🐾ZGODBA 11.1: Normalna po naše
🌿Včasih si želim, da bi bila jaz bolj kot Urška in včasih… si želim, da bi bila ona bolj kot jaz.
Veter mi je rekel:
»Fly, tvoje zgodbe prinašajo solze.«
Ampak jaz nočem tega.
Jaz hočem veselje. In smeh.
Urška!!!
Urška je … kaj naj rečem.
Ona je razlog za smeh.
Če bi bila knjiga, bi jo prebrali na glas.
S široko odprtimi očmi, z malo strahu in veliko začudenja.
In potem bi jo morali zapreti.
Globoko vdihniti.
In si vzeti teden dni tišine.
Ne zato, da si odpočiješ od nje.
Ampak od vsega, kar se zgodi v tebi, ko si z njo.
Ker Urška je vihar.
Je dim, ki gori še preden postane plamen.
Je beseda, ki jo rečeš, še preden na njo pomisliš.
Je vprašanje, ki pride med odgovorom.
Včasih jo boli, ker ne zna prej razmisliti.
In včasih mene boli, ker reče nekaj, kar me zapeče.
A potem jo pogledam … in vem, da ni bilo namenjeno meni.
Bilo je iz nje.
Njene misli tečejo hitreje, kot jih utegne izgovoriti.
Ko sem en dan z Urško, rabim en teden, da se v sebi sestavim.
In vendar…
če je ni, jo pogrešam.
Urška je tista, ki skoči, preden kdorkoli pomisli, da bi bilo treba.
Če naredi napako, jo takoj popravi.
In naredi jih veliko.
In ko se nasloni name … jo razumem.
Vem, da tudi najbolj divje srce potrebuje nekoga,
ob katerem lahko mirno utripa.
In da tudi jaz, Fly … potrebujem Urško.
Urška je kot iskra, ki skoči iz ognja in zaneti požar.
Če življenje zavije levo, gre ona desno.
Če ji kdo reče »počakaj«, gre ona naprej.
Jata pravi, da je stara osem mesecev.
Pol leta več od mene, ampak ona misli,
da se njeni meseci štejejo v letih in,
da ve več, kot jaz.
Rojena je bila tukaj, pri nas.
In naj bi odšla v svet, ko bi malo zrasla.
Ampak ni.
Njeno telo je reklo: »Ne še.«
In potem ni več rasla.
Ustavila se je.
Njeno ime ni kar tako.
Krdelo je namignilo in jata je rekla:
»Poimenovati jo moramo po nekom,
ki razume, da zdravje ni vedno merljivo v kilogramih
in ve, da ‘drugače’ ni isto, kot ‘narobe’.«
In tako je dobila ime Urška.
Po ženski od belih halj.
Od tam, kjer se odločajo velike stvari in še več pomenijo male.
Urška.
Drobna. Nežna. Topla.
Bela halja, ki se oblači v črno.
Njene besede so mehke, a znajo biti trdne.
Rada jih govori, če so zdravilne.
In kadar niso … zna molčati tako, da jih slišiš še bolj.
Vsi, ki delajo tam, imajo svoja imena.
In vsi si zaslužijo še eno … podpisano s tačko in perutmi.
Moji so Urško kar naprej vozili tja:
»Poglejte jo. Tehta en kilogram in ima skoraj že odraslo dušo.
To ni normalno.«
Tam so jo pregledovali, merili, poslušali in se smehljali.
In vsi odgovori so peli isto pesem:
»Urška je zdrava. Mogoče premajhna za svet,
a za življenje popolna.«
Ah, ta Urška.
Z njo gre včasih vse prehitro.
Enkrat slišim glas iz jate:
»Urška je rezervirana. Čez en mesec gre.
Imela bo vse. Nove brate, sestre, dobre ljudi in ljubezen.«
A Urška…
stoji na vrhu omare.
Pripravljena na polet.
In potem…
Maja skomigne s perutjo.
In reče tisto, kar zna povedati samo ona:
»Bo šla – če bo še živa.«
Maja je ptica z modrostjo.
Ampak ve, kdaj se smeji.
In prišel je dan.
Urška bi morala v svet.
Ampak Urška postane bolana.
Kiha. Kašlja. Smrka.
Nikamor ne gre.
Vse se prestavi.
Tečejo dnevi.
In jata reče:
»Urška ni normalna. Ne raste. Ostane naj doma.
Je premajhna in prelahka.«
Ampak Urška ni ostala doma, ker ni normalna in prelahka.
Ostala je, ker je bila pretežka za oditi.
Pri nas normalnost ni beseda, ki bi tehtala vrednost.
Ne pomeni, da je nekaj prav … ali narobe.
Normalnost pri nas ne pomeni večine.
Pomeni samo: tisto, kar svet pričakuje.
Urška ni tisto, kar svet pričakuje …
je tisto, kar naša jata potrebuje.
Pri nas normalno ni, da si tak kot vsi.
Normalno pri nas je, da si to, kar si.
In Urška je čisto normalna … po naše.
Ko smo skupaj je Maja modrost.
Jaz tišina in glas.
In Urška je iskra.
Maja ve,
jaz povem
in Urška skoči preden pomisli kam.
Smo tri.
Ena misel.
Ena zgodba.
En plamen.
Skupaj smo luč.
ZGODBA 11.2: Zgodba o oslu in kozi
Tistega jutra, ko je sonce prvič zasijalo čez naš sadovnjak,
sva se z Urško odločili, da greva na hrib – sončit se.
Vsaka s svojo posteljico in vsaka s svojo voljo.
Urška je hitrejša od mene.
Vsaj tako se zdi.
Pogumnejša in glasnejša.
Ko jaz še premišljujem, ona že gre.
Nikoli me ne pusti zadaj.
Razen…
»Jaz bom prva!« je zavpila Urška in pograbila svojo posteljico.
Vlekla jo je za sabo.
Ponosno, kot le kaj.
Njene tačke so švigale po zraku,
in v njenem pogledu je bilo nekaj, kar je hotela imeti.
Zmaga.
Jaz pa sem še vedno stala.
Gledala svoje tri tačke.
Svojo perutničko.
Posteljico.
In razmišljala.
Kot vedno.
Zame je bila to razdalja med »želim si« in »zmorem«.
Največji svet, ki sem ga morala prehoditi sama.
Privlekla sem svojo posteljico do sredine hriba – in otrpnila.
Svet je za hip obstal z menoj.
Tačke me niso več ubogale,
in perutničko sem stisnila k tlom,
da bi z njo obdržala pogum, ki je spolzel iz mene.
Stala sem tam.
Majhna.
Utrujena.
A še vedno jaz.
»Fly, nooo! Si še vedno tam?« je zavpila Urška.
Nisem odgovorila.
Samo gledala sem svojo posteljico.
In tla.
V meni me je nekaj stiskalo.
A potem sem zaslišala nenaden krik.
»Aaaaaj! Kaj je zdaj to?!«
Urška je obstala.
Njena posteljica se je zataknila med korenine.
Vlekla je z vso svojo ognjevitostjo.
Vedno močneje in bolj trmasto.
In potem… bum!
Zvrnila se je.
Zakotalila.
In delala preval za prevalom,
z repom čez glavo,
dokler ni pristala zraven mene.
»Ni fer!« je jokala kot dež.
»Vse sem naredila prav!
Zakaj se meni to dogaja?!«
In sva bili tam.
Vsaka s svojo ujetostjo.
Vsaka s svojim porazom.
Na jablani je mirno sedela Maja.
Tiha.
A z očmi, ki so vedele več, kot bova midve kadarkoli znale ubesediti.
»Vidve me danes spominjata na… osla in kozo.
Stara prepirljivca, ki sta se še ne dolgo nazaj borila za senco te jablane.
Imela sta vse: travo, nebo, grmovje in mlade poganjke – pa sta se vsak dan prepirala.
Za vsako bilko.
Za vsak list.
In za vsak grm, čeprav sta imela vsega dovolj.
Vsak je trmaril po svoje.
Osel še svoje sence ni privoščil kozi, če je stala ob njem.
Koza pa… ah, koza.
In potem je prišla pomlad.
In na jablani – ja, tejle tukaj, na kateri sedim,
so zrasli mladi poganjki.
Visoko.
Nedosegljivo.
Oba prepirljivca sta se stegovala po njih,
a nobeden ni bil dovolj visok.
Nakar… koza skoči oslu na hrbet.
In osel je prvič ni stresel dol.
Pograbila je z zobmi najbolj sočno vejo,
a ko jo je hotela jesti,
ji je ušla iz gobca – ker ni imela rok.
Poskusila je še enkrat.
In še enkrat.
Vedno isto.
Vejo je potegnila dol,
a je držati in jesti hkrati ni mogla.
Dokler… je ni v gobec vzel osel.
In… koza je jedla.
Končno!!!
Osel se je s kozo na hrbtu prestavil naprej.
Koza je potegnila vejo.
In osel je jedel.
»In tako, ljubi moji,
se je rodil naš naravni sadovnjak,«
je rekla s svojim večnim nasmehom v glasu.
Tišina.
In potem… pogled.
Najin.
Urška me je pogledala z očmi, ki niso bile več tekmovalne.
Prijela me je za tačko
in mi pomagala splezati po bregu navzgor
do njene posteljice,
ki se je zataknila med korenine.
Skupaj sva se lotili reševanja Urškine posteljice.
In uspelo nama je.
Odšli sva do vrha hriba.
Brez hitenja.
Z zavedanjem, da gre.
Na vrhu sva se ulegli.
V posteljico, ki je bila najina.
Maja je s svojo modrostjo priletela za nama.
»Veje, ki jih ne moreš doseči sam,
niso tam zato, da se jim odpoveš.
Tam so zato, da jih dosežemo skupaj.«
In jaz, Fly, sem pomislila:»Ni važno, kdo pride prvi.
Pomembno je, kdo te počaka…
da zmagata skupaj.«
Nadeljevanje
© Avtorsko zaščiteno delo Eterra Stone 18. 04. 2025