Preprodaja pasjih mladičkov je dosti bolj kompleksen problem, kot izgleda na prvi pogled.
Gre za organiziran kriminal, ki preprodajalcem in posrednikom, kar so žal tudi spletni oglasniki, prinaša ogromne dobičke, medtem ko pušča za sabo trpljenje živali.
Ta črni trg je globalno četrti največji, takoj za trgovino z mamili in orožjem, ponarejenimi izdelki in trgovino z ljudmi.
Kljub razširjenosti problema je nadzor v Sloveniji minimalen, pravne regulacije pa skoraj ne obstajajo, kar omogoča cvetenje tega nehumanega posla.
KAKO DELUJE SISTEM PREPRODAJE?
Preprodajalci delujejo po prefinjenem in dobro organiziranem sistemu.
Mladičke kupujejo izredno poceni na velikih pasjih farmah, običajno v državah v razvoju, kjer so pogoji za živali nepredstavljivo grozljivi.
Te mladičke nato tihotapijo v gospodarsko močnejše države, kjer jih razdelijo lokalnim sodelavcem “dilerjem”, ki se nato predstavljajo, kot “lažni vzreditelji” na način, da že imajo doma eno ali dve psički, ki ju prikazujejo kot materi mladičev.
Stanovanja preprodajalcev so pogosto brezhibno čista (seveda, če niso ti ljudje packi že sami po sebi – potem to zanje ne velja), brez vonja po mladičkih, ali drugih sledi, ki bi dale vedeti, da so se mladički tam skotili, se igrali, lulali, kakali…., saj tam prebivajo le nekaj dni. Mladičke prodajo v najkrajšem možnem času in cel cikel se ponovi.
Kdor misli, da se to ne opazi se moti. Tako, kot vemo, da imajo pri neki hiši dojenčka lahko tudi začutimo, kje so se skotili in kje prebivajo mladički, samo z odprtimi očmi je potrebno hoditi po svetu in včasih upoštevati šesti čut.
Psičke, ki jih lažni vzreditelji predstavljajo kot matere, so pogosto prestare, da bi tako tako fizično, kot teoretično lahko imele mladiče ( 12,14.., let), sterilizirane ali celo neresnične, saj se preprodajalci poslužujejo tudi fiktivnih potnih listov s čipi, ki jim služijo, kot številke na katere lahko pišejo preprodane mladičke.
ČIPI IN IZKORIŠČANJE ZAKONODAJNIH VRZELI
Preprodajalci pogosto zlorabljajo pomanjkljivosti v zakonodaji. Če mladičke pretihotapijo brez čipov, jih v Sloveniji preprosto registrirajo kot domača legla, pri čemer fiktivno psičko navedejo kot mamo.
Če mladiči že imajo čip, številke pogosto razkrivajo tuj izvor, vendar tega mnogi kupci ne preverijo.
KAKO LAHKO KUPCI PREVERIJO ČIPE?
🐾Centralni register hišnih živali (CRP): Številko čipa preverite v slovenskem registru CRP register, kjer so navedeni podatki o živali in njeni mami.
https://www.gov.si/zbirke/storitve/centralni-register-hisnih-zivali
🐾Uporabite aplikacije, kot sta PetScan in Europetnet, ki omogočata preverjanje porekla čipa.
🐾Veterinarske ambulante: Ob prvem obisku veterinarja ga poprosite, da preveri veljavnost in poreklo čipa.
SPLETNI OGLASNIKI – VMEŠNI ČLENI PREPRODAJE, KI IMAJO OD TEGA PROFIT
Spletni oglasniki omogočajo preprodajalcem, da dosežejo široko občinstvo in pri tem tudi sami ustvarjajo velike dobičke.
Na Bolhi na primer stane objava oglasa za psa več kot 12 evrov, kar pomeni znaten prihodek, če bi šli preverjati koliko preprodajalcev trenutno deluje na tem portalu.
Kljub temu, da lastniki oglasnikov vedo za razsežnosti problema, ničesar ne ukrenejo, ker imajo od tega profit.
Po domače povedano ”kdor drži vrečo tistemu, ki krade je isto kriv”.
V tem primeru je še huje, saj niso samo opazovalci, ampak so, kot posredniki med preprodajalcem in kupcem ravno tako soudeleženi, ker prejemajo krvav denar.
KAJ POMENIJO OGLASNIKI ZA PREPRODAJALCE?
Slovenija je Evropska oaza za preprodajalce, saj lahko pri nas oglase odda kdorkoli, ne glede na to, ali je registrirani vzreditelj ali ne in žal tega kupci ne vedo, kar jim daje lažen občutek varnosti.
Pogoj za vnos številke čipa mame daje vtis, da so podatki preverjeni, a jih oglasniki ne preverjajo.
V državah razvite Evrope lahko oglase oddajo le registrirani vzreditelji, kar preprečuje izkoriščanje sistema.
V Sloveniji lahko oglase oddajajo tudi preprodajalci, ki so hipotetično gledano iz Klobasostana ali pa iz Korenčkograda in dovolj je že, če, kot pogoj za vnos in PLAČILO oglasa navedejo izmišljeno petnajstmestno številko na primer 123123123123123😔, da pa izgleda bolj prefinjeno pa dodajo spredaj 705 in potem še naslednjih 13 številk, saj koda 705 označuje Slovenijo.
SOLASTNIŠTVO KOT SKRITA OBLIKA IZKORIŠČANJA
Preprodajalci pogosto ponujajo psičke v solastništvo ljudem, ki si psa ne morejo privoščiti.
Psičko podarijo, vendar zahtevajo od obdarjenca, da lastniki zanje preprodajajo mladiče na način, da te podarjene psičke lažno predstavljajo, kot mame preprodanih mladičev in pri sebi doma sprejemajo morebitne kupce za mladičke, ki jim jih redno dostavljajo iz pasjih farm.
Ti mladiči so kupljeni na farmah, a so predstavljeni kot domača legla.
Ker pa imajo podarjene psičke tudi svoj utečen gonitveni cikelj je za njih popolnoma normalno, da imajo kdaj pa kdaj tudi res svoje mladičke, ker se tako preprodajalcem, kot tudi lažnim vzrediteljem zdi škoda izpustiti denar, ki ga lahko še dodatno zaslužijo.
Psičke so tako prisiljene v neprekinjeno parjenje, dokler se popolnoma ne izčrpajo, saj imajo konec koncev dovolj fiktivnih mamic na katere lahko “pišejo” mladičke, kar je pogoj za registracijo mladička v Sloveniji, da lahko dobi potni list😔
Seveda gre to za legla brez rodovnikov.
POSLEDICE ZA ZAVETIŠČA IN DRUŽBO
Zavetišča za živali so dvorezen meč. Na eni strani so dokaz človeške empatije, saj nudijo pomoč zapuščenim in zanemarjenim živalim.
Na drugi strani pa so odraz pomanjkljivosti naše družbe – brezbrižnosti, neodgovornosti in pomanjkanja sočutja.
Idealna družba zavetišč ne bi potrebovala, saj brezdomne živali ne bi obstajale.
Pomanjkanje empatije je pri tem ključno. Brezdomne živali ne nastanejo same od sebe – so posledica sistematičnega pomanjkanja odgovornosti na vseh ravneh in pogosto so zadnja postaja za preprodane pse.
Preprodaja psov povzroča ogromno težav za zavetišča, ki so prepolna zavrženih živali. Ljudje pogosto kupijo mladičke pri preprodajalcih zaradi nižje cene, nato pa jih zavržejo, ko ugotovijo, da so bolni, vedenjsko problematični ali drugače neprilagojeni.
Preprodaja pasjih mladičkov je organiziran kriminal, ki ustvarja bajne dobičke na račun trpljenja živali.
Lastniki spletnih oglasnikov, ki od preprodajalcev prejemajo krvav denar, kot plačilo za objave oglasov pa se odpovedujejo moralni odgovornosti v tem z zakonom navzkrižnem početju, ki se ga gredo preprodajalci.
Država bi morala nemudoma ukrepati s strožjimi regulacijami, vendar se zdi, da se bo zganila šele takrat, ko bo prepoznala, koliko davkov bi lahko pobrala na račun preprodaje.
Vsak kuža si zasluži ljubezen, še posebno mladički iz pasjih farm.
Toda ob nakupu moramo pomisliti tudi na njihove matere – psičke, ki umirajo izčrpane v nečloveških razmerah, da bi njihove mladičke prodali kot “domača legla”.
Njihovo trpljenje je neizmerno, a ga lahko omejimo le tako, da ne podpiramo preprodajalcev in izobražujemo druge.
Živali so živa bitja, ne blago. Spoštujmo jih in omogočimo prihodnost, kjer takšno izkoriščanje ne bo več mogoče.