🐾 kaj sploh je ta pojav?
Idiopatska avaskularna nekroza glavice stegnenice (pogovorno imenovana tudi Legg-Calvé-Perthes) je stanje, pri katerem zaradi motene prekrvavitve začne odmirati kostno tkivo v glavici stegnenice.
Gre za sklep, ki povezuje stegno s kolkom. Pogosteje se pojavlja pri psih manjših pasem, kot so yorkshirski terierji, čivave, pomeranci, toy pudlji in druge miniaturne pasme.
Zaradi redkosti je pogosto napačno razumljena ali prepozno odkrita. Pravočasno prepoznavanje tveganj, izogibanje poškodbam in mikropoškodbam v času rasti je ključno in pomembno, da bo mladič zrasel v zdravega psa
🐾 Zakaj pride do nekroze?
Glavica stegnenice je v prvih mesecih življenja oskrbovana s krvjo prek zelo omejenega števila žil, pri čemer je ena glavna imenovana arteria obturatoria, ki poteka skozi rastno (epifizno) ploščo in v glavico stegnenice dovaja kri. Dotatni obtoki se razvijejo šele po zaprtju rastnih plošč, ko se rast mladiča zaključi.
Ta žila je ključna za zdrav razvoj kolčnega sklepa.
Če pride do poškodb in mikropoškodb v tem obdobju – zaradi mehanske obremenitve, skokov, zdrsov ali udarcev – se lahko oskrba prekine.
Posledica je postopna nekroza (odmiranje) kostnega tkiva.
” Majhne pasme niso zgolj pomanjšane različice velikih psov. Imajo svoje edinstvene anatomske in presnovne značilnosti, ki jih je treba upoštevati.”— dr. Ernie Ward, dr. vet. med., ustanovitelj klinike Seaside Animal Care, ZDA
🐾Kaj so rastne – epifizne plošče?
Rastne plošče (epifizne plošče) so področja hrustančnega tkiva na koncih dolgih kosti pri mladičih.
Predstavljajo aktivna območja, kjer poteka dolžinska rast kosti.
Ko pes dozori, se ta področja postopoma okostenijo – rastne plošče se »zaprejo«, kar pomeni, da se rast zaključi.
Pri psih majhnih pasem se rastne plošče običajno zaprejo prej kot pri večjih psih – pogosto že med 6. in 10. mesecem starosti.
Pred dokončnim zaprtjem rastnih plošč so kosti pri mladičih mehkejše, bolj občutljive za udarce in pritiske in veliko bolj dovzetne za mikrotraume, ki se pogosto dogajajo neopazno.
Po domače povedano so njihove kosti v mladostniškem obdobju manj goste, tanjše in mehkejše, zato so bolj dovzetne za mikropoškodbe, zlasti ob nenadnih mehanskih obremenitvah.
Pomembno je vedeti, da glavne žile, ki oskrbuje glavico stegnenice s krvjo, potekajo neposredno skozi rastno ploščo.
Če pride do mikropoškodb – kot so skoki, zdrsi, padci ali preobremenitev zadnjih nog se lahko ta žilna oskrba prekinja.
To pa lahko vodi v postopno odmrtje (nekrozo) kostnega tkiva v glavici stegnenice.
Če se prekrvavitev prekine ali zmanjša, začne kostno tkivo v glavici odmirati – kar imenujemo avaskularna nekroza.
To ni “bolezen” v klasičnem pomenu, temveč zaplet zaradi poškodovane oskrbe s krvjo v času, ko je kost še v razvoju.
🐾Zakaj je prekrvavitev glavice stegnenice pri mladičih tako občutljiva?
V zgodnjem obdobju rasti je glavica stegnenice pri psih oskrbovana s krvjo prek zelo omejenega števila žil, ki potekajo skozi rastno (epifizno) ploščo, pri čemer je arteria obturatoria glavna.
Te žile predstavljajo primarni vir prekrvavitve razvijajočega se kostnega tkiva.
Ker v tej razvojni fazi še ni vzpostavljen kolateralni (nadomestni) žilni obtok, je celotna preskrba glavice stegnenice odvisna od prehodnosti teh nekaj žil.
Če pride do mehanske poškodbe, zdrsa, poskoka ali dolgotrajne obremenitve, se lahko:
- žile stisnejo, raztegnejo ali mikropoškodujejo,
- dotok krvi zmanjša ali celo povsem prekine,
- začne se proces avaskularne nekroze – postopno odmiranje kostnine zaradi pomanjkanja kisika in hranil.
🐾 Zakaj so psi majhnih pasem posebej ranljivi?
Pri psih majhnih pasem (npr. yorkshire terierjih, chihuavah, toy pudljih, pinčih intd. ) so kosti tanjše, gostota kostnine je nižja, premiki pa pogosto eksplozivni.
Sonožno poskakovanje, ki ga mnogi lastniki opisujejo kot »igrivo« ali »prisrčno«, je lahko za razvijajoče se sklepe izjemno obremenjujoče. Zlasti če se ponavlja. .
Primer: Če 2-kilogramski mladiček skoči le 30 cm v zrak in pristane na zadnje noge, sile udarca lahko lokalno presegajo večkratnik njegove telesne teže, kar pomeni obremenitev primerljivo z več deset kilogrami pritiska na še razvijajočo se rastno ploščo. Nekateri psi to počnejo po ure in ure, tudi ko so sami doma.
🐾 Zakaj ni takšnih zapletov pri odraslih psih?
Ko se rastne plošče zaprejo, se v sklepu razvije mreža žilic, ki omogočajo večtočkovno oskrbo s krvjo.
To pomeni, da kasneje poškodba ene žile ne pomeni več popolne ishemije, kot pri mladiču. Zato je okno ranljivosti omejeno na prvih nekaj mesecev življenja, ko je razvoj sklepa odvisen od zelo omejene žilne poti.
“Majhni psi imajo drugačno kostno gostoto, srčno-žilne zahteve in presnovo. Obnašati se do njih kot do pomanjšanih velikih psov je napaka.” — dr. Karen Becker, dr. vet. med., integrativna veterinarka, soavtorica knjige The Forever Dog
🐾Mikropoškodbe, ki sprožijo stanje
Strokovnjaki opozarjajo, da se težava pogosto sproži zaradi:
– skakanja s kavča ali postelje,
– hoje po spolzkih površinah (parket, ploščice),
– igre z večjimi psi,
– nenadnih sprememb smeri pri igri,
– pogostega poskakovanja,
– hoje po stopnicah navzdol,
– doskoka na zadnje noge,
– položaja “žabice” (frog-leg) – ponavljajoče se sonožno poskakovanje
Pri psih majhnih pasem se pogosto opazi vedenje, ki je na prvi pogled prisrčno: sonožno poskakovanje v zrak, podobno kot pri kenguruju.
Nekateri mladički to počnejo ure in ure, tudi kadar so sami doma in za, to ne vemo.
Nekateri to počno iz veselja, drugi iz potrebe po pozornosti ali preprosto kot odziv na notranji vzgib gibanja, nekateri celo kompulzivno.
Toda ta navidezno neškodljiva aktivnost je biomehansko zelo obremenjujoča. Ko majhen pes skače z obema zadnjima nogama hkrati, ustvarja veliko silo pri pristanku.
Kljub majhni telesni teži lahko ob pristanku na tla obremeni svoje kolčne sklepe z nekajkratnikom lastne teže – včasih tudi 4- do 6-krat več.
Pri mladičih v fazi rasti, ko glavico stegnenice še oskrbuje omejeno število žil, ki prehajajo neposredno skozi epifizni hrustanec, taka mehanska obremenitev lahko povzroči:
— mikropoškodbe hrustančnega tkiva,
— stiskanje ali poškodbo žilne oskrbe,
— začasno ishemijo (slabša prekrvavitev),
— in s tem začetek degenerativnih sprememb (nekroze).
»Pri ponavljajoči se mehanski obremenitvi v obdobju rasti se tveganje za avaskularno nekrozo izrazito poveča.« — dr. Susan M. Williams, DVM, Veterinary Clinics of North America: Small Animal Practice, 2011
Ker so ti gibi ponavljajoči, pogosto neopazovani in se dogajajo v obdobju največje ranljivosti (med 3. in 8. mesecem starosti), je prav tovrstno vedenje eden izmed najpogostejših sprožilcev mikropoškodb, ki kasneje vodijo v razvoj Legg-Calvé-Perthesove bolezni.
🐾Dednost ali ne?
Čeprav so se v preteklosti pojavljale domneve, da bi lahko šlo za dedno nagnjenost, pa do danes ni bil odkrit noben specifičen genetski marker, ki bi lahko potrdil dedni prenos tega pojava.
Večina strokovnjakov danes poudarja večfaktorski (idiopatski) izvor.
V resnici se pogosto dogaja ta scenarij: splošni veterinar (ne veterinar ortoped) vidi rentgensko sliko in ob spremembi kolka nepremišljeno izjavi, da gre za dedno stanje – brez posveta z ortopedom.
S tem nehote vpliva na mnenje skrbnika in ustvarja napačno podobo, ki jo ovrže šele strokovna diagnostika, ki poda diagnozo idiopatska avaskularna nekroza glavice stegnenice – Legg-Calvé-Perthes.
Veterinarski ortopedi – tisti, ki so specializirani za tovrstne sklepe in patologijo – pri postavitvi diagnoze idiopatske avaskularne nekroze glavice stegnenice (Legg-Calvé-Perthes) ne navajajo izraza »dedna« ali »genetska«, saj za to trenutno ni znanstvene podlage.
🐾 Zgodovina izraza
Izraz Legg-Calvé-Perthes izhaja iz humane medicine, kjer je bil prvič opisan leta 1910, ko so trije zdravniki Arthur T. Legg (ZDA), Jacques Calvé (Francija) in Georg Perthes (Nemčija) – neodvisno drug od drugega poročali o skoraj identičnem pojavu pri otrocih: odmiranje glavice stegnenice zaradi motene prekrvavitve, brez znanega vzroka.
Pojav so prepoznali kot:
— nenaden začetek šepanja brez vidne poškodbe,
— bolečine v kolku,
— ter rentgenske spremembe, ki so razkrivale kolaps kostnega tkiva v glavici stegnenice.
Ker so trije zdravniki pojav opisali skoraj istočasno, se je v čast vsakemu izmed njih uveljavil sestavljeni izraz imenovan Legg-Calvé-Perthesova bolezen.
Kasneje so zaradi podobnosti simptomov in rentgenskih znakov veterinarji začeli ta izraz uporabljati tudi pri psih.
Danes pa se v veterinarski medicini vedno pogosteje uporablja natančnejši strokovni izraz:
idiopatska avaskularna nekroza glavice stegnenice, ki bolj neposredno opisuje patološki proces (ne pa poimenovanja po ljudeh) in vključuje razumevanje, da:
- gre za moteno oskrbo s krvjo,
- je vzrok pogosto neznan ali večfaktorski,
- in ima pojav določene skupne točke, a tudi razlike, ko ga primerjamo z dogajanjem pri ljudeh.
🐾 Zdravljenje – je operacija vedno potrebna?
Ne vedno. V začetnih fazah, ko spremembe še niso napredovale, se lahko poskusi z:
– omejitvijo gibanja (počitek),
– nadzorovano fizioterapijo,
– analgetiki (proti bolečini),
– prehranskimi dodatki za sklepe (glukozamin, hondroitin, MSM).
Če pa se stanje poslabša in je že prisotna bolečina ter prizadetost gibanja, je priporočena kirurška odstranitev nekrotičnega dela glavice stegnenice (femoral head and neck excision).
Ta operacija vključuje odstranitev poškodovanega dela stegnenice, s čimer se prepreči trenje znotraj sklepa.
Telo nato ustvari t. i. psevdosklep (fibrozna povezava), ki omogoča neboleče gibanje.
Po operaciji sledita okrevanje in fizioterapija in večina psov ponovno normalno hodi, teče in živi brez bolečin do pozne starosti🍀
🐾 Posebnosti majhnih pasem
Psi manjših pasem imajo:
– tanjše in bolj krhke kosti,
– hitrejši metabolizem,
– manjšo kostno gostoto,
– večjo občutljivost na mehanske vplive.
To pomeni, da zanje veljajo posebna pravila glede prehrane, gibanja in življenjskega prostora
Avaskularna nekroza glavice stegnenice pri psih majhnih pasem ni klasična bolezen, ki bi lahko bila potrjena, kot genetska bolezen, ampak zaplet, ki nastane zaradi različnih dejavnikov v času rasti.
Ker v zgodnjem obdobju omejeno število žil oskrbuje celotno glavico stegnenice, je to obdobje izjemno občutljivo.
Vsaka mikropoškodba tudi ponavljajoča obremenitev zadnjih nog lahko to skromno ožilje stisne, poškoduje ali zapre.
Ko prekrvavitev oslabi, tkivo ne dobi več kisika in hranil. In kot vsako živo tkivo brez oskrbe začne počasi odmirati.
Vse to lahko preprečimo z znanjem, skrbnostjo in primerno vzgojo mladiča ob razumevanju, da majhni psi niso pomanjšane različice velikih psov
“Psi majhnih pasem predstavljajo edinstvene ortopedske izzive in so bolj nagnjeni k poškodbam rastnih plošč.”— dr. Sherman O. Canapp Jr., dr. vet. med., mag. znan., diplomant ameriške kolegije za veterinarsko kirurgijo, ortopedski kirurg, VOSM (Veterinary Orthopedic & Sports Medicine Group)
🐾 Kaj kaže prihodnost? Genetske raziskave in primerjava z ljudmi
Čeprav se v starejši literaturi pogosto omenja, da potekajo raziskave o možni dednosti Legg-Calvé-Perthesove bolezni (npr. pri manchesterskih terierjih), gre v resnici za študije iz obdobja med letoma 1997 in 2003, ki danes že veljajo za zelo stare. V teh raziskavah ni bil potrjen noben gen, noben genetski marker in ni bil dokazan dedni prenos bolezni.
Tudi v humani medicini, kjer je ta bolezen znana že več kot 100 let, do danes ni bil razvit noben genetski test, ni bila potrjena nobena mutacija, niti ni bilo ugotovljeno dedno zaporedje, ki bi bolezen pojasnilo. Kljub napredku molekularne genetike, ki omogoča iskanje dednih vzorcev pri številnih drugih boleznih, Legg-Calvé-Perthes ostaja brez potrjene genetske osnove – tako pri ljudeh kot pri psih.
Zaradi tega se danes bolezen strokovno uvršča med idiopatske bolezni – torej take, katerih vzrok ni znan. Raziskave bolj nakazujejo na možno povezavo z vaskularnimi motnjami, mehanskimi obremenitvami kolka, razvojnimi posebnostmi in okoljskimi dejavniki, ne pa na dedni vzrok.
🐾 Krivda – kdo je odgovoren?
Ko pes prejme diagnozo nekroza glavice stegnenice, se marsikateremu skrbniku podre svet. Nekateri se pogumno spopadejo s situacijo in iščejo strokovno pomoč. Drugi se ujamejo v občutek krivde: kaj so naredili narobe? Tretji pa usmerijo prst v vzreditelja in mu rečejo: »To so slabi geni, krivda je vaša.«
Toda pošteno bi bilo vprašanje obrniti tudi drugače: »Kaj ste počeli s psom, da je do tega prišlo?« Je bil obremenjen v času, ko je bil najbolj ranljiv? Je bil podvržen skakanju, zdrsom, stopnicam, dvigovanju ali igri z večjimi psi?
Pravzaprav nobena stran ni preprosto »kriva«.
Idiopatska avaskularna nekroza je zapleten pojav, ki nastane zaradi občutljivega prepleta dejavnikov: razvojne ranljivosti, biomehanskega stresa, individualne konstitucije in pogosto nevidnih mikropoškodb.
Pomembno je, da vzreditelji in lastniki stopijo na skupno točko: razumevanje, spoštovanje in ukrepanje v dobrobit psa. Namesto obtoževanja si delimo odgovornost in z njo tudi moč, da naredimo več za zdravo prihodnost naših živali.
Čeprav po vseh znanstvenih merilih idiopatska avaskularna nekroza glavice stegnenice ni potrjena kot dedna, pa pri Eterra Stone priporočamo etično previdnostno ravnanje.
Če se pri več kot enem potomcu istega starša pojavi ta diagnoza, je po našem mnenju smiselno tega psa izključiti iz nadaljnje vzreje, čeprav po vsem znanstvenih merilih ne gre za dednost..
Gre za konservativno vzrejno odločitev, ki ne temelji na krivdi, temveč na spoštovanju do živali in etike.
V trenutkih, ko je postavljena takšna diagnoza, se prepletajo skrb, čustva in številna vprašanja. A prav takrat je najpomembneje, da ostanemo zbrani, pozorni in prisotni z znanjem, razumevanjem in pripravljenostjo ukrepati.
Psi, tako kot ljudje potrebujejo okolje, kjer jih ne opredeljuje diagnoza, temveč način, kako živeti z njo.
Opomba: Prispevek je izobraževalne narave in ne nadomešča veterinarske diagnostike. Pri sumu na ortopedsko patologijo kolčnega sklepa svetujemo posvet s veterinarjem specialistom za ortopedijo, ki lahko z ustreznimi diagnostičnimi metodami opredeli stanje in predlaga ustrezno zdravljenje.
Viri in strokovne smernice:
— Williams, S.M. (2011). Diseases of the Hip. In: Veterinary Clinics of North America: Small Animal Practice, 41(5), 989–1004. (Poudarja idiopatsko naravo bolezni in opisuje avaskularno nekrozo)
— Canapp Jr., S.O. et al. (VOSM). Orthopedic Considerations for Toy Breed Dogs. (Natančno razlaga biomehanske obremenitve pri psih malih pasem)
— Koch, D.A. (2007). Diagnosis and management of Legg-Calvé-Perthes disease in dogs. Compendium: Continuing Education for Veterinarians, 29(3): 174–182. (Navaja idiopatski izvor in potrebo po zgodnji ortopedski diagnostiki) .
— Beale, B.S. (2015). In: Tobias & Johnston, Veterinary Surgery: Small Animal. (Priznava večfaktorsko etiologijo in opozarja na ranljivost rastnih plošč) .
— WSAVA (2021). Global Guidelines for Orthopedic Examination in Dogs (Priporoča natančno oceno pri mladičih malih pasem)