🌿Če ne zmoreš nikomur verjeti…
ni težava v drugih.
Mogoče je čas, da se vprašaš, zakaj ne zaupaš nikomur.
Naša hiša je vedno polna obiskov.
Ljudje prihajajo in odhajajo.
Se smejijo in včasih jočejo.
A … največkrat se imamo lepo.
Z Urško sva bili že utrujeni.
Dan je bil dolg.
Dan, kot mnogi drugi.
A ne čisto tako.
Danes nekaj ni bilo prav
in ne znam povedat, kaj.
V meni ni bilo toplo.
In v meni ni bilo tistih iskric,
ki preskočijo, ko pride obisk.
Mogoče je bilo vse videti lepo.
Nasmehi,
besede
in roke, ki hočejo mene…
Če mi je lepo, grem na roke.
Če mi ni…
ostanem pri mami.
In danes…
sem ostala.
Urška je čisto drugačna.
Ona vedno vsakemu gre.
Urška je čisto drugačna.
Ona vedno vsakemu gre.
In gre.
In včasih se šele kasneje vpraša,
če je bilo to prav.
Jaz pa se vprašam prej,
preden grem.
In danes nisem šla.
Ne vem, zakaj.
Samo…
ni bilo za iti.
Čutila sem,
da besede, ki so me klicale,
niso bile iskrene.
In,
da v pogledu, ki me je vabil,
ni bilo topline.
Z Urško sva že bili potopljeni v najino posteljico
in najine misli so iskale besede.
Vseh svojih občutkov….
še ne znava ubesediti.
In vedno,
ko se počutiva tako,
pride Maja.
Bela kakadujka,
ptica s staro dušo
in modrostjo, ki pomiri.
Prišla je med naju z dotikom.
Kot star spomin,
ki čaka,
da ga nekdo znova izreče.
Maja ni ptica,
ki leti, da gleda visoko.
Maja leti,
da vidi širše.
Njene besede prihajajo počasi…
in ko pridejo,
ne minejo.
Razširila je krila
in pogledala tako, kot le ona zna:
»Čas je, da vama povem zgodbo,
ki jo morata razumeti.«
Ljudje so lahko dobri…
in slabi.
In tudi slednji najdejo pot do nas.
To ni zgodba proti ljudem…
te imamo radi.
Tudi ni zgodba proti vprašanjem…
ta morajo biti.
In ni zgodba proti tistim,
ki pridejo previdno,
spoštljivo
in z zavedanjem,
da tudi oni krojijo usodo vseh nas.
Ta zgodba je namenjena nečemu drugemu.
Namenjena je tistim,
ki pišejo več vzrediteljem hkrati
in vsem pošiljajo isto besedilo…
z istimi besedami
in isto zgodbo.
Namenjena je ljudem,
ki so včeraj obiskali enega vzreditelja,
zjutraj drugega,
popoldan tretjega…
na koncu dneva pa vsem pošljejo enako sporočilo:
»Vi ste moja prva izbira.«
In mislijo,
da vzreditelji tega ne vejo.
Da se ne pogovarjajo.
Da niso dovolj pametni,
da bi prepoznali,
kar je očitno.
To ni nevednost.
To je objestnost.
In če je nekdo kinolog,
strokovnjak,
tisti, ki sam zase pravi,
da »vse ve«
in je »prvi« v vsem…
potem mora vedeti vsaj to…
da razkužilo pri vhodu ni za okras.
Vedeti mora,
da je tam zato,
da se ga uporabi,
preden v roke vzame mladička.
Da spoštuje bitja,
ki jih je prijemal zjutraj pri eni hiši,
popoldan v naši,
jutri pa jih bo v tretji.
Takšni obiski niso nedolžni.
Morda mladiček pri eni hiši bruha,
pri drugi smrka,
pri nas pa kašlja.
In skupaj nastane še hujša bolezen.
Kinolog, ki to počne
in ve, da se ne sme…
ni prišel z dobrim namenom.
Prišel je prikrito in zvito…
da škodi.
Morda tudi z nalogo
biti oči
in ušesa
za konkurenco.
Tudi vzreditelji imajo oči in ušesa.
In imajo nas… krdelo psov
in jato ptic…
ki jim povemo, kar vidimo…
bolje, kot oni.
Ni potrebno,
da se bojimo tistih,
ki prihajajo k nam z namenom,
ki ni čist,
Zato danes skupaj govorimo.
In skupaj pišemo.
Ne da bi koga obsojali…
ampak da zaščitimo sebe
in tiste,
ki tega ne morejo storiti sami.
Maja je tako obstala v tišini
in ni dodala ničesar več.
A midve…
sva prvič razumeli nekaj,
česar se nisva naučili v šoli:
»Ne pove vsaka beseda resnice.
A občutek je vedno tisti,
ki pove,
kar je treba slišati.«
Ko sva z Urško že skoraj zaspali,
sva začutili da Maja hoče še nekaj povedati:
»In vesta, punci…
obstajajo pa tudi drugačni ljudje.
To niso hudobni ljudje.
In ne prihajajo zato, da bi škodili.
Samo prestrašeni so.
Takšni ljudje ne hodijo od vzreditelja do vzreditelja,
da bi povzročali zmedo…
hodijo zato, ker jih je strah.
Za enega vzreditelja mislijo,
da jim bo prodal bolanega psa.
Za drugega pa so prepričani,
da jim laže.
A v resnici…
so to njihovi strahovi,
ki hodijo z njimi, kamorkoli gredo.«
Maja za trenutek utihne,
nato pa nadaljuje:
»Ob tistem, ki ti ne zaupa,
ne moreš pognati korenin.
Tak človek ne vidi mladička…
Vidi možnost razočaranja.
vidi sum.
In v tej zmešnjavi podob
mu res lahko spodrsne.
Ne zato, ker je bil prevaran…
Namesto vzreditelja pa
ampak ker ni znal slišati,
kar je bilo res.«
Maja je razprla krila še malo širše
in čisto potiho rekla:
»To niso slabi ljudje.
V resnici bi si tudi oni zaslužili svojega kužka.
Ampak v njih je žalost,
ki jih hromi, da bi videli resnico.
Vzreditelj ni tukaj zato,
da bi zdravil to žalost,
ampak zato, da varuje mladička.«
Maja se ustavi in pogleda,
kot da bo povedala največjo modrost sveta:
»Vesta, takšni ljudje so dobri po srcu,
vendar jim naša hiša
mladičkov nikoli ne da.
In vesta, zakaj?
Ker se zaradi glave,
ki ne pusti srcu do besede…
lahko zgodi,
da iz zdravega mladička
naredijo točno to,
česar so se prej bali, da bo.
In ko vzreditelj takšnemu človeku…
kužka ne da…
zaščiti oba.
Ne zato, da bi človeku nekaj vzel…
ampak zato,
da bi mladičku dal prihodnost,
kjer bo rasel v zaupanju
in ne v senci strahu.«
Zgodbe se nadaljujejo naslednji teden…
© Avtorsko zaščiteno delo Eterra Stone 27. 04. 2025