Prejšnič
🌿 Fly ugotovi, da jo zgodbe vlečejo naprej, številke pa nazaj.
Znam oštevilčiti poglavja. Vem, katera zgodba je prva. In katera druga.
Vse imam zapisano.
Ampak vedno bolj … mi nekaj manjka.
Ko štejem, ne slišim več zgodb. Slišim številke. In vprašanja:
»Kam naj dam to zgodbo? Je dvanajsta? Trinajsta? Je 11.1 ali 12.?«
In medtem mi zgodba že uide. Ne zato, ker noče biti zapisana, ampak zato, ker jo hočem oštevilčiti, še preden jo začutim.
V meni začne nekaj vreti, ker zgodbe hočejo naprej, mene pa številke vlečejo nazaj.
Če grem nazaj, pozabim naprej.
Če popravljam staro, pozabim novo.
In sprašujem se: »Kaj bodo rekli drugi? Da delam na pol?«
Sedim.
Tiho.
In v meni je vse pretesno.
Ob meni je Urška. Ona vedno pride, ko se počutim tako.
»Prebiram tvoje zgodbe, Fly. Lepe so. Vse. Ampak… ne potrebujejo številk.
Številke povedo, v katero poglavje kdo pride, ne pa, kaj vanj prinese.
In tvoje zgodbe niso številke. So veter, ki odpre vrata, preden potrka.«
Na veji sedi Maja. S pogledom, ki razume. In pravi: »Če veš, kako šteti do sto, potem veš tudi, kdaj in kako nehati.
Če tvoje zgodbe nočejo več številk, jim jih ni treba več dati.
Zgodbe, ki dihajo, se ne postavljajo v vrste.
Poiščejo prostor in ga napolnijo z občutkom.
Tvoje zgodbe naj tečejo.
Ne zato, da bi jih kdo razumel, ampak zato, da bi v njih nekdo našel sebe.«
Zaprem oči. Samo za trenutek, da lahko vdihnem.
Ampak nekaj v meni mi ne da miru.
Napisanih imam enajst poglavij. In nekaj zgodb. Zloženih. Oštevilčenih.
Takrat sem čutila, da je bilo prav tako.
Ampak danes čutim drugače. Zdaj hočem pisati naprej, ne nazaj.
Nočem popravljati tistega, kar sem že dala v svet.
In nočem popravljati Fly, ki je štela. Samo… skrbi me.
Kako bo to izgledalo?
Enajst poglavij, lepo po vrsti. In potem … nič več številk.
Kaj, če kdo reče: »To je zmeda. To je napol.«
Maja me pogleda, da me pomiri. In z besedami spomni:
»Fly, si pozabila? Ti prihajaš od tam, kjer je ‘narobe’ prav. To veš. Samo spomnit se moraš. Pri nas je prav to, kar je drugje narobe.
Pri nas je prav, da ti misli prehitevajo besede.
Če govoriš po svoje je prav. Če ne greš po vrsti je prav.
In prav je… da delaš počasi in se vmes ustaviš.
Pri nas je prav to, kar drugi imenujejo narobe.
In tvoje zgodbe so prav, ker so tvoje.«
Fly še vedno čuti nemir. »Če moje zgodbe ne bodo imele več številk … kaj, če se bo kdo v njih izgubil?«
Maja z besedami, ki povedo vse: »Tisti, ki bo tvoje zgodbe bral, jih bo bral ob pravem času.
Ni pomembno, pri kateri številki bo začel. Pomembno je, da se bo ustavil tam, kjer bo čutil, da se mora.
Zgodbe ne živijo po vrstnem redu.
Živijo po občutku. In ko ga najdeš, potem veš, da si tam, kjer moraš biti.«
🐾Ko se čas ne meri v letih, ampak v ljubezni
🌿 Fly in Urška sta različni kot noč in dan, a povezani kot dih in srce. Ko ena bedi in druga že spi, nastajajo pogovori, ki ostanejo za vedno.
Tistega večera sem dolgo bedela. Urška je že spala … tiho, s tačkami, ki so migale v sanjah, ker vedno zaspi prej kot jaz.
Jaz pa… jaz rada razmišljam.. Rada ležim v mraku in poslušam, kako diha Urška. In kako diha Maja.
Tiho sem se priplazila k njej. Njeno perje je dišalo po soncu in vetru. Nekaj me je stiskalo v prsih. A nisem vprašala takoj.
Potem sem tiho rekla: »Maja … ti boš tukaj veliko dlje kot jaz in Urška, kajne?« Maja ni zatrepetala in ni se ustrašila mojega vprašanja. Samo razprla je eno krilo in me pokrila.
»Morda res, Fly,« je rekla tiho. »Jaz sem ptica. Lahko živim petdeset, šestdeset… včasih več let. Vidve pa sta psički. In vajina pot je krajša.«
Začutila sem, kako mi je srce obstalo. »Torej… bova z Urško prej za mavrico,« sem šepnila.
Maja me je nežno pogledala … počasi, kot le ona zna. »Morda, ja, morda ne. Veš, Fly, ni pomembno koliko časa ostaneš.
Pomembno je, kako živiš, kako ljubiš in kako se nekdo zaradi tebe počuti, ko si z njim.«
Pogledala sem proti Urški. Njeno dihanje je bilo enakomerno. Pogumno, kot vedno.
»Kaj pa, ko naju ne bo več?« sem vprašala.
»Kaj boš potem, Maja? Ko bova midve samo še misel?«
Maja je nagnila glavo k meni. Njen glas ni bil ptičji. Ni bil človeški. Bil je preprosto…Majin.
»Takrat bom jaz vajin glas. Bom pesem v vetru, ki šepeta vajine zgodbe. Bom krilo nad vajinimi ljudmi. In bom tisti spomin, ki ne boli, ampak greje.«
Začutila sem solzico in pogledala v tla.
»In bom čakala,« je rekla Maja.
»Da se srečamo. Ne tam, kjer štejejo leta… ampak tam, kjer šteje srce.«
Zaprla sem oči. In v tisti tišini, med utripom mojega srca in toplino njenega krila, sem vedela.
Nič ne mine.
Kar je resnično ljubljeno … ostane.
Ljubezen ne pozna konca.
Le obliko zamenja.
Iz objema nastane spomin.
Iz glasu – postane pesem.
Iz prisotnosti … moč v srcu, ki gre naprej.
Ne kot senca iz preteklosti,
ampak, kot svetloba, ki kaže pot.
Meni.
Urški.
In vsem, ki ljubijo.
Zgodbe se nadaljujejo naslednji teden…
© Avtorsko zaščiteno delo Eterra Stone 27. 04. 2025