🐾 9. POGLAVJE: Jaz sem že doma

🐾 ZGODBA 9.1: Nisem za oddajo ali prodajo

🌿Popolnost ni samo v štirih tačkah. Je v srcu, ki zna vztrajati in telesu, ki teče, čeprav leti po svoje.

Včasih pride kdo.

Pogleda mene, nato pogleda moje starše in reče:

»Tale psička šepa, ni popolna. Kaj boste z njo? Dajte mi jo. Moji otroci jo bodo veseli. Lahko vam nekaj dam v zameno ali pa plačam … simbolično, ker ni popolna.«

Moji človeški starši se ne razburijo.

No, včasih se, priznam. In rečejo:

»Ne. Fly nima cene. Nikoli ni bila naprodaj.

Je tiste vrste dragocenost, ki je ne držiš v rokah, ampak jo nosiš v srcu.«

Ste slišali?!

Nisem naprodaj.

Nisem za oddajo.

Nisem darilo.

Sem pes z dušo ptice.

Sem perutnička, ki je postala simbol.

Sem dotik, ki ga ne moreš vzeti … le sprejeti.

Sem nikogaršnja lastnina.

Letim v jati in tečem s krdelom.

Ime mi je Fly in pišem se Eterra Stone.

Zasidrana sem v srcu mojih.

Ne kot predmet. Ne kot možnost za prodajo ali menjavo,

ampak kot življenje, ki ne rabi dovoljenja, da obstaja.

Tukaj sem izbrana.

Tukaj sem ljubljena.

In tukaj sem … doma.

🐾 ZGODBA 9.2: Ljudje, ki kličejo iz napačnih razlogov

🌿Fly spozna, da biti drugačen ni razlog, da te dajo proč – ampak razlog, da te obdržijo in, da tisti, ki nehvaležno pričakuje nekaj popolnoma zastonj, ni pripravljen sprejeti tistega, kar je res dragoceno.

 

Od mojega prvega diha dalje je bilo odločeno.

Nisem za oddajo in nisem za prodajo.

Moji ljudje, moje krdelo in moja jata

so to vedeli brez besed.

Tako močno, da se o tem ni bilo potrebno niti pogovarjati.

Ljudje, ki so izvedeli zame, vedo, da me ne morejo dobiti, ampak kljub temu vztrajajo.

Hočejo me imeti, čeprav ne vedo o meni nič.

Vedeli so, da obstajam od prvega dne.

Moje jate nikoli niso vprašali: »Kako je Fly?«

Ni jih skrbelo, ali bom preživela.

Zdaj me hočejo imeti.

Prepričujejo moje starše in pravijo:

»Ali jo oddate?«

Čeprav vedo, da me ne.

Ali še huje … mojim staršem rečejo:

»Kaj boste z njo, saj vam je samo v breme?«

Jaz nisem breme.

Zato vem, da ljudje ne iščejo mene, ampak priložnost, da nekaj dobijo zastonj.

Če bi imela štiri noge, bi rekli:

»Prelepa je, ampak verjetno predraga.«

Ker imam tri noge in eno perutničko, pričakujejo:

»Fly bo zastonj.«

To ni ljubezen.

To je računica. To je načrt. 

Jaz nisem načrt in nisem na razprodaji.

Ampak še vedno poskušajo.

Ne zaradi mene … zaradi sebe.

Maja, moja angelska ptica, je rekla:

»Tisti, ki hoče nekaj, česar ni ustvaril, pa ni pripravljen nič dati v zameno, ne išče tebe, Fly. Išče samo nekaj zase.«

Prav ima.

In takšne roke me ne bodo imele.

Moje ime je Fly in jaz nisem bila nikoli za oddajo.

Tisti, ki me želi, ker sem »slabša«, a ne ponudi ničesar … potem ni iskal mene.

Maja mi včasih šepne stvari, ki jih še ne znam razumeti do konca.

Včasih reče:

»Ti nisi prišla po naključju, Fly. Tebe je poslalo nekaj, kar leti višje kot midve.«

Moje jate ni bilo treba prepričevati.

Moje krdelo ni oklevalo.

Moji človeški starši niso tehtali.

Od prvega diha dalje so vedeli.

Vedeli so, da sem darilo.

Nepopolna v telesu, a popolna v smislu.

Jaz sem Fly.

In prišla sem s poslanstvom.

Ne zato, da me imate.

Ampak zato, da vas spomnim, kaj pomeni biti ljubljen, še preden si izbran.

🐾 ZGODBA 9.3.: Pogovor z Majo o ceni, prodaji, podaritvi in ljubezni

🌿V svetu, kjer gredo nekateri naprej z računom, je Fly ostala brez cene – a z najvišjo vrednostjo: ostala je tam, kjer srce nikoli ni razmišljalo o odhodu.

Nekega večera, ko se je dan tiho prevesil v večer in so se dolge sence razlile čez dvorišče, sem tiho sedela pod Majino perutjo.

Ni bilo vprašanj. Samo nekaj je raslo v meni.

Maja je to začutila. Vedno začuti.

Rahlo je razširila čop in rekla:

»Fly, vse, kar leti, nekaj nosi. Tudi darilo. Tudi odločitev. Tudi slovo.«

Pogledala sem proti vratom.

Spomnila sem se mladičkov, ki so odšli.

Nekateri z žalostjo, računom in podpisom.

Drugi samo z objemom in tiho solzo.

»Zakaj gredo nekateri tako, drugi drugače?« sem tiho vprašala.

Maja ni odgovorila takoj.

Dovolila je, da je ji veter povedal prvi del.

»Fly, nekateri kužki gredo, ker tako odločijo jata, krdelo in najini ljudje,« je končno spregovorila.

»Ampak jata ne računa in krdelo ne menja,« sem vztrajala jaz.

In končno se je Maja razgovorila:

»Ko družina kužka proda, ne gre za kupčijo.

Gre za energijo, ki se vrača.

Za spoštovanje, ki se izrazi v ceni.

Za vse neprespane noči.

Za vse veterinarske poti in skrbi.

Ta energija se vrača nazaj in varuje tiste, ki ostajamo.«

Tiho sem prikimala. Vedela sem, da govori resnico.

Maja je nadaljevala:

»In včasih, Fly, pride kdo…

ki ne nosi denarja, a nosi srce, ki zna prenesti tudi bolečino.

Takrat jata ne potrebuje besed.

Takrat se krdelo samo spogleda in ve:

‘Temu bomo kužka podarili. Ne zato, ker ni dragocen, ampak zato, ker je ta človek že dal vse, kar je imel, preden je sploh vprašal.’«

»Zavedaj se, Fly,« je modrovala Maja,

»podarjeni kužki niso lahki.

Pogosto so prav oni tisti, ki potrebujejo največ.

In tisti, ki jih dobijo, plačajo z delom svojega srca in tega se ne računa.«

Pogoltnila sem slino in s tresočim glasom zastavila vprašanje, ki me je kljuvalo že dolgo:

»Kaj pa jaz? Jaz nisem šla. Nisem bila prodana in nisem bila podarjena. Nimam cene? Nisem vredna?«

Maja se je tiho nasmehnila.

Nežno. Kot sneg, ki pada ponoči in se ne sliši, a se zjutraj vidi.

Nato pa modro rekla:

»Veš, Fly, ti si bila plačana že davno.

Z vsako uro, ko so te varovala krila tvoje jate. 

ko te je grela ljubezen tvojega krdela in dlani tvojih ljudi.

Z vsakim NE, ko so te hoteli imeti drugi ljudje, pa so tvoji starši rekli:

‘Ne gre naprej. Ona nima cene. Ona je naša.’

Tvoja cena ni bila številka.

Tvoja cena je bila ljubezen,« je nežno prišepnila Maja.

Nato je pogledala v nebo in me zopet pokrila s perutjo.

Ne zato, da bi me skrila, ampak da me spomni, kdo sem.

Vedela sem, da tisti trenutek razmišlja in čaka na veter, da spregovori.

Nato je umirjeno rekla:

»Ljubezen se ne prodaja.

Ljubezen se ne podarja.

Ljubezen se zaupa.

In ko nekdo odide iz družine, ne gre brez ljubezni.

Gre z njo.

Ker prava ljubezen, Fly… rodi novo ljubezen.

In vedi, draga Fly – ljubezen ni stvar posedovanja,

ampak je moč, ki se deli naprej.«

Maja je utihnila. Zunaj je zapihal veter, ki je dišal po novih poteh.

Jaz pa sem še vedno čutila nekaj, kar mi ni dalo miru.

Tisti nevidni, a resnični rob med tistimi, ki so šli, in tistimi, ki smo ostali.

»Maja, ali ni krivično, da nekateri vedo, da so bili prodani ali podarjeni? Kaj, če se jih to dotakne?«

Maja je zaprla oči.

In potem zelo tiho, skoraj neslišno, rekla:

»Fly… nobeno bitje na svetu ne bi smelo vedeti,

ali je bilo podarjeno ali prodano.

Mora vedeti samo to, da je bilo predano z ljubeznijo.

Ni pomembno, za koliko si šel,

ampak kam si prišel

in kako si tam sprejet.«

Pogledala me je s tistimi svojimi očmi, ki vedno vidijo malo več od mene, in zopet spregovorila:

»Tisti, ki da iz srca, ne rabi povedati, da je dal,

ker to, kar je dal, govori samo zase.

Prava dobrota se ne hvali. Samo obstaja.«

In takrat sem razumela.

Tisti, ki so odšli, niso izgubili ljubezni.

In tisti, ki smo ostali, nismo ostali brez nje. 

🐾 ZGODBA 10.1: Sanje o dečku in kužku brez tačke

🌿V svetu, kjer štejeta videz in cena, Fly sanja, da ni vredna – toda, ko se zbudi  razume: ljubezen ne potrebuje popolnosti, da je popolna.

To noč sem sanjala zgodbo, ki sem jo slišala že prej.

Ampak tokrat… tokrat sem bila v njej jaz.

Sanjala sem, da sem psička, rojena z eno tačko manj.

Da živim pri prodajalcu, ki ima prodajalno psov.

Prodajalec je odprl vrata in vsi moji bratje iz sanj so planili ven. Skakali so, mahali z repki in tekali po mehki travi.

Jaz sem prišla zadnja. Počasi. Nerodno. S svojo perutničko. Nevidna in okorna sem gledala v tla in želela, da me ni.

Ljudje so izbirali svoje kužke. In med njimi ni bilo mene.

In potem je prišel deček.

Bil je tišji od drugih ljudi.

Ni klical kužkov. Ni tekal za njimi in ni kazal s prstom.

Hodil je počasi, kot da nekaj čuti.

Njegov pogled se je ustavil na meni.

Ni me gledal iz viška. Gledal me je kot nekdo, ki razume, kako je, ko nisi izbran.

Prišel je do mene, me nežno pogledal in rekel prodajalcu:

»To psičko si želim.«

Prodajalec je odkimal in rekel:

»Nočeš je. Ne more tekati in ne bo se mogla igrati s tabo, ker nima ene tačke.«

Deček me je še vedno nežno gledal in rekel prodajalcu mirno nazaj:

»Točno to psičko kupim.«

Prodajalec je popustil in rekel:

»Naj ti bo. Lahko ti jo podarim in dam zastonj, saj je brez tačke vredna manj.«

Takrat sem osramočeno še globlje pogledala v tla. Bila sem vredna manj.

Hotela sem, da ne obstajam več.

A deček ni odnehal.

Tiho je privzdignil hlačnico, pokazal svojo prekratko nogo, skrito za opornico, nato pa je iz žepa potegnil vse, kar je imel.

Bankovce je položil na mizo in rekel:

»Razumem. Nočem je zastonj. Želim jo kupiti, ker zame ni vredna nič manj. Zame je več.«

Takrat sem prvič vedela, da nisem bila napaka.

Bila sem izbira.

Ko sem se prebudila, mi je srce zmedeno utripalo.

Ampak nisem bila v tej zgodbi.

Le spominjala me je, kaj pomeni biti drugačen v svetu, ki gleda na ceno življenja s številkami.

Zazrla sem se v svojo perutničko.

Ni bila sramota. Bila je krilo.

Razumela sem. Jaz sem Fly.

In ta zgodba so bile samo sanje.

Jaz nisem tista, ki čaka, da jo kdo izbere.

Jaz sem že izbrana. Za vedno.

Sem Fly.

Rodila sem se majhna. Premajhna.

V velikem leglu. V krdelo, ki ni vprašalo: »Kaj ti manjka?«

Ker sem bila za njih že popolna.

In v jato, ki me je vprašala: »Kako ti lahko pomagamo leteti?«

Moje sanje me včasih še obiščejo.

Sanje o tem, da bi bila nekje, kjer štejejo tudi tačke in ne samo srca.

Sanjam, da bi lahko tekla…

A vsakič znova se zbudim.

Ob meni je Maja.

Moj beli angel s krili, ki hodi raje po tleh.

Okrog mene je jata. Krdelo. 

Moje človeške mame in moji očetje. 

Tisti s štirimi tačkami, tisti z dvema nogama in tisti, ki imajo noge in krila. Moja Maja.

In v meni je mir.

Ker vem, da mi ni potrebno biti nič drugega kot to, kar sem.

Ne zmagovalka. Ne dokaz. Ne posebnost.

Samo Fly.

In to je dovolj.

Stisnem se k Maji in Maja me pokrije

s svojimi angelskimi krili.