017). Treatment of canine atopic dermatitis: 2015 updated guidelines. BMC Veterinary Research, 13, 210.
— Hakanen, E., et al. (2018). Diet during pregnancy and lactation in dogs affects allergy risk in the offspring. Scientific Reports, 8, 12778.
— Kallio, H., et al. (2019). Early-life diet and risk of canine atopic dermatitis. DogRisk Research Group, University of Helsinki.
— Vuori, K. A., et al. (2023). Associations between early diet and canine allergies: Findings from a large Finnish cohort. Frontiers in Veterinary Science.
— Batt, R. M., Carter, M. W., & McLean, L. (1982). Wheat-sensitive enteropathy in the Irish Setter dog: Possible analogy with coeliac disease in man. Gastroenterology, 83(6), 1764–1770.
— Mead, M. N. (2004). Genetics and environmental disease: Genomics gains for public health. Environmental Health Perspectives, 112(13), A724–A729.
— Pali-Schöll, I., et al. (2017). Early life immune modulation and its impact on allergic disease. Veterinary Immunology and Immunopathology, 184, 47–56.
— Honneffer, J. B., Minamoto, Y., & Suchodolski, J. S. (2014). Microbiota alterations in chronic enteropathy in dogs and cats. World Journal of Gastroenterology, 20(44), 16489–16497.
— Suchodolski, J. S. (2016). Diagnosis and interpretation of intestinal dysbiosis in dogs and cats. The Veterinary Journal, 215, 30–37.
— Pilla, R., & Suchodolski, J. S. (2020). The role of the canine gut microbiome in health and gastrointestinal disease. Frontiers in Veterinary Science, 6, 498.
— Corradini, F., et al. (2022). Evidence of microplastics in commercial pet food and potential implications. Journal of Hazardous Materials, 423, 127238.
— Leslie, H. A., et al. (2022). Discovery and quantification of plastic particle pollution in human blood. Environment International, 163, 107199.
— Jenner, L. C., et al. (2022). Detection of microplastics in human lung tissue using μFTIR spectroscopy. Science of the Total Environment, 831, 154907.
— Zhang, Q., et al. (2023). Microplastics in the digestive system: Health impacts and immune modulation. Environmental Pollution, 326, 121458.
— Wright, S. L., & Kelly, F. J. (2017). Plastic and human health: A micro issue? Environmental Science & Technology, 51(12), 6634–6647.
— Du Toit, G., et al. (2024). Follow-up to Adolescence after Early Peanut Introduction for Allergy Prevention (LEAP-Trio). NEJM Evidence.
— Rajiv, K., et al. (2011). Effect of honey consumption on seasonal allergic rhinitis: A randomized controlled trial. International Archives of Allergy and Immunology, 155(4), 343–350.
(uporabljeno kot primer humani model tolerance, ne kot veterinarsko priporočilo)