🐾 Driska in prebavne motnje pri psih ob spremembi okolja: vzroki, mehanizmi in posebnosti pri mladičkih

Prebavila so eden izmed organskih sistemov, ki se lahko zelo hitro odzovejo na spremembe v okolju. Podoben pojav je dobro poznan tudi pri ljudeh. Ob potovanju ali spremembi okolja se lahko pri človeku pojavijo prebavne težave, kot so zaprtje, mehkejše blato ali driska, kar se pogosto opisuje kot potovalna driska.

Tudi pri psih lahko sprememba okolja vpliva na delovanje prebavil. Selitev v nov dom, sprememba pitne vode, drugačna mikrobiološka izpostavljenost, nova prehrana ali spremembe v dnevni rutini lahko začasno vplivajo na črevesno mikrobioto (skupnost mikroorganizmov v prebavilih), delovanje imunskega sistema prebavil ter motiliteto črevesja (gibanje prebavne vsebine skozi črevesje) (Suchodolski, 2016; Hall & German, 2021).

Takšne prebavne težave so lahko kratkotrajne in prehodne, lahko pa v nekaterih primerih trajajo tudi dlje. Strokovni veterinarski viri pojasnjujejo, da lahko sprememba okolja sproži stresni fiziološki odziv organizma, ki začasno vpliva na ravnovesje črevesne mikrobiote in delovanje imunskega sistema (Merck Veterinary Manual, 2023). Če se obrambni mehanizmi prebavil začasno oslabijo, se lahko organizem težje brani pred patogeni iz novega okolja, hkrati pa se lahko prekomerno razmnožijo tudi mikroorganizmi, ki so sicer v črevesju že stalno prisotni kot del normalne mikrobiote.

Ob tem je pomembno razumeti, da novo okolje pogosto vsebuje tudi drugačno mikrobiološko sestavo okolja. Mikroorganizmi, ki so v enem okolju popolnoma običajen del naravne mikrobiote tal, vode ali površin, so lahko za organizem, ki se z njimi sreča prvič, nov izziv za imunski sistem. Ali bo stik z mikroorganizmom povzročil bolezen, je odvisno od več dejavnikov, predvsem od stabilnosti črevesne mikrobiote, delovanja imunskega sistema, količine zaužitih mikroorganizmov ter splošnega zdravstvenega stanja živali (WSAVA Global Nutrition Guidelines, 2022).

Veterinarska literatura ob tem poudarja, da so lahko takšne prilagoditve posebej izrazite pri mladičkih, starejših psih in imunsko oslabljenih živalih, saj imajo pogosto manj stabilen imunski odziv in še razvijajočo se ali občutljivejšo črevesno mikrobioto (Merck Veterinary Manual, 2023; WSAVA Global Nutrition Guidelines, 2022).

V nadaljevanju članek pojasnjuje, kateri fiziološki in okoljski dejavniki lahko ob spremembi okolja vplivajo na prebavila psa, zakaj se lahko pri mladičkih pojavijo prehodne spremembe v blatu ter kdaj takšne spremembe predstavljajo normalen prilagoditveni odziv organizma in kdaj je priporočljiv veterinarski pregled.

🐾 1.1 Kateri so najpogostejši vzroki prebavnih težav ob spremembi okolja?

Ob spremembi okolja se lahko pri psu pojavijo prebavne spremembe zaradi več sočasnih fizioloških, hormonskih, mikrobioloških in okoljskih dejavnikov. Prebavila so eden izmed organskih sistemov, ki se na takšne spremembe odzovejo zelo hitro, zato se lahko pojavijo mehkejše blato, pogostejše iztrebljanje, sluz v blatu ali prehodna driska. Strokovna literatura navaja, da se ti dejavniki najpogosteje razdeljujejo v več medsebojno povezanih skupin.

1. Stresni in hormonski dejavniki

— Aktivacija stresnega odziva organizma ob spremembi okolja.

— Povišan kortizol (stresni hormon, ki ga izločajo nadledvične žleze).

— Spremembe črevesne motilitete (krčenja črevesne stene, ki premikajo prebavno vsebino).

— Spremembe v absorpciji vode in elektrolitov v črevesju.

2. Imunski in mikrobiološki dejavniki

— Spremembe v delovanju mukoznega imunskega sistema prebavil (lokalni imunski sistem sluznice črevesja; GALT – gut-associated lymphoid tissue).

— Disbioza (porušeno razmerje mikroorganizmov v črevesju).

— Razrast normalno prisotnih mikroorganizmov v črevesju.

— Stik z novo mikrobiološko floro okolja (mikroorganizmi v tleh, vodi, zraku in na površinah).

3. Okoljski in prehranski dejavniki

— Sprememba ionske in mikrobiološke sestave pitne vode.

— Stik z drugačno normalno mikrobiološko floro okolja.

— Nenadna sprememba prehrane.

4. Infekcijski dejavniki

— Protozojski paraziti (enocelični zajedavci, npr. Giardia spp. in Cystoisospora spp.).

— Bakterijske enteropatije (bakterijsko povzročena obolenja ali vnetja prebavil).

5. Razvojni dejavniki pri mladičkih

— Nezrelost prebavnega sistema pri mladičkih.

— Nezrelost mukoznega imunskega sistema prebavil.

— Povečana prepustnost črevesne sluznice (sprememba črevesne barierne funkcije).

🐾 2. Kateri so najpogostejši stresni dejavniki, ki lahko ob spremembi okolja vplivajo na prebavila?

Ob spremembi okolja se pri psu aktivira več stresnih dražljajev, ki lahko vplivajo na delovanje živčnega sistema, hormonsko regulacijo ter funkcijo prebavil. V veterinarski literaturi je opisano, da se prebavni trakt pogosto odzove zelo zgodaj, saj je močno povezan z živčnim in endokrinim sistemom organizma (Merck Veterinary Manual, 2023; Veterinary Internal Medicine Review, 2021).

Pri mladičkih je ta odziv pogosto izrazitejši, ker so njihova prebavila, črevesna mikrobiota in mukozni imunski sistem še v razvoju. Zaradi tega lahko že relativno majhne spremembe v okolju povzročijo opazne spremembe v konsistenci blata ali pogostosti iztrebljanja (Veterinary Clinics of North America: Small Animal Practice, 2020).

🐾 2.1 Aktivacija stresnega odziva organizma ob spremembi okolja

Ob spremembi okolja se v organizmu aktivira stresni fiziološki odziv (prilagoditveni odziv telesa na novo ali obremenjujočo situacijo). Ta proces vključuje sodelovanje živčnega sistema in endokrinega sistema ter poteka preko hipotalamusno-hipofizno-adrenalne osi – HPA-os (hormonski sistem, ki povezuje možgane in nadledvične žleze) (Ettinger & Feldman, 2020).

Aktivacija HPA-osi povzroči sproščanje več hormonov, ki pomagajo organizmu pri prilagajanju na nove okoliščine. V okviru tega odziva se lahko spremenijo tudi fiziološki procesi v prebavilih, saj so prebavila močno povezana z živčnim sistemom in hormonsko regulacijo (Veterinary Internal Medicine Review, 2021). Veterinarski viri navajajo, da se pri psih ob stresu pogosto pojavijo prav prebavne spremembe, kot so mehkejše blato, pogostejše iztrebljanje ali prehodna driska (Merck Veterinary Manual, 2023).

🐾 2.2 Povišan kortizol (stresni hormon, ki ga izločajo nadledvične žleze)

Eden ključnih hormonov stresnega odziva je kortizol (glukokortikoidni hormon, ki ga izločajo nadledvične žleze). Kortizol sodeluje pri uravnavanju presnove, imunskega sistema in odziva organizma na stresne dražljaje (Ettinger & Feldman, 2020).

Ob aktivaciji HPA-osi se koncentracija kortizola v krvi začasno poveča. Literatura navaja, da lahko povišan kortizol vpliva tudi na prebavila, saj spreminja delovanje črevesne sluznice, vpliva na lokalni imunski odziv ter lahko začasno spremeni sestavo črevesne mikrobiote (Veterinary Internal Medicine Review, 2021).

Posledično se lahko pojavijo spremembe v prebavi, kot so mehkejše blato ali pogostejše iztrebljanje, tudi kadar pes navzven ne kaže izrazitih vedenjskih znakov stresa (Merck Veterinary Manual, 2023).

🐾 2.3 Spremembe črevesne motilitete (krčenja črevesne stene, ki premikajo prebavno vsebino)

Črevesna motiliteta pomeni krčenje gladkih mišic črevesne stene, ki omogoča premikanje prebavne vsebine skozi prebavila. Ta proces je pod nadzorom živčnega sistema in lokalnih regulatornih mehanizmov v črevesni steni (Ettinger & Feldman, 2020).

Stres lahko vpliva na živčne signale, ki uravnavajo motiliteto črevesja. Posledica so lahko spremembe v hitrosti prehajanja črevesne vsebine skozi prebavila (Veterinary Clinics of North America: Small Animal Practice, 2020). Če se prebavna vsebina premika hitreje, ima črevesna sluznica manj časa za absorpcijo tekočine. To lahko vodi v mehkejšo konsistenco blata ali pogostejše iztrebljanje (Merck Veterinary Manual, 2023).

🐾 2.4 Spremembe v absorpciji vode in elektrolitov v črevesju

Debelo črevo ima pomembno vlogo pri absorpciji vode in elektrolitov (vsrkavanju tekočine ter mineralnih ionov, kot so natrij, kalij in kloridi) iz črevesne vsebine (Ettinger & Feldman, 2020).

Ob spremembah v črevesni motiliteti ali delovanju črevesne sluznice se lahko zmanjša sposobnost črevesja za ponovno vsrkavanje tekočine. To povzroči večjo količino vode v blatu (Merck Veterinary Manual, 2023). Veterinarska literatura navaja, da je prav zmanjšana absorpcija vode eden izmed mehanizmov nastanka driske pri psih (Veterinary Clinics of North America: Small Animal Practice, 2020).

Pri mladičkih je ta proces lahko še izrazitejši, saj je njihova črevesna sluznica še v razvoju in zato bolj občutljiva na fiziološke spremembe, ki spremljajo prilagoditev na novo okolje (Veterinary Internal Medicine Review, 2021).

🐾 3. Imunski in mikrobiološki dejavniki ob spremembi okolja

Poleg stresnega in hormonskega odziva imajo pomembno vlogo pri prebavnih spremembah tudi procesi, povezani z imunskim sistemom prebavil in črevesno mikrobioto. Prebavila namreč predstavljajo eno največjih površin stika organizma z zunanjim okoljem, zato vsebujejo kompleksen lokalni imunski sistem ter zelo raznoliko skupnost mikroorganizmov (Ettinger & Feldman, 2020).

Ob spremembi okolja lahko pride do začasnih sprememb v delovanju teh obrambnih in mikrobioloških mehanizmov. Takšne spremembe se lahko klinično izrazijo kot mehkejše blato, sluz v blatu ali pogostejše iztrebljanje, zlasti pri mladičkih, pri katerih sta črevesni imunski sistem in mikrobiota še v razvoju (Veterinary Clinics of North America: Small Animal Practice, 2020; Merck Veterinary Manual, 2023).

🐾 3.1 Spremembe v delovanju mukoznega imunskega sistema prebavil

Velik del imunskega sistema sesalcev je lokaliziran v sluznicah prebavil. Ta sistem vključuje specializirane imunske strukture, ki jih v veterinarski literaturi označujemo kot GALT – gut-associated lymphoid tissue (črevesno povezano limfno tkivo) (Ettinger & Feldman, 2020).

GALT sodeluje pri:

— prepoznavanju mikroorganizmov v črevesju,

— uravnavanju vnetnega odziva (reakcija imunskega sistema na dražljaj),

— vzdrževanju imunske tolerance (sposobnost imunskega sistema, da ne reagira na neškodljive snovi, kot so hrana ali normalna mikrobiota).

Ob spremembi okolja, stresu ali novi mikrobiološki izpostavljenosti se lahko delovanje mukoznega imunskega sistema začasno spremeni. Pri mladičkih, pri katerih ta sistem še dozoreva, je lahko ta odziv izrazitejši (Veterinary Clinics of North America: Small Animal Practice, 2020).

🐾 3.2 Disbioza

V prebavilih psa živi kompleksna skupnost mikroorganizmov, imenovana črevesna mikrobiota (skupnost bakterij, gliv, virusov in drugih mikroorganizmov v prebavilih). Ti mikroorganizmi sodelujejo pri prebavi hranil, presnovi žolčnih kislin ter pri razvoju imunskega sistema (Cornell University College of Veterinary Medicine, 2022).

Če se razmerje med posameznimi mikroorganizmi spremeni, govorimo o disbiozi (porušeno ravnovesje mikroorganizmov v črevesju). Disbioza lahko nastane zaradi:

— stresa,

— spremembe okolja,

— spremembe hrane,

— spremembe vode,

— zdravljenja z nekaterimi zdravili.

Takšno stanje lahko vpliva na delovanje prebavil in se pogosto kaže kot mehkejše blato, prisotnost sluzi ali pogostejše iztrebljanje (Merck Veterinary Manual, 2023).

🐾 3.3 Razrast normalno prisotnih mikroorganizmov

V črevesju so tudi pri zdravih psih prisotne številne bakterije, ki so del normalne mikrobiote. Med njimi se v veterinarski literaturi pogosto omenjajo bakterije, kot so Clostridium perfringens, Escherichia coli in Enterococcus spp. (Veterinary Clinics of North America: Small Animal Practice, 2020).

Ob spremembah v okolju ali stresu se lahko ravnovesje med mikroorganizmi začasno spremeni, kar lahko omogoči razrast nekaterih bakterijskih populacij. Pomembno je poudariti, da sama prisotnost teh bakterij še ne pomeni bolezni. Njihov klinični pomen je treba vedno presojati skupaj s splošnim stanjem živali in drugimi kliničnimi znaki (Ettinger & Feldman, 2020).

🐾 3.4 Stik z novo mikrobiološko floro okolja

Ob spremembi okolja pride pes v stik z drugačno mikrobiološko floro okolja (mikroorganizmi v zemlji, vodi, zraku, na površinah in predmetih). Tak stik je normalen del življenja psa, saj se živali z raziskovanjem okolja redno srečujejo z različnimi mikroorganizmi. Pri mladičkih pa lahko ta nova izpostavljenost vpliva na sestavo črevesne mikrobiote, saj njihov prebavni in imunski sistem še dozorevata (Cornell CVM, 2022).

Veterinarska literatura navaja, da se mora črevesna mikrobiota ob takšnih spremembah ponovno uravnotežiti. V tem obdobju se lahko prehodno pojavijo prebavne spremembe, ki pa se pri večini mladičkov stabilizirajo, ko se mikrobiota prilagodi novemu okolju (Merck Veterinary Manual, 2023).

🐾 4. Okoljski in prehranski dejavniki ob spremembi okolja

Poleg stresnih, hormonskih in imunskih dejavnikov lahko ob spremembi okolja na prebavila vplivajo tudi razlike v prehrani, pitni vodi ter mikrobiološki sestavi okolja. Prebavni sistem psa je v stalni interakciji z mikroorganizmi iz okolja, zato lahko že stik z drugačno mikrobiološko populacijo vpliva na delovanje prebavil.

Pri mladičkih je ta prilagoditev pogosto izrazitejša, saj so njihova črevesna mikrobiota, prebavni encimski sistemi in mukozni imunski odziv še v procesu dozorevanja. Zaradi tega se lahko ob spremembi okolja pojavijo prehodne spremembe v konsistenci blata, ki so del fiziološke prilagoditve organizma (Merck Veterinary Manual, 2023; Veterinary Clinics of North America: Small Animal Practice, 2020).

🐾 4.1 Sprememba ionske in mikrobiološke sestave pitne vode

Pitna voda se lahko med različnimi okolji razlikuje po ionski sestavi (razmerju raztopljenih mineralov, kot so kalcij, magnezij, natrij in drugi elektroliti), pH vrednosti (stopnja kislosti ali bazičnosti) ter po naravni mikrobiološki sestavi.

Te razlike lahko vplivajo na prebavila, saj lahko spremenijo sestavo črevesne mikrobiote ali delovanje črevesne sluznice. Pri mladičkih, katerih mikrobiota še ni popolnoma stabilna, lahko prehod na drugačen vir pitne vode povzroči prehodne prebavne spremembe (Cornell University College of Veterinary Medicine, 2022; WSAVA Global Nutrition Guidelines, 2022). Takšne spremembe se lahko kažejo kot mehkejše blato ali pogostejše iztrebljanje, dokler se črevesni mikrobiološki ekosistem ne prilagodi novemu ravnovesju.

🐾 4.2 Stik z drugačno normalno mikrobiološko floro okolja

Vsako okolje vsebuje svojo normalno mikrobiološko floro (skupnost mikroorganizmov, ki naravno živijo v določenem okolju). Ti mikroorganizmi vključujejo bakterije, glive, protozoje in viruse, ki so prisotni v zemlji, vodi, na travi, predmetih in površinah.

Ko pes pride v novo okolje, pride v stik z drugačnim naborom teh mikroorganizmov. Takšna izpostavljenost je normalen del življenja živali, saj psi okolje raziskujejo z vohom, gobcem in stikom s površinami. Pri mladičkih pa lahko stik z novo mikrobiološko floro vpliva na črevesno mikrobioto, saj je ta v zgodnjem življenjskem obdobju še manj stabilna. Zaradi tega lahko začasno pride do sprememb v ravnovesju mikroorganizmov v prebavilih, kar se lahko izrazi kot mehkejše blato (Veterinary Internal Medicine Review, 2021; Merck Veterinary Manual, 2023).

🐾 4.3 Nenadna sprememba prehrane

Prebavni sistem psa se prilagaja sestavi hrane, ki jo žival zaužije. Različne prehranske sestavine zahtevajo različno encimsko aktivnost (delovanje prebavnih encimov, ki razgrajujejo hranila) ter spodbujajo rast različnih skupin črevesnih bakterij (WSAVA Global Nutrition Guidelines, 2022).

Če se prehrana nenadoma spremeni, se mora prebavni sistem ponovno prilagoditi. Ta prilagoditev vključuje:

— spremembe v encimski aktivnosti,

— prilagoditev črevesne mikrobiote,

— spremembe v absorpciji hranil.

Zaradi tega lahko nenadna sprememba hrane povzroči mehkejše blato, spremenljivo konsistenco blata ali prehodno drisko. Veterinarske smernice zato priporočajo postopno menjavo hrane, saj postopni prehod omogoča stabilnejšo prilagoditev prebavil (Merck Veterinary Manual, 2023; WSAVA Global Nutrition Guidelines, 2022).

🐾 5. Infekcijski dejavniki ob spremembi okolja

Poleg fizioloških prilagoditev, povezanih s stresom, spremembami mikrobiote in prehrane, lahko na prebavila ob spremembi okolja vplivajo tudi različni infekcijski povzročitelji. Med njimi imajo pri mladičkih pomembno vlogo predvsem protozojski paraziti (enocelični zajedavci) ter v redkejših primerih tudi bakterije, ki lahko povzročijo vnetje črevesne sluznice (Merck Veterinary Manual, 2023).

Pomembno je poudariti, da stik z mikroorganizmi iz okolja ne pomeni nujno bolezni. Veliko teh mikroorganizmov je široko razširjenih v naravnem okolju, zato se z njimi večina psov sreča že v zgodnjem življenjskem obdobju. Ali bo stik povzročil klinične težave, je odvisno od več dejavnikov, kot so starost živali, stanje črevesne mikrobiote, delovanje imunskega sistema ter stopnja izpostavljenosti povzročitelju (ESCCAP, 2021; CAPC, 2023).

🐾 5.1 Protozojski paraziti (Giardia spp. in Cystoisospora spp.)

Med najpogostejšimi protozojskimi povzročitelji prebavnih težav pri mladičkih so Giardia spp. in Cystoisospora spp. (kokcidije). Gre za protozoje (enocelične parazite), ki živijo v prebavilih gostitelja in se prenašajo preko okolja (ESCCAP, 2021).

Giardia spp. se najpogosteje prenaša z zaužitjem cist (odporne razvojne oblike parazita), ki so lahko prisotne v vodi, zemlji ali na kontaminiranih površinah (CAPC, 2023). Podobno tudi Cystoisospora spp. (kokcidije) povzročajo okužbo po zaužitju oocist (razvojna oblika parazita, ki je prisotna v okolju), ki se lahko nahajajo v zemlji, na travi ali na površinah, kjer se gibljejo živali (ESCCAP, 2021).

Pomembno je poudariti, da naravno okolje vsebuje veliko število mikroorganizmov. Ti mikroorganizmi so prisotni v zemlji, travi, vodi in na različnih površinah ter predstavljajo normalen del ekosistema. Ko mladiček raziskuje okolje z vohanjem ali lizanjem, pride v stik z različnimi mikroorganizmi, kar je normalen del razvoja imunskega sistema (WSAVA Global Guidelines, 2022).

Ali bo stik z določenim mikroorganizmom povzročil bolezen, je odvisno od več dejavnikov, predvsem od:

— delovanja imunskega sistema,

— stabilnosti črevesne mikrobiote (skupnost mikroorganizmov v črevesju),

— količine zaužitih mikroorganizmov,

— splošnega zdravstvenega stanja živali.

Zato veterinarska literatura poudarja, da sama prisotnost parazita v laboratorijskem izvidu še ne pomeni nujno bolezni. Klinični pomen se vedno presoja v povezavi s splošnim zdravstvenim stanjem živali in z izraženimi prebavnimi znaki (Merck Veterinary Manual, 2023).

🐾 5.2 Bakterijske enteropatije (bakterijsko povzročena vnetja prebavil)

Poleg protozojskih parazitov lahko prebavne težave povzročijo tudi nekatere bakterije. Takšna stanja se v veterinarski medicini označujejo kot bakterijske enteropatije (bakterijsko povzročena obolenja ali vnetja prebavil).

Med bakterijami, ki se v literaturi pogosteje omenjajo kot možni povzročitelji prebavnih okužb pri psih, sodijo:

— Campylobacter jejuni

— Salmonella spp.

— Yersinia enterocolitica

Te bakterije se lahko prenašajo preko hrane, vode ali okolja in lahko povzročijo vnetje črevesne sluznice. Klinično se to lahko kaže kot driska, sluz v blatu ali povečana pogostost iztrebljanja (Merck Veterinary Manual, 2023; Ettinger & Feldman, 2020).

Podobno kot pri protozojskih parazitih pa tudi pri bakterijah stik z mikroorganizmom ne pomeni nujno bolezni. Naravno okolje vsebuje veliko število mikroorganizmov, s katerimi živali prihajajo v stik pri vsakodnevnem raziskovanju okolja. Ali bo stik z bakterijo povzročil klinične težave, je odvisno predvsem od:

— stanja imunskega sistema,

— stabilnosti črevesne mikrobiote,

— količine zaužitega mikroorganizma,

— splošnega zdravstvenega stanja živali.

Veterinarski viri zato poudarjajo, da je pri razlagi laboratorijskih izvidov vedno potrebno upoštevati celotno klinično stanje živali in ne zgolj prisotnosti posameznega mikroorganizma (Merck Veterinary Manual, 2023).

🐾 6. Zakaj so mladički ob spremembi okolja bolj nagnjeni k prebavnim težavam?

Prebavni sistem mladičev je v prvih mesecih življenja še v razvoju. To velja tako za prebavne encime (beljakovine, ki omogočajo razgradnjo hrane) kot tudi za črevesno mikrobioto (skupnost mikroorganizmov, ki živijo v prebavilih) ter za mukozni imunski sistem (lokalni imunski sistem sluznice prebavil).

Zaradi teh razvojnih značilnosti se lahko ob spremembi okolja pri mladičkih hitreje pojavijo prebavne spremembe kot pri odraslih psih. Takšne spremembe pogosto predstavljajo prehodno prilagoditev organizma na novo okolje, prehrano ali mikrobiološko okolico (Merck Veterinary Manual, 2023; Day, 2016).

🐾 6.1 Nezrelost prebavnega sistema pri mladičkih

Pri mladičkih prebavni sistem še ni popolnoma razvit. Aktivnost nekaterih prebavnih encimov (snovi, ki razgrajujejo hranila v prebavilih) se v prvih tednih in mesecih življenja postopoma povečuje.

Zaradi tega lahko prebavila mladiča na spremembe v okolju ali prehrani reagirajo hitreje kot prebavila odraslega psa. Takšne reakcije se lahko kažejo kot mehkejše blato ali spremenjena pogostost iztrebljanja (Hall & German, 2021).

🐾 6.2 Razvoj črevesne mikrobiote

Po rojstvu se v prebavilih mladiča postopoma oblikuje črevesna mikrobiota (skupnost bakterij, ki živijo v črevesju in sodelujejo pri prebavi ter imunskem ravnovesju). Na razvoj te mikrobiote vplivajo:

— materino mleko,

— stik z materjo in sorojenci,

— okolje,

— prehrana.

Ob spremembi okolja se lahko mladič sreča z drugačnimi mikroorganizmi iz okolja. To lahko začasno spremeni razmerje mikroorganizmov v črevesju, kar lahko vpliva na konsistenco blata (Suchodolski, 2016).

🐾 6.3 Razvoj mukoznega imunskega sistema prebavil

Velik del imunskega sistema se nahaja prav v prebavilih. Ta sistem se imenuje GALT (gut-associated lymphoid tissue – limfatično tkivo, povezano s prebavili) in predstavlja pomemben del mukoznega imunskega sistema (imunski sistem sluznic).

Pri mladičkih se ta imunski sistem postopoma razvija v prvih mesecih življenja. V tem obdobju se organizem uči prepoznavati različne mikroorganizme in razlikovati med neškodljivimi ter potencialno škodljivimi dražljaji (Day, 2016). Zato lahko ob spremembi okolja prebavila mladiča reagirajo bolj občutljivo kot prebavila odraslega psa.

🐾 6.4 Povečana prepustnost črevesne sluznice v zgodnjem razvoju

V zgodnjem življenjskem obdobju je lahko črevesna barierna funkcija (zaščitna funkcija črevesne stene) še manj stabilna kot pri odraslih živalih. To pomeni, da lahko določene snovi ali mikroorganizmi lažje vplivajo na črevesno sluznico, kar lahko povzroči začasne spremembe v prebavi. S starostjo se črevesna bariera postopoma stabilizira (Hall & German, 2021).

Veterinarska literatura zato poudarja, da so prebavne spremembe pri mladičkih ob spremembi okolja relativno pogoste in pogosto povezane z naravnimi razvojnimi procesi prebavil ter imunskega sistema. Pri oceni takšnih sprememb je vedno pomembno upoštevati celotno klinično stanje mladiča in potek simptomov (Merck Veterinary Manual, 2023).

🐾 7. Kdaj so prebavne spremembe ob spremembi okolja še normalne in kdaj je priporočljiv veterinarski pregled?

Prebavne spremembe ob spremembi okolja se lahko pojavijo pri psih vseh starosti. Prebavila so tesno povezana z živčnim sistemom, imunskim sistemom in črevesno mikrobioto, zato lahko na njihovo delovanje vplivajo različni fiziološki in okoljski dejavniki, kot so stres, sprememba mikrobiološkega okolja, drugačna prehrana ali sprememba pitne vode.

Po podatkih Merck Veterinary Manual so blage prebavne spremembe ob okoljskih spremembah pri psih razmeroma pogoste in pogosto predstavljajo prehodno fiziološko prilagoditev organizma na nove razmere (Merck Veterinary Manual, 2023).

Veterinarski imunolog Day (2016) poudarja, da so na takšne spremembe lahko bolj občutljive nekatere skupine živali, predvsem:

— mladički, pri katerih se prebavni in imunski sistemi še razvijajo,

— starejši psi, pri katerih se lahko zmanjša fiziološka odpornost organizma,

— imunsko oslabljene živali (živali z zmanjšano funkcijo imunskega sistema).

🐾 7.1 Katere prebavne motnje ob spremembi okolja veterinarski viri opisujejo kot prehodne?

Veterinarska literatura navaja, da se ob spremembi okolja lahko pojavijo določene blage prebavne spremembe, ki so povezane s prilagoditvijo prebavil na nove razmere. Po podatkih Merck Veterinary Manual in pregleda o črevesni mikrobioti pri psih (Suchodolski, 2016) lahko takšne spremembe vključujejo:

— mehkejše blato,

— rahlo povečano pogostost iztrebljanja,

— manjše spremembe v konsistenci blata,

— kratkotrajno prisotnost sluzi na površini blata.

Takšne spremembe so lahko povezane s prilagoditvijo črevesne mikrobiote (skupnost mikroorganizmov v prebavilih) ali s fiziološkim stresnim odzivom organizma. Po navedbah Hall in German (2021) se prebava pri večini zdravih psov stabilizira v nekaj dneh, ko se prebavni sistem prilagodi novemu okolju. Pri mladičkih so takšne spremembe lahko pogostejše, ker se njihov prebavni sistem, mikrobiota in mukozni imunski sistem še razvijajo (Day, 2016).

🐾 7.2 Kdaj veterinarski viri priporočajo veterinarski pregled?

Veterinarski učbeniki interne medicine poudarjajo, da lahko nekatere prebavne spremembe kažejo na bolezenski proces, zato je v določenih primerih potreben veterinarski pregled. Po podatkih Ettinger & Feldman (Textbook of Veterinary Internal Medicine, 2020) je priporočljivo poiskati veterinarsko pomoč, če se pojavijo:

— izrazita ali vodena driska,

— večje količine krvi v blatu,

— ponavljajoče bruhanje,

— izrazita utrujenost ali zmanjšana aktivnost,

— izguba apetita,

— znaki dehidracije (pomanjkanje telesnih tekočin).

Po navedbah Merck Veterinary Manual (2023) je veterinarski pregled posebej pomemben pri mladičkih, starejših psih ali imunsko oslabljenih živalih, saj lahko pri teh skupinah hitreje pride do izgube tekočin in elektrolitov.

🐾 7.3 Zakaj veterinarska medicina poudarja vrednotenje celotnega kliničnega stanja?

Veterinarski učbeniki interne medicine poudarjajo, da sama prisotnost posameznega mikroorganizma v laboratorijskem izvidu ne pomeni nujno bolezni. Po podatkih Merck Veterinary Manual (2023) so lahko številni mikroorganizmi prisotni tudi pri klinično zdravih živalih. Zato je pri interpretaciji laboratorijskih rezultatov vedno potrebno upoštevati:

— splošno zdravstveno stanje živali,

— vedenje in aktivnost,

— apetit,

— potek in trajanje prebavnih simptomov.

Podoben pristop poudarjata tudi Ettinger & Feldman (2020), ki navajata, da je pri prebavnih motnjah pri psih ključna celostna klinična ocena živali, ne le laboratorijski rezultat.

🐾 8. Zakaj imajo prebavne težave ob spremembi okolja pogosto več vzrokov hkrati?

Veterinarska literatura poudarja, da prebavne težave pri psih pogosto nimajo samo enega samega vzroka, temveč nastanejo kot posledica sočasnega delovanja več fizioloških, okoljskih in mikrobioloških dejavnikov. Takšen pojav se v medicini pogosto opisuje kot multifaktorski proces (proces, pri katerem sodeluje več različnih vzrokov hkrati) (Ettinger & Feldman, 2020).

Ob spremembi okolja se lahko v organizmu psa hkrati pojavijo različni vplivi, na primer:

— aktivacija stresnega odziva organizma,

— spremembe v črevesni mikrobioti (skupnost mikroorganizmov v prebavilih),

— stik z drugačno mikrobiološko floro okolja,

— sprememba pitne vode ali prehrane.

Po podatkih Merck Veterinary Manual (2023) lahko takšne spremembe vplivajo na delovanje prebavil in povzročijo prehodne prebavne motnje, kot so mehkejše blato ali pogostejše iztrebljanje.

Raziskave črevesne mikrobiote pri psih kažejo, da je ravnovesje med mikroorganizmi v prebavilih zelo občutljivo na spremembe v okolju, prehrani in fiziološkem stresu. Takšne spremembe lahko začasno porušijo mikrobno ravnovesje (razmerje med različnimi mikroorganizmi v črevesju), kar lahko vpliva na prebavo (Suchodolski, 2016). Zato veterinarski pregledi poudarjajo, da je pri razlagi prebavnih težav pogosto potrebno upoštevati več dejavnikov hkrati in ne iskati enega samega vzroka (Hall & German, 2021).

Pri mladičkih so takšni multifaktorski procesi lahko še izrazitejši, ker se njihov prebavni sistem, črevesna mikrobiota in mukozni imunski sistem še razvijajo. Zaradi tega lahko organizem ob spremembi okolja reagira nekoliko bolj občutljivo kot pri odraslih psih (Day, 2016).

🐾 8.1 Zakaj se pri mladičku ob prvem prihodu v nov dom lahko pojavita mehkejše blato ali prehodna driska?

Veterinarska literatura opisuje, da se prebavne spremembe pri mladičkih pogosto pojavijo prav v obdobju prve selitve v nov dom. Takšne spremembe strokovni viri razlagajo kot fiziološki adaptacijski odziv organizma (naravna prilagoditev telesa na nove razmere), saj se mora mladiček v kratkem času prilagoditi številnim novim vplivom, kot so novo okolje, drugačna mikrobiološka izpostavljenost, nova pitna voda, drugačen dnevni potek dneva ter ločitev od matere in legla (Merck Veterinary Manual, 2023; WSAVA Global Guidelines, 2022).

Strokovna veterinarska literatura poudarja, da se prebavila na spremembe okolja pogosto odzovejo hitreje kot drugi organski sistemi. Razlog je njihova tesna povezanost z živčnim sistemom, hormonskim stresnim odzivom in črevesno mikrobioto. Zaradi tega se lahko v prvih dneh po prihodu v nov dom pojavijo mehkejše blato, pogostejše iztrebljanje ali prehodne spremembe v konsistenci blata, ne da bi to samo po sebi pomenilo bolezen (Veterinary Internal Medicine Review, 2021; Merck Veterinary Manual, 2023).

Pri mladičkih je takšen odziv pogosto izrazitejši, ker se njihov prebavni in črevesni imunski sistem še razvijata. Pomemben del tega imunskega sistema predstavlja GALT (gut-associated lymphoid tissue; limfatično tkivo, povezano s prebavili), ki sodeluje pri prepoznavanju mikroorganizmov in oblikovanju imunskega odziva v črevesju. Ker se ta sistem v zgodnjem življenjskem obdobju še oblikuje, so prebavila mladičkov lahko bolj občutljiva na spremembe okolja (Ettinger & Feldman, 2020; Veterinary Clinics of North America: Small Animal Practice, 2020).

V veterinarskih virih je tudi poudarjeno, da mehkejše blato pri mladičku samo po sebi še ne pomeni driske. Driska je v veterinarski medicini opredeljena kot stanje, pri katerem se hkrati pojavijo povečana vodnatost blata, večji volumen blata in izrazitejša pogostost iztrebljanja zaradi zmanjšane sposobnosti črevesja za absorpcijo vode in elektrolitov (Merck Veterinary Manual, 2023).

Raziskave črevesne mikrobiote pri psih kažejo, da se sestava mikroorganizmov v črevesju ob spremembi okolja ali prehrane lahko spremeni že v prvih 24 do 48 urah. Stabilizacija tega mikrobnega ravnovesja pa lahko traja približno 7 do 14 dni, dokler se prebavni sistem popolnoma ne prilagodi novemu okolju (Suchodolski, 2016; Hall & German, 2021).

Pri spremembi okolja se lahko spremeni tudi mikrobiološka izpostavljenost mladička, saj pride v stik z drugačnimi mikroorganizmi v novem okolju, na novih površinah in v novi vodi ali hrani.

Takšna sprememba lahko začasno vpliva na ravnovesje črevesne mikrobiote. Nekateri avtorji ta pojav opisujejo kot prehodno mikrobiološko prilagajanje črevesja na novo okolje, pri katerem se sestava črevesne mikrobiote začasno spremeni, dokler se ne vzpostavi novo stabilno ravnovesje (Suchodolski, 2016).

Zato veterinarski učbeniki interne medicine poudarjajo, da je pri oceni pomena sprememb v blatu vedno potrebno upoštevati celotno klinično stanje mladička. Pri presoji so najpomembnejši predvsem:

— hidracija mladička,

— apetit,

— vitalnost in vedenje,

— napredovanje telesne teže (Ettinger & Feldman, 2020; Merck Veterinary Manual, 2023).

Če mladiček normalno pije, ima dober apetit, je živahen in napreduje v telesni teži, strokovna literatura takšne prebavne spremembe pogosto opisuje kot del pričakovane prilagoditve organizma na novo okolje. V večini primerov se prebava stabilizira v nekaj dneh, medtem ko popolna prilagoditev črevesne mikrobiote lahko traja do približno dveh tednov (Merck Veterinary Manual, 2023; Hall & German, 2021).

🐾9. Kako sprememba okolja vpliva na prebavila mladičkov?

Veterinarska literatura poudarja, da so mladički ob spremembi okolja pogosto bolj občutljivi na prebavne spremembe kot odrasli psi. Razlog je predvsem v tem, da se njihov prebavni sistem, črevesna mikrobiota (skupnost mikroorganizmov v prebavilih) in mukozni imunski sistem (lokalni imunski sistem sluznice prebavil) še razvijajo. Zaradi tega lahko že manjše spremembe v okolju, prehrani ali mikrobiološki izpostavljenosti povzročijo opazne spremembe v konsistenci blata ali pogostosti iztrebljanja (Merck Veterinary Manual, 2023; Day, 2016).

Po navedbah veterinarskih učbenikov interne medicine se prebavila mladičkov pogosto odzovejo hitreje kot prebavila odraslih psov, saj razvoj črevesne mikrobiote in imunskega sistema v prvih mesecih življenja še ni popolnoma stabilen. Zaradi tega lahko ob spremembi okolja pri mladičkih pogosteje opazimo mehkejše blato, sluz na blatu ali spremenjeno pogostost iztrebljanja, kar pa v številnih primerih predstavlja prehodno prilagoditev organizma na nove razmere (Ettinger & Feldman, 2020; Veterinary Clinics of North America: Small Animal Practice, 2020).

🐾9.1 Zakaj mehkejše blato pri mladičku ni isto kot driska?

Veterinarska literatura poudarja, da mehkejše ali manj oblikovano blato pri mladičku samo po sebi še ne predstavlja driske. Po opredelitvi Merck Veterinary Manual (2023) je driska stanje, pri katerem se hkrati pojavijo povečana vodnatost iztrebkov, večji volumen iztrebkov in izrazitejša pogostost iztrebljanja zaradi zmanjšane sposobnosti črevesja za absorpcijo vode in elektrolitov (mineralnih ionov, ki sodelujejo pri uravnavanju ravnovesja tekočin v telesu).

Pri mladičkih je lahko konsistenca blata bolj spremenljiva, saj imajo hitrejši črevesni tranzit (prehajanje prebavne vsebine skozi prebavila) ter še razvojno nezrelo črevesno sluznico. Zaradi tega je lahko blato nekoliko mehkejše ali manj kompaktno, ne da bi to nujno pomenilo bolezensko stanje (Ettinger & Feldman, 2020). Veterinarski učbeniki interne medicine zato poudarjajo, da je pri presoji prebavnih sprememb pomembno ocenjevati celotno klinično stanje mladička in ne zgolj videza iztrebkov (Merck Veterinary Manual, 2023).

🐾9.2 Kolikokrat na dan je normalno, da mladiček odvaja blato?

Mladički praviloma odvajajo pogosteje kot odrasli psi. Razlog je hitrejši črevesni tranzit, manjši prebavni volumen ter še razvojno nezrela črevesna mikrobiota in sluznica prebavil (Merck Veterinary Manual, 2023).

Veterinarska literatura navaja, da mladički v starosti približno 2 do 4 mesece pogosto odvajajo 2 do 5-krat dnevno, pri manjših pasmah pa lahko tudi 4 do 6-krat dnevno, zlasti po hranjenju ali ob večji aktivnosti (Veterinary Clinics of North America: Small Animal Practice, 2020). Takšna pogostost odvajanja je povezana z razvojnimi značilnostmi prebavil in sama po sebi še ne pomeni driske ali bolezenskega procesa.

🐾9.3 Zakaj se pri mladičku lahko pojavi sluz na blatu?

Sluz v blatu predstavlja zaščitni izloček črevesne sluznice, ki zmanjšuje mehansko draženje črevesne stene in omogoča lažje premikanje prebavne vsebine skozi črevesje (Ettinger & Feldman, 2020).

Pri mladičkih se lahko ob spremembi okolja poveča izločanje sluzi, saj je črevesna sluznica še razvojno občutljiva. Spremembe v črevesni motiliteti (krčenje črevesne stene), stresni odziv organizma ali prilagajanje črevesne mikrobiote lahko povzročijo večjo količino sluzi na površini blata (Merck Veterinary Manual, 2023). Veterinarski viri opisujejo, da se sluz lahko pojavi kot prozoren ali belkast želatinast ovoj na površini blata. Če je mladiček sicer živahen in ima dober apetit, je takšna sprememba pogosto prehodna (Veterinary Clinics of North America: Small Animal Practice, 2020).

🐾9.4 Zakaj se lahko pri mladičku občasno pojavi sled sveže krvi v blatu?

Majhna količina sveže krvi na površini blata je lahko posledica kratkotrajnega draženja distalnega dela črevesja (zadnji del debelega črevesa in danke) (Merck Veterinary Manual, 2023).

Pri mladičkih je črevesna sluznica pogosto bolj občutljiva, pogostejše odvajanje pa lahko povzroči drobne površinske poškodbe kapilar (majhnih krvnih žilic v sluznici). V takšnih primerih se sveža kri običajno pojavi kot tanka sled na površini blata, ne pa kot večja količina krvi, enakomerno pomešana z iztrebki (Veterinary Internal Medicine Review, 2021). Veterinarski učbeniki poudarjajo, da je treba takšno spremembo vedno presojati v povezavi s splošnim kliničnim stanjem živali (Ettinger & Feldman, 2020).

🐾9.5 Kako prehrana vpliva na barvo in konsistenco blata pri mladičku?

Barva in konsistenca blata sta v veliki meri odvisni od sestave prehrane, zlasti od deleža beljakovin, maščob, prehranskih vlaknin in mineralnih snovi (Merck Veterinary Manual, 2023).

Prehrana z večjim deležem beljakovin pogosto povzroči temnejše in bolj kompaktno blato, medtem ko prehrana z večjim deležem kosti lahko povzroči svetlejše ali bolj suho blato zaradi večje vsebnosti kalcija (Ettinger & Feldman, 2020). Pri mladičkih lahko spremembe v sestavi obroka vplivajo tudi na konsistenco blata, saj se prebavni encimi in črevesna mikrobiota še prilagajajo novi prehrani (WSAVA Global Nutrition Guidelines, 2022).

🐾9.6 Zakaj hitra menjava hrane pri mladičku pogosto podaljša prebavne težave?

Po podatkih WSAVA Global Nutrition Guidelines (2022) se prebavni sistem psa prilagaja sestavi hrane preko sprememb v delovanju prebavnih encimov in sestavi črevesne mikrobiote. Če se hrana menja prehitro, se mora črevesna mikrobiota vedno znova prilagajati novi sestavi obroka, kar lahko povzroči začasen prebavni odziv (Merck Veterinary Manual, 2023).

Veterinarski učbeniki opozarjajo, da skrbniki pogosto prehitro sklepajo na prehranske alergije, medtem ko gre veliko pogosteje za fiziološko prilagoditev prebavil na novo okolje. Resnične alergije so pri zelo mladih mladičkih redkejše (Ettinger & Feldman, 2020).

🐾9.7 Kateri znaki pri mladičku lahko kažejo, da driska ni več običajna prilagoditev na novo okolje?

Veterinarski strokovni viri pojasnjujejo, da se lahko pri mladičkih ob spremembi okolja v prvih dneh pojavi mehkejše blato ali kratkotrajna blaga driska. Takšen odziv je lahko povezan s prilagoditvijo prebavil na novo okolje, drugačno mikrobiološko izpostavljenost ter spremembe v načinu hranjenja (Merck Veterinary Manual, 2023; WSAVA Global Guidelines, 2022).

Veterinarji ob tem poudarjajo, da je pri mladičkih vedno pomembno spremljati celotno klinično stanje živali, saj lahko nekateri znaki kažejo, da driska ni več zgolj prehodna prilagoditev organizma, temveč lahko pomeni razvoj prebavne bolezni ali okužbe (Ettinger & Feldman, 2020).

Zato veterinarski strokovnjaki priporočajo, da so skrbniki posebej pozorni na naslednje znake:

— ponavljajoča se ali izrazito vodena driska (zelo tekoči iztrebki z visoko vsebnostjo vode),

— zelo pogosta defekacija (izločanje blata),

— večje količine krvi v blatu,

— temno ali črno blato (melena – prebavljena kri iz zgornjih delov prebavil),

— ponavljajoče se bruhanje,

— zmanjšan apetit ali popolna izguba apetita,

— zmanjšana živahnost ali izrazita utrujenost,

— znaki dehidracije (pomanjkanje telesnih tekočin), kot so suhe sluznice ali zmanjšana elastičnost kože,

— driska, ki traja več dni brez izboljšanja.

Veterinarska stroka poudarja, da imajo mladički zaradi manjše telesne mase in še razvijajočega se imunskega sistema manjše fiziološke rezerve, zato je ob izrazitejših ali dolgotrajnejših znakih priporočljivo pravočasno veterinarsko posvetovanje (Merck Veterinary Manual, 2023; Veterinary Clinics of North America: Small Animal Practice, 2020).

🐾9.8 Ali mehkejše blato pri mladičku vedno pomeni drisko?

Mehkejše ali manj oblikovano blato pri mladičku samo po sebi še ne pomeni driske. Veterinarski viri poudarjajo, da driska ni opredeljena zgolj z mehkejšo konsistenco blata, temveč s sočasno povečano vodnatostjo iztrebkov, večjim volumnom blata in izrazitejša pogostostjo iztrebljanja zaradi zmanjšane sposobnosti črevesja za absorpcijo vode in elektrolitov (Merck Veterinary Manual, 2023).

Pri mladičkih je lahko konsistenca blata bolj spremenljiva zaradi hitrejšega črevesnega tranzita (prehajanje prebavne vsebine skozi prebavila) ter razvojne nezrelosti črevesne sluznice. Zaradi tega je lahko blato nekoliko mehkejše ali manj kompaktno, ne da bi to nujno pomenilo bolezensko stanje (Ettinger & Feldman, 2020).

🐾9.9 Kaj je pri presoji prebavnih sprememb pri mladičku pomembnejše od samega videza blata?

Veterinarski strokovni viri poudarjajo, da sam videz blata pogosto ne omogoča zanesljive presoje zdravstvenega stanja mladička. Pri vrednotenju prebavnih sprememb je zato vedno pomembno ocenjevati celotno klinično stanje živali (Ettinger & Feldman, 2020; Merck Veterinary Manual, 2023).

Pri presoji so ključni predvsem:

— apetit,

— hidracija (ravnovesje telesnih tekočin),

— vitalnost in vedenje,

— napredovanje telesne teže.

Če mladiček normalno pije, ima dober apetit, je živahen in napreduje v telesni teži, veterinarski viri takšne spremembe pogosto opisujejo kot del fiziološke prilagoditve prebavil na novo okolje. Nasprotno pa izguba apetita, zmanjšana aktivnost ali znaki dehidracije lahko kažejo na stanje, ki zahteva veterinarsko presojo.

🐾9.10 Ali barva blata pri mladičku vedno kaže na zdravstveno težavo?

Barva blata pri mladičku je pogosto povezana s sestavo prehrane in sama po sebi ne pomeni nujno bolezni. Veterinarski viri pojasnjujejo, da lahko prehrana z večjim deležem beljakovin povzroči temnejše in bolj kompaktno blato, medtem ko prehrana z večjim deležem kosti lahko povzroči svetlejše ali bolj suho blato zaradi večje vsebnosti mineralov, predvsem kalcija (Ettinger & Feldman, 2020; Merck Veterinary Manual, 2023).

Barvo blata je zato vedno treba presojati skupaj s konsistenco blata, pogostostjo iztrebljanja, sestavo prehrane ter splošnim kliničnim stanjem mladička. Sama barva brez drugih kliničnih znakov pogosto nima samostojne diagnostične vrednosti.

🐾9.11 Zakaj lahko pogosta menjava hrane pri mladičku podaljša prebavne težave?

Prebavni sistem mladička se mora ob vsaki spremembi hrane ponovno prilagoditi novi sestavi obroka. Ta prilagoditev vključuje spremembe v delovanju prebavnih encimov ter v sestavi črevesne mikrobiote (WSAVA Global Nutrition Guidelines, 2022).

Če skrbniki ob prvem mehkejšem blatu pogosto zamenjajo hrano, se mora črevesna mikrobiota vedno znova prilagajati novemu obroku. Takšne ponavljajoče se prilagoditve lahko povzročijo začasen prebavni odziv in podaljšajo obdobje nestabilne prebave (Merck Veterinary Manual, 2023). Veterinarski učbeniki interne medicine poudarjajo, da so resnične prehranske alergije pri zelo mladih mladičkih razmeroma redke. Veliko pogosteje gre za fiziološko prilagoditev prebavil na novo okolje ali spremembo prehrane (Ettinger & Feldman, 2020).

🐾9.12 Zakaj lahko napačna razlaga mehkejšega blata pri mladičku povzroči začaran krog prebavnih težav?

Veterinarski viri opozarjajo, da lahko prehitre spremembe v prehrani povzročijo začaran krog prebavnih težav. Če skrbnik zaradi mehkejšega blata pogosto menja hrano, se mora prebavni sistem vsakič znova prilagajati novi sestavi obroka, kar lahko povzroči nove prebavne odzive.

Takšne ponavljajoče se prilagoditve lahko ustvarijo vtis, da mladiček hrane ne prenaša, čeprav gre v resnici za naravno prilagoditev prebavil. Strokovni viri zato poudarjajo, da je ob ohranjenem apetitu, hidraciji in vitalnosti mladička pogosto bolj smiselno ohraniti stabilno prehrano in prebavilom omogočiti čas za prilagoditev (WSAVA Global Nutrition Guidelines, 2022; Merck Veterinary Manual, 2023).

🐾9.13 Kateri so najpogostejši znaki dehidracije pri mladičku?

Dehidracija (pomanjkanje telesnih tekočin v organizmu) se lahko pri mladičkih razvije hitreje kot pri odraslih psih, saj imajo zaradi manjše telesne mase in še razvijajočih se fizioloških mehanizmov manjše telesne rezerve tekočin. Izguba tekočin se lahko pojavi predvsem ob izrazitejši driski ali ponavljajočem se bruhanju (Merck Veterinary Manual, 2023).

Veterinarski strokovni viri pojasnjujejo, da so najpogostejši znaki dehidracije pri mladičkih:

— suhe ali lepljive sluznice v ustni votlini,

— zmanjšana elastičnost kože (koža se po nežnem dvigu počasneje vrne v prvotni položaj),

— vdrte ali manj sijoče oči,

— zmanjšana živahnost ali utrujenost,

— zmanjšan apetit,

— temnejši ali bolj koncentriran urin.

Pri mladičkih lahko zaradi hitrejšega metabolizma (presnovnih procesov v telesu) in manjših telesnih rezerv tekočin dehidracija napreduje hitreje kot pri odraslih psih. Zato veterinarski viri poudarjajo, da je ob znakih dehidracije, dolgotrajnejši driski ali ponavljajočem bruhanju priporočljivo pravočasno veterinarsko posvetovanje (Ettinger & Feldman, 2020; Merck Veterinary Manual, 2023

🐾 10. Kako se pri psu pristopa k prvi pomoči ob driski, kdaj je potreben veterinar brez odlašanja in kaj lahko vsebuje osnovna domača podporna lekarna?

Veterinarski strokovni viri poudarjajo, da je pri driski vedno najprej treba ločiti med stanji, ki zahtevajo takojšnjo veterinarsko obravnavo, in stanji, pri katerih je ob dobrem splošnem kliničnem stanju lahko smiselna začasna domača podporna oskrba (Merck Veterinary Manual, 2023; Ettinger & Feldman, 2020).

Cilj prve pomoči pri driski ni zgolj »ustaviti drisko«, temveč predvsem stabilizirati osnovne fiziološke procese v prebavilih. Pri tem se običajno zasleduje več sočasnih ciljev:

— nadomeščanje izgubljene tekočine in elektrolitov

— zmanjšanje draženja črevesne sluznice

— stabilizacija črevesne vsebine

— zmanjšanje izpostavljenosti črevesne sluznice toksinom

— podpora črevesni mikrobioti

— podpora regeneraciji črevesne sluznice.

Posebej občutljive skupine so:

— mladički

— starejši psi

— imunsko oslabljene živali.

Pri teh skupinah lahko že razmeroma majhna izguba tekočine povzroči dehidracijo (pomanjkanje telesnih tekočin), saj imajo manjše fiziološke rezerve (sposobnost organizma, da kompenzira presnovne izgube).

Ob izrazitejši izgubi tekočine lahko pride tudi do elektrolitskih motenj (neravnovesja mineralnih ionov, kot so natrij, kalij in kloridi), kar lahko vpliva na delovanje živčnega sistema, mišic in srčno-žilnega sistema.

Pomembno je tudi razumeti, da driska ni ena sama bolezen, temveč klinični znak, ki lahko nastane zaradi različnih patofizioloških mehanizmov v prebavilih. Zato podporna oskrba običajno ne temelji na enem samem pristopu, temveč vključuje več ukrepov, ki delujejo na različne procese v prebavilih.

🐾 10.1 Kdaj je potreben veterinar brez odlašanja?

Pri določenih znakih je nujen takojšnji veterinarski pregled, saj lahko ti kažejo na resnejšo motnjo v prebavilih ali na sistemsko bolezen (Merck Veterinary Manual, 2023; Ettinger & Feldman, 2020).

To vključuje:

— izrazito apatijo (pes je neodziven, brez interesa za okolico)

— ponavljajoče se bruhanje

— večje količine krvi v blatu

— meleno (črno, katranu podobno blato zaradi prebavljene krvi iz zgornjih delov prebavil)

— znake dehidracije (izsušitve organizma zaradi izgube tekočine)

— bolečino v trebuhu (napet trebuh, cviljenje ali obrambna reakcija ob dotiku)

— kolaps ali izrazito oslabelost

— hitro slabšanje splošnega stanja.

Kot navajajo veterinarski klinični priročniki, je pri meleni pomembno razlikovati med patološko krvavitvijo in temnim blatom, ki je lahko posledica prehrane (Merck Veterinary Manual, 2023).

Melene zato ne smemo zamenjevati s temnim ali skoraj črnim blatom, ki se lahko pojavi pri prehrani z večjo količino mesa ali zelo beljakovinsko bogate hrane. Pri mesojedih živalih je lahko temna barva blata posledica presnovnih produktov razgradnje hemoglobina in beljakovin iz hrane, kar samo po sebi ne pomeni nujno krvavitve v prebavilih.

Veterinarski pregled je priporočljiv tudi v naslednjih primerih:

— če driska traja več kot 24–48 ur

— če pes zavrača vodo ali hrano

— če je blato zelo pogosto ali izrazito vodeno

— če se pojavijo vročina (povišana telesna temperatura) ali izraziti znaki nelagodja.

To je še posebej pomembno pri:

— mladičkih

— starejših psih

— imunsko oslabljenih živalih.

Pri teh skupinah lahko zaradi hitrejše presnove (metabolizma) in manjše telesne mase že razmeroma kratkotrajna driska povzroči presnovne motnje, kot so:

— dehidracija

— elektrolitsko neravnovesje

— hipoglikemija (padec krvnega sladkorja).

Zato strokovni veterinarski viri poudarjajo, da pri teh skupinah ni priporočljivo odlašati z veterinarsko obravnavo, če se splošno stanje psa začne slabšati (Ettinger & Feldman, 2020).

🐾 10.2 Kaj je cilj domače podporne oskrbe?

Pri blagih oblikah driske, kadar je pes živahen, pije in nima ponavljajočega se bruhanja, se lahko uporabi začasna podporna gastroenterološka oskrba.

Cilj takšne oskrbe ni zgolj ustaviti drisko, temveč predvsem stabilizirati osnovne fiziološke procese v prebavilih, dokler se črevesna funkcija ponovno ne uravnovesi (Merck Veterinary Manual, 2023; Ettinger & Feldman, 2020).

Driska je namreč pogosto posledica več hkratnih patofizioloških mehanizmov v prebavnem traktu.

Najpogosteje vključujejo:

— sekrecijo (povečano izločanje tekočine v črevesni lumen)

— zmanjšano resorpcijo (zmanjšano vsrkavanje tekočine skozi črevesno sluznico)

— vnetje črevesne sluznice

— disbiozo (porušeno ravnovesje črevesne mikrobiote)

— prisotnost bakterijskih toksinov ali dražilnih snovi v črevesju.

Zaradi tega podporna oskrba pogosto vključuje več različnih skupin snovi, ki delujejo na različne patofiziološke procese v prebavilih.

Te skupine pripravkov lahko prispevajo k:

— nadomeščanju izgubljene tekočine in elektrolitov

— zmanjšanju izpostavljenosti črevesne sluznice toksinom

— stabilizaciji črevesne vsebine

— zaščiti črevesne sluznice

— podpori črevesni mikrobioti

— podpori regeneraciji črevesnega epitelija (celic črevesne sluznice).

Ker posamezna skupina pripravkov praviloma deluje le na določen del patofiziološkega procesa, se v praksi pogosto uporabljajo kombinacije več podpornih pristopov, ki se med seboj dopolnjujejo (Hall & German, 2021; Ettinger & Feldman, 2020).

V nadaljevanju so predstavljene najpogostejše skupine snovi, ki jih strokovna literatura opisuje kot del podporne oskrbe prebavil pri blagih oblikah driske.

🐾 10.2.1 Elektroliti in oralna rehidracija

Pri driski organizem ne izgublja samo vode, temveč tudi pomembne elektrolite (mineralne ione, ki sodelujejo pri uravnavanju tekočinskega ravnovesja, živčnih impulzov in mišičnega delovanja).

Najpomembnejši elektroliti, ki se pri driski izgubljajo, so predvsem:

— natrij

— kalij

— kloridi

— bikarbonati.

Izguba teh snovi lahko vodi v elektrolitsko neravnovesje (moteno razmerje elektrolitov v telesnih tekočinah), kar lahko vpliva na:

— delovanje živčnega sistema

— delovanje mišic

— srčni ritem

— kislinsko-bazično ravnovesje organizma.

Pri driski pogosto pride tudi do dehidracije (zmanjšanja količine telesnih tekočin), saj se zaradi povečanega izločanja tekočine v črevesju in zmanjšane resorpcije voda ne more učinkovito vračati v krvni obtok (Ettinger & Feldman, 2020; Merck Veterinary Manual, 2023).

Zaradi tega je eden prvih podpornih ukrepov oralna rehidracija. Pri tem se uporabljajo oralne rehidracijske raztopine – ORR (raztopine vode, elektrolitov in glukoze).

Glukoza ima pri tem pomembno fiziološko vlogo, saj omogoča natrij-glukozni kotransport (mehanizem, pri katerem se natrij in glukoza skupaj prenašata skozi črevesne transportne beljakovine).

Ta mehanizem omogoča:

— učinkovitejše vsrkavanje natrija

— povečano absorpcijo vode iz črevesnega lumna

— stabilizacijo tekočinskega ravnovesja organizma.

Zaradi tega navadna voda ni enakovredna oralnim rehidracijskim raztopinam, saj ne vsebuje elektrolitov in ne podpira aktivnih transportnih mehanizmov v črevesju (Hall & German, 2021).

Oralne rehidracijske raztopine ne delujejo tako, da bi neposredno ustavile drisko. Njihova vloga je predvsem:

— nadomeščanje izgubljene tekočine

— preprečevanje dehidracije

— stabilizacija elektrolitskega ravnovesja

— izboljšanje absorpcije tekočine v črevesju.

Primeri pripravkov, ki se uporabljajo v veterinarski praksi:

— Oralade®

— Lectade®

— VetLyte®

— Gluco Suero®

— DogoRehydro®

Takšne raztopine so lahko še posebej pomembne pri skupinah psov, ki imajo manjše fiziološke rezerve, kot so:

— mladički

— starejši psi

— zelo majhne pasme.

Pri teh skupinah lahko že razmeroma kratkotrajna driska povzroči:

— dehidracijo

— elektrolitsko neravnovesje

— hipoglikemijo (znižano koncentracijo glukoze v krvi).

Če pes:

— ne pije

— pogosto bruha

— ne more zadržati tekočine

— kaže znake dehidracije,

oralna rehidracija ni več dovolj, zato je lahko potrebna parenteralna rehidracija (nadomeščanje tekočine z infuzijo), ki jo izvaja veterinar (Merck Veterinary Manual, 2023).

🐾 10.2.2 Adsorbenti oziroma enterosorbenti

Pri številnih oblikah driske so v črevesju prisotne snovi, ki dodatno dražijo črevesno sluznico. Med njimi so lahko:

— bakterijski toksini

— endotoksini

— presnovni produkti bakterij

— dražilne molekule iz hrane

— različni metaboliti, ki nastajajo pri vnetju.

Zaradi tega se v podporni gastroenterološki oskrbi pogosto uporabljajo adsorbenti oziroma enterosorbenti (snovi, ki v črevesju vežejo druge molekule na svojo površino).

Pomembno je razlikovati med pojmoma:

— adsorpcija (vezava snovi na površino druge snovi)

— absorpcija (vsrkavanje snovi v notranjost tkiv).

Enterosorbenti delujejo predvsem preko adsorpcije, kar pomeni, da v črevesju na svojo površino vežejo različne molekule in tako zmanjšajo njihovo interakcijo s črevesno sluznico (Ettinger & Feldman, 2020).

Na ta način lahko:

— zmanjšajo koncentracijo toksinov v črevesju

— zmanjšajo draženje črevesne sluznice

— zmanjšajo osmotsko obremenitev črevesnega lumna

— posredno prispevajo k stabilizaciji črevesne vsebine.

Najpogosteje uporabljene adsorpcijske učinkovine vključujejo:

— aktivno oglje

— montmorilonit (vrsta glinenega minerala)

— bentonit

— zeolit

— diosmektit (prečiščen naravni aluminosilikat).

Ti minerali imajo veliko specifično površino (veliko aktivno površino za vezavo molekul), kar omogoča učinkovito vezavo različnih snovi v prebavnem traktu (Hall & German, 2021).

Primeri pripravkov, ki vsebujejo takšne učinkovine:

— EnteroZoo® (zeolit)

— Humac® (huminske kisline)

— Smecta® (diosmektit)

— Diarsanyl® (kombinacija adsorbentov in zaščitnih snovi).

Pri uporabi adsorbentov je pomembno upoštevati, da lahko poleg toksinov vežejo tudi druge snovi, kot so:

— zdravila

— probiotiki

— vitamini

— nekateri prehranski dodatki.

Zaradi tega se pogosto priporoča časovni razmik med adsorbenti in drugimi pripravki, običajno vsaj nekaj ur, da se zmanjša tveganje za zmanjšano biološko razpoložljivost teh snovi (Merck Veterinary Manual, 2023).

Enterosorbenti sami po sebi običajno ne vplivajo neposredno na vzrok driske, lahko pa pomembno prispevajo k zmanjšanju luminalne obremenitve črevesja (količine dražilnih snovi v črevesju) in s tem posredno podprejo normalizacijo črevesne funkcije.

🐾 10.2.3 Snovi za stabilizacijo črevesne vsebine

Pri številnih oblikah driske je ena izmed ključnih sprememb povečana količina vode v črevesni vsebini, kar vodi v mehkejše ali vodeno blato. Zato lahko pomembno vlogo igrajo snovi, ki pomagajo uravnavati količino vode in viskoznost črevesne vsebine ter s tem stabilizirati konsistenco blata.

V podporni gastroenterološki oskrbi se za ta namen pogosto uporabljajo prehranske vlaknine (rastlinski polisaharidi, ki se v tankem črevesu ne prebavijo ali se prebavijo le delno).

Te snovi lahko v črevesju:

— vežejo odvečno tekočino

— povečajo viskoznost črevesne vsebine (gostoto oziroma gelasto strukturo vsebine v črevesju)

— upočasnijo prehajanje črevesne vsebine skozi prebavila

— stabilizirajo konsistenco blata (Hall & German, 2021).

Pomembno je razlikovati med topnimi in netopnimi vlakninami, saj imajo v prebavilih različne učinke.

— Topne vlaknine lahko vežejo vodo in tvorijo gelasto strukturo.

— Netopne vlaknine predvsem povečujejo volumen črevesne vsebine in lahko pospešijo peristaltiko (ritmično gibanje črevesja).

Pri akutni driski imajo običajno večjo vlogo topne vlaknine, saj pomagajo uravnavati količino tekočine v črevesju in stabilizirati konsistenco blata. Netopne vlaknine, kot so na primer pšenični otrobi, se pogosteje uporabljajo pri zaprtju. Pri akutni driski pa lahko večje količine netopnih vlaknin v nekaterih primerih povzročijo mehansko draženje črevesne sluznice in drisko celo poslabšajo (Hall & German, 2021).

V debelem črevesu se številne topne vlaknine fermentirajo (razgrajujejo s pomočjo črevesnih bakterij). Pri tem nastajajo kratkoverižne maščobne kisline – SCFA (short chain fatty acids), kot so:

— acetat

— propionat

— butirat.

Te snovi predstavljajo pomemben vir energije za enterocite (celice črevesne sluznice) in lahko prispevajo k obnovi črevesnega epitelija ter k stabilizaciji črevesne bariere (Ettinger & Feldman, 2020).

Najpogosteje uporabljene vlaknine v podporni gastroenterološki oskrbi vključujejo:

— pektin

— psilium (psyllium)

— inulin

— guar gumi.

V to skupino lahko spadajo tudi nekatere naravne sestavine, ki se uporabljajo v podpornih formulah za prebavila, na primer:

— rožičev prah (Ceratonia siliqua), ki vsebuje polisaharide in galaktomanane z izrazito sposobnostjo vezave vode

— prah zelene banane, ki vsebuje rezistentni škrob (vrsta škroba, ki v debelem črevesu deluje kot fermentabilna vlaknina)

— korenčkov granulat ali korenčkov prah, ki vsebuje pektin in druge topne vlaknine.

Takšne snovi lahko:

— vežejo odvečno tekočino v črevesju

— stabilizirajo konsistenco blata

— podpirajo rast koristnih bakterij v črevesju.

Posebnost nekaterih vlaknin je tudi dvosmeren regulacijski učinek na konsistenco blata, kar pomeni, da lahko pomagajo tako pri driski kot pri zaprtju. Zato se v gastroenterologiji pogosto opisujejo kot regulatorji črevesne vsebine (Hall & German, 2021).

Primeri pripravkov, ki vsebujejo stabilizacijske vlaknine:

— Pro-Kolin®

— Canikur Pro®

— Protexin Pro-Fibre®

— DiaTab®.

Pomembno pa je poudariti, da vlaknine običajno ne delujejo izolirano, temveč so pogosto del kombiniranega podpornega pristopa, kjer se uporabljajo skupaj z drugimi skupinami pripravkov, ki delujejo na druge patofiziološke mehanizme driske (Merck Veterinary Manual, 2023).

🐾 10.2.4 Zaščita črevesne sluznice

Pri številnih oblikah driske pride do poškodbe ali draženja črevesne sluznice (epitelija, ki prekriva notranjo površino prebavil). Vnetje, bakterijski toksini in povečana mehanska obremenitev lahko povzročijo motnjo črevesne bariere (zaščitne funkcije črevesne stene), kar omogoča lažji prehod dražilnih snovi v globlje plasti tkiva.

Zaradi tega je eden od pomembnih ciljev podporne gastroenterološke oskrbe tudi zaščita in regeneracija črevesne sluznice (Ettinger & Feldman, 2020; Merck Veterinary Manual, 2023).

V ta namen se uporabljajo snovi, ki lahko:

— tvorijo zaščitni sloj na površini črevesne sluznice

— zmanjšajo stik dražilnih snovi s črevesnim epitelijem

— podprejo regeneracijo črevesnih celic

— zmanjšajo lokalni vnetni odziv.

Med najpogosteje uporabljene snovi spadajo sluzaste rastlinske snovi (mukopolisaharidi). Gre za rastlinske polisaharide, ki v stiku z vodo tvorijo viskozen zaščitni gel, ki lahko začasno prekrije površino sluznice.

Takšne snovi vključujejo na primer:

— pektin

— psilium (psyllium)

— sluzaste rastlinske polisaharide iz različnih rastlin.

Poleg tega se za zaščito črevesne sluznice uporabljajo tudi tanini (rastlinski polifenoli z adstringentnim učinkom).

Adstringenten učinek pomeni rahlo skrčenje površinskih tkiv, kar lahko zmanjša:

— izločanje tekočine v črevesju

— prepustnost sluznice

— draženje črevesnega epitelija.

Naravni viri taninov vključujejo na primer:

— borovnice

— kostanjeve tanine (Farmatan®)

— hrastovo lubje.

Tanini lahko poleg adstringentnega učinka delujejo tudi antimikrobno in antioksidativno, kar lahko dodatno prispeva k stabilizaciji črevesnega okolja (Hall & German, 2021).

Pri regeneraciji črevesne sluznice imajo pomembno vlogo tudi določene aminokisline, zlasti:

— L-glutamin, ki predstavlja pomemben energetski substrat za enterocite (celice črevesnega epitelija)

— kolagenski peptidi (kolagen hidrolizat), ki vsebujejo aminokisline, pomembne za obnovo vezivnega tkiva.

Te snovi lahko podpirajo regeneracijo črevesne sluznice in stabilnost črevesne bariere (Ettinger & Feldman, 2020).

Primeri pripravkov, ki vsebujejo zaščitne ali regenerativne sestavine:

— Diarsanyl®

— Pro-Kolin®

— Canikur Pro®.

Takšne snovi se pogosto uporabljajo kot del kombinirane podporne oskrbe, saj zaščita črevesne sluznice sama po sebi običajno ne odpravi vseh patofizioloških mehanizmov driske, lahko pa pomembno prispeva k hitrejši obnovi normalne funkcije prebavil.

🐾 10.2.5 Probiotiki

Pri številnih oblikah driske pride do disbioze (porušenega ravnovesja črevesne mikrobiote). Črevesna mikrobiota predstavlja kompleksno skupnost mikroorganizmov, ki sodelujejo pri:

— prebavi hranil

— presnovi žolčnih kislin

— proizvodnji nekaterih vitaminov

— razvoju imunskega sistema

— zaščiti pred patogenimi mikroorganizmi.

Motnje v sestavi mikrobiote lahko povzročijo:

— zmanjšanje števila koristnih bakterij

— povečano razmnoževanje patogenih bakterij

— povečano tvorbo bakterijskih toksinov

— dodatno draženje črevesne sluznice (Ettinger & Feldman, 2020; Hall & German, 2021).

Zato se pri podporni gastroenterološki oskrbi pogosto uporabljajo probiotiki (živi mikroorganizmi, ki ob zaužitju v zadostni količini ugodno vplivajo na zdravje gostitelja).

Probiotiki lahko delujejo preko več mehanizmov:

1. Stabilizacija črevesne mikrobiote

Probiotiki lahko pomagajo ponovno vzpostaviti ravnovesje med koristnimi in patogenimi mikroorganizmi v črevesju.

2. Kompetitivna inhibicija

To pomeni tekmovanje med mikroorganizmi za prostor in hranila v črevesju.

Koristne bakterije lahko:

— zavzamejo vezavna mesta na črevesni sluznici

— omejijo rast patogenih bakterij

— zmanjšajo kolonizacijo patogenih mikroorganizmov.

3. Proizvodnja protimikrobnih snovi

Nekateri probiotični sevi lahko proizvajajo:

— bakteriocine (protibakterijske peptide)

— organske kisline

— vodikov peroksid.

Te snovi lahko zavirajo rast nekaterih patogenih bakterij.

4. Modulacija imunskega sistema

Probiotiki lahko vplivajo na lokalni imunski odziv črevesne sluznice in pomagajo uravnavati vnetne procese.

5. Stabilizacija črevesne bariere

Nekateri probiotični sevi lahko vplivajo na tesne stike med črevesnimi celicami (tight junctions), kar pomaga ohranjati stabilnost črevesne bariere.

Bakterijski probiotiki

Med najpogosteje uporabljenimi bakterijskimi probiotičnimi sevi pri psih so:

— Enterococcus faecium

— Lactobacillus acidophilus

— Lactobacillus rhamnosus

— Lactobacillus casei

— Bifidobacterium animalis

— Bifidobacterium bifidum.

Ti mikroorganizmi lahko pomagajo stabilizirati mikrobioto in zmanjšati razmnoževanje patogenih bakterij.

Primeri pripravkov, ki vsebujejo bakterijske probiotike:

— FortiFlora®

— Synbiotic D-C®

— Protexin®

— Vetfood Flora Defense®.

Probiotične kvasovke

Poleg bakterij se v gastroenterologiji uporablja tudi probiotična kvasovka Saccharomyces boulardii.

Gre za poseben mikroorganizem, ki ima več značilnosti:

— ni občutljiv na večino antibiotikov

— lahko veže nekatere bakterijske enterotoksine

— lahko zmanjšajo kolonizacijo nekaterih patogenih bakterij

— lahko stabilizira črevesno mikrobioto.

Saccharomyces boulardii se pogosto uporablja pri:

— akutni driski

— driski povezani z antibiotiki

— nekaterih oblikah infekcijske driske.

Primeri pripravkov:

— Enterol®

— Perenterol®

— Four Leaf Rover – Saccharomyces boulardii

— Four Leaf Rover – Saccharomyces boulardii – Gut Balance & Support.

Pomembna omejitev probiotikov

Pomembno je razumeti, da učinek probiotikov pogosto ni splošen za vse mikroorganizme, ampak je lahko specifičen za posamezen sev.

To pomeni, da se lahko učinkovitost razlikuje glede na:

— vrsto mikroorganizma

— sev mikroorganizma

— odmerek

— trajanje uporabe.

Zato veterinarska literatura poudarja, da probiotiki običajno predstavljajo podporni ukrep, ki lahko pomaga stabilizirati črevesno mikrobioto, vendar sami po sebi običajno ne odpravljajo vseh vzrokov driske (Merck Veterinary Manual, 2023).

🐾 10.2.6 Prebiotiki

Poleg probiotikov imajo pomembno vlogo pri podpori prebavil tudi prebiotiki (neprebavljive prehranske komponente, ki selektivno spodbujajo rast in aktivnost koristnih mikroorganizmov v črevesju).

Za razliko od probiotikov prebiotiki niso živi mikroorganizmi, temveč predstavljajo substrat oziroma hranilo za koristne bakterije črevesne mikrobiote. Prebiotiki se praviloma ne prebavijo v tankem črevesu, zato dosežejo debelo črevo skoraj nespremenjeni. Tam jih črevesne bakterije fermentirajo (mikrobno razgrajujejo).

Pri tej fermentaciji nastajajo kratkoverižne maščobne kisline – SCFA (short chain fatty acids), med katerimi so najpomembnejše:

— acetat

— propionat

— butirat (maslena kislina).

Te snovi imajo več pomembnih fizioloških učinkov:

— predstavljajo vir energije za enterocite (celice črevesne sluznice)

— pomagajo vzdrževati stabilnost črevesne bariere

— znižujejo pH v črevesju

— lahko zavirajo rast nekaterih patogenih bakterij

— podpirajo stabilnost črevesne mikrobiote (Hall & German, 2021; Ettinger & Feldman, 2020).

Mehanizmi delovanja prebiotikov

Prebiotiki lahko vplivajo na črevesno okolje preko več mehanizmov.

Selektivna stimulacija koristnih bakterij

Prebiotiki služijo kot hranilo za določene skupine bakterij, zlasti Bifidobacterium in Lactobacillus. S tem lahko pomagajo povečati njihovo število in stabilizirati ravnovesje mikrobiote.

Znižanje črevesnega pH

Fermentacija prebiotikov vodi do nastanka organskih kislin, kar lahko zniža pH v črevesju. Nižji pH lahko zavira rast nekaterih patogenih bakterij.

Podpora črevesni barieri

Nastale kratkoverižne maščobne kisline, zlasti butirat, lahko pomagajo vzdrževati stabilnost črevesne bariere.

Vpliv na imunski sistem

Fermentacijski produkti mikrobiote lahko vplivajo tudi na lokalni imunski odziv črevesne sluznice.

Najpogosteje uporabljeni prebiotiki

Med najpogosteje uporabljenimi prebiotiki v prehranskih formulah za prebavila so:

— FOS (fruktooligosaharidi)

— MOS (mananoligosaharidi)

— inulin

— rezistentni škrob (resistant starch)

— galaktooligosaharidi (GOS).

FOS (fruktooligosaharidi)

FOS so kratke verige fruktoznih molekul, ki jih bakterije v debelem črevesu fermentirajo. Pogosto se uporabljajo kot substrat za bakterije rodu Bifidobacterium.

MOS (mananoligosaharidi)

MOS se pogosto pridobivajo iz celične stene kvasovk (Saccharomyces cerevisiae). Poleg prebiotičnega učinka lahko delujejo tudi tako, da se nekateri patogeni mikroorganizmi vežejo na MOS molekule namesto na črevesno sluznico, kar lahko zmanjša njihovo kolonizacijo.

Inulin

Inulin je polisaharid, ki se naravno pojavlja v številnih rastlinah. V črevesju deluje kot fermentabilna vlaknina.

Rezistentni škrob

Rezistentni škrob je posebna oblika škroba, ki se ne razgradi v tankem črevesu, temveč doseže debelo črevo, kjer postane substrat za bakterijsko fermentacijo. Naravni viri vključujejo na primer prah zelene banane.

Prebiotiki in sinbiotiki

Prebiotiki se pogosto uporabljajo skupaj s probiotiki. Takšna kombinacija se imenuje sinbiotik. Sinbiotiki lahko pomagajo:

— stabilizirati črevesno mikrobioto

— pospešiti ponovno vzpostavitev mikrobiološkega ravnovesja

— podpreti prebavno funkcijo po prebavnih motnjah.

Primeri pripravkov, ki vsebujejo kombinacijo probiotikov in prebiotikov:

— Synbiotic D-C®

— Protexin®

— Vetfood Flora Defense®.

Pogosta zmeda v praksi

V praksi se pogosto pojavlja zmeda med probiotiki in prebiotiki:

— Probiotiki so živi mikroorganizmi.

— Prebiotiki pa so hranilo za te mikroorganizme.

V resnici pa imajo različen mehanizem delovanja, čeprav se v podporni gastroenterološki oskrbi pogosto uporabljajo skupaj (Merck Veterinary Manual, 2023).

🐾 10.2.7 Presnovna podpora enterocitom

Pri driski ne pride le do sprememb v črevesni vsebini ali mikrobioti, temveč pogosto tudi do presnovnega stresa črevesnega epitelija (plasti celic, ki obdajajo notranjo površino črevesja).

Celice črevesne sluznice, imenovane enterociti (epitelijske celice črevesnega epitelija), imajo zelo visoko presnovno aktivnost in se hitro obnavljajo. Ob vnetju, okužbah ali mehanskem draženju lahko pride do:

— poškodbe enterocitov

— zmanjšane absorpcije hranil

— povečane prepustnosti črevesne bariere

— motene regeneracije črevesne sluznice (Ettinger & Feldman, 2020).

Zato nekateri podporni pristopi vključujejo snovi, ki lahko služijo kot presnovni substrat (vir energije ali gradnikov) za enterocite in tako podpirajo obnovo črevesne sluznice.

Maslena kislina (butirat)

Ena najpomembnejših snovi v tej skupini je maslena kislina oziroma butirat (kratkoverižna maščobna kislina – SCFA). Butirat nastaja naravno v debelem črevesu kot produkt bakterijske fermentacije prehranskih vlaknin.

Predstavlja glavni vir energije za enterocite debelega črevesa, zato ima pomembno vlogo pri:

— regeneraciji črevesnega epitelija

— stabilnosti črevesne bariere

— vzdrževanju tesnih stikov med celicami (tight junctions)

— uravnavanju lokalnega vnetnega odziva (Hall & German, 2021).

Butirat ima tudi značilen vonj po žarkem ali kuhanem maslu, kar je posledica njegove kemične strukture. Prav iz tega razloga se maslena kislina v prehranski kemiji pogosto povezuje z aromo starega oziroma segretega masla.

V praksi se butirat pogosto uporablja v obliki:

— natrijevega butirata

— kalcijevega butirata

— mikroinkapsuliranega butirata, kjer je snov zaščitena z ovojem, da se sprošča šele v črevesju.

Primeri pripravkov na trgu vključujejo:

— IntestoGuard®

— Adimix Butyrate®

— Gastroferm®

— Microencapsulated Sodium Butyrate v različnih prehranskih dopolnilih za živali.

Mikroinkapsulacija se uporablja predvsem zato, ker ima butirat zelo izrazit vonj in okus, zato bi ga živali sicer pogosto zavračale.

L-glutamin

Pomembno vlogo pri presnovni podpori enterocitom ima tudi L-glutamin (aminokislina, ki predstavlja pomemben energijski substrat za hitro delitvene celice).

Enterociti glutamin uporabljajo kot:

— vir energije

— gradnik za regeneracijo črevesnega epitelija

— podporo pri obnovi črevesne bariere.

Glutamin sodeluje tudi pri:

— presnovi črevesnih celic

— sintezi nekaterih zaščitnih molekul v črevesni sluznici (Ettinger & Feldman, 2020).

Povezava s prehranskimi vlakninami

Kratkoverižne maščobne kisline, kot je butirat, nastajajo predvsem pri fermentaciji prehranskih vlaknin in prebiotikov. Zato lahko snovi, kot so:

— pektin

— inulin

— rezistentni škrob

— vlaknine iz rožiča ali zelene banane

posredno prispevajo tudi k nastanku butirata v črevesju.

Kombinirana podpora prebavil

Presnovna podpora enterocitom je običajno le eden izmed elementov podporne oskrbe prebavil. V praksi se takšne snovi pogosto uporabljajo skupaj z drugimi skupinami pripravkov, kot so:

— elektroliti in oralne rehidracijske raztopine

— adsorbenti

— stabilizatorji črevesne vsebine

— zaščitne snovi za črevesno sluznico

— probiotiki in prebiotiki.

Takšen multimodalni pristop (kombinacija več različnih mehanizmov podpore) lahko pomaga stabilizirati črevesno okolje in podpreti obnovo normalne funkcije prebavil (Merck Veterinary Manual, 2023).

🐾 10.3 Kako se posamezne skupine pripravkov med seboj dopolnjujejo ali vplivajo druga na drugo

Pri podporni oskrbi driske pri psu ni pomembno le, katere skupine snovi se uporabijo, temveč tudi kako se med seboj kombinirajo in v kakšnem časovnem zaporedju. Različne učinkovine lahko delujejo sinergistično (medsebojno se dopolnjujejo) ali pa si lahko zmanjšujejo biološko razpoložljivost (absorpcijo in učinkovitost).

Zato veterinarska gastroenterološka literatura poudarja, da mora biti podporna oskrba prebavil večstopenjska in usklajena (Ettinger & Feldman, 2020; Hall & German, 2021). Driska je namreč praviloma posledica več sočasnih patofizioloških mehanizmov, med katerimi so najpogostejši:

— povečano izločanje tekočine v črevesje (sekrecijska komponenta)

— zmanjšano vsrkavanje tekočine (malabsorpcija)

— vnetje črevesne sluznice

— motena črevesna mikrobiota (disbioza)

— povečana prepustnost črevesne bariere.

1.Elektroliti kot temelj stabilizacije

Oralne rehidracijske raztopine (ORR) predstavljajo osnovni korak, saj driska pogosto vodi v dehidracijo in izgubo elektrolitov. Glukoza v teh raztopinah omogoča natrij-glukozni kotransport, ki pospeši vsrkavanje vode (Merck Veterinary Manual, 2023). Elektrolitske raztopine se praviloma dobro kombinirajo z večino drugih snovi.

Primeri pripravkov:

— GlukoSero®

— DogoRehydro®

— Oralade® GI Support.

2.Adsorbenti in časovni razmik z drugimi pripravki

Adsorbenti oziroma enterosorbenti (npr. aktivno oglje, zeolit, diosmektit) v črevesju vežejo bakterijske toksine in endotoksine. Ker adsorbenti nespecifično vežejo molekule, lahko zmanjšajo biološko razpoložljivost zdravil, probiotikov in vitaminov. Zato strokovni viri priporočajo časovni razmik vsaj 1–2 uri med adsorbenti in drugimi pripravki.

Primeri pripravkov:

— EnteroZoo® gel

— Smecta®

— DiaTab®.

3.Stabilizatorji črevesne vsebine in vlaknine

Topne prehranske vlaknine (npr. pektin, psilium, rezistentni škrob) vežejo odvečno vodo in povečajo viskoznost črevesne vsebine. V debelem črevesu se fermentirajo, pri čemer nastajajo kratkoverižne maščobne kisline (SCFA). Pomembno je razlikovati med koristnimi topnimi vlakninami in netopnimi vlakninami (npr. pšenični otrobi), ki lahko v akutni fazi driske delujejo preveč mehansko in poslabšajo simptome.

Primeri pripravkov:

— Pro-Kolin®

— Canikur Pro®

— Protexin Pro-Fibre®.

4.Zaščitne snovi za črevesno sluznico

Nekatere snovi delujejo zaščitno na črevesni epitelij. Sem spadajo sluzasti polisaharidi in tanini (rastlinski polifenoli). Tanini povzročijo blago adstringentno delovanje, kar zmanjšuje izločanje tekočine in stabilizira površino sluznice.

Naravni viri:

— suhe borovnice

— hrastovo lubje

— kostanjevi tanini (Farmatan®).

5.Probiotiki in Saccharomyces boulardii

Probiotiki (npr. Enterococcus faecium, Lactobacillus spp.) so živi mikroorganizmi, ki stabilizirajo mikrobioto. Posebno mesto ima Saccharomyces boulardii, probiotična kvasovka, ki je odporna na antibiotike in sposobna vezave nekaterih enterotoksinov.

Primeri pripravkov:

— FortiFlora®

— Pro-Kolin Advanced®

— Vetfood Flora Defense®.

6.Prebiotiki kot podpora mikrobioti

Prebiotiki (npr. FOS, MOS, inulin) so neprebavljiva hranila za koristne bakterije. Pogosto delujejo sinergistično s probiotiki; takšna kombinacija se imenuje sinbiotik.

7.Presnovna podpora enterocitom

Snovi, kot sta butirat (maslena kislina) in L-glutamin, podpirajo presnovo črevesnih celic. Butirat predstavlja glavni vir energije za enterocite debelega črevesa in podpira regeneracijo epitelija.

Primeri pripravkov:

— IntestoGuard®

— Adimix Butyrate®.

Zaključek

Podporna oskrba driske pri psu pogosto vključuje kombinacijo več skupin pripravkov, saj vsak deluje na drugačen patofiziološki mehanizem. Veterinarski viri poudarjajo, da optimalna podporna oskrba pogosto vključuje:

— elektrolitsko raztopino

— enterosorbent

— stabilizator črevesne vsebine

— zaščitne snovi za sluznico

— probiotik ali Saccharomyces boulardii

— prebiotik

— presnovno podporo enterocitom (npr. butirat).

Takšen večkomponenten pristop omogoča stabilizacijo črevesnega okolja in podporo naravnim procesom regeneracije prebavil (Merck Veterinary Manual, 2023; Hall & German, 2021).

🐾 11. Kaj skuhati psu z drisko in zakaj razkuhan riž, piščanec ali prepečenec ne pomagajo vedno?

Pri prebavnih težavah pri psih se že desetletja pogosto priporoča zelo preprosta dieta, ki vključuje razkuhan riž, kuhan piščanec ali včasih tudi prepečenec oziroma suh kruh. Takšna priporočila izvirajo iz starejših dietetičnih pristopov v veterinarski medicini, kjer je bil cilj predvsem zmanjšati obremenitev prebavil in zagotoviti lahko prebavljiv vir energije (Ettinger & Feldman, 2020).

Vendar sodobna gastroenterološka literatura poudarja, da takšna dieta ne vpliva na več ključnih patofizioloških mehanizmov driske in zato pogosto ne prinese pričakovanega izboljšanja (Hall & German, 2021).

Driska namreč ni enotna bolezen, temveč klinični znak, ki lahko nastane zaradi različnih motenj v prebavilih, med drugim:

— povečane sekrecije tekočine v črevesje (sekrecijska driska)

— zmanjšane absorpcije tekočine in elektrolitov (malabsorpcija)

— vnetja črevesne sluznice

— porušenega ravnovesja črevesne mikrobiote (disbioza)

— povečane črevesne peristaltike (pospešeno gibanje črevesja).

Zato prehranska podpora pri driski ni usmerjena zgolj v lahko prebavljivo hrano, temveč tudi v stabilizacijo črevesne vsebine, zaščito sluznice in podporo mikrobioti.

Zakaj se razkuhan riž sploh uporablja?

Riž vsebuje predvsem škrob (kompleksen ogljikov hidrat), ki se med dolgotrajnim kuhanjem razgradi v lažje prebavljive oblike.

Močno razkuhan riž lahko:

— predstavlja relativno lahko prebavljiv vir energije

— vsebuje zelo malo maščob

— praviloma ne draži črevesne sluznice.

Kuhan piščanec pa predstavlja vir lahko prebavljivih beljakovin, ki so pomembne za obnovo tkiv in preprečevanje razgradnje mišic. Takšna dieta zato včasih deluje kot kratkotrajna razbremenilna dieta za prebavila.

Zakaj takšna dieta pogosto ne zadostuje

Čeprav je takšna prehrana lahko koristna v nekaterih primerih, številni avtorji opozarjajo, da ne naslavlja več ključnih mehanizmov driske.

1. Pomanjkanje topnih vlaknin

Riž vsebuje zelo malo topnih prehranskih vlaknin, ki imajo pomembno vlogo pri stabilizaciji črevesne vsebine.

Topne vlaknine lahko:

— vežejo odvečno tekočino v črevesju

— povečajo viskoznost črevesne vsebine

— stabilizirajo konsistenco blata.

Zato dieta, sestavljena zgolj iz riža in mesa, pogosto ne stabilizira dovolj črevesne vsebine.

2. Pomanjkanje fermentabilnih substratov za mikrobioto

Pri številnih prebavnih motnjah pride do disbioze, torej porušenega ravnovesja črevesnih mikroorganizmov.

Črevesna mikrobiota ima pomembno vlogo pri:

— presnovi hranil

— tvorbi kratkoverižnih maščobnih kislin

— zaščiti črevesne sluznice.

Riž in piščanec ne vsebujejo snovi, ki bi podpirale rast koristnih bakterij, kot so fermentabilne vlaknine in prebiotiki. Zato takšna dieta pogosto ne prispeva k obnovi stabilne mikrobiote (Suchodolski, 2016).

3. Pomanjkanje zaščitnih snovi za črevesno sluznico

Pri driski je pogosto prizadet črevesni epitelij, ki predstavlja zaščitno bariero med črevesno vsebino in notranjim okoljem organizma. Klasična dieta z rižem in piščancem ne vsebuje snovi, ki bi lahko zaščitile sluznico, zmanjšale vnetni odziv ali podprle regeneracijo enterocitov.

4. Prevelika količina hitro prebavljivih škrobov

Velika količina lahko prebavljivih ogljikovih hidratov lahko v nekaterih primerih povzroči povečano fermentacijo, nastanek plinov in povečano osmotsko obremenitev črevesja. Ta pojav imenujemo osmotska driska, kjer neabsorbirane molekule v črevesju zadržujejo vodo. Zato lahko pri nekaterih psih velika količina škroba celo podaljša trajanje driske.

Kaj pa prepečenec ali suh kruh?

Prepečenec ali suh kruh se včasih omenja kot »lahka hrana«, ker med peko pride do delne razgradnje škroba (dextrinizacija). To pomeni, da se škrob delno spremeni v lažje prebavljive dekstrine. Vendar ima prepečenec podobne omejitve kot riž: vsebuje zelo malo funkcionalnih vlaknin, ne podpira mikrobiote in ne stabilizira črevesne vsebine. Zato je lahko kvečjemu vir energije, ne pa učinkovita dieta za stabilizacijo driske.

Katere sestavine lahko bolje podprejo prebavila?

Pri podporni prehrani psa z drisko se pogosto uporabljajo sestavine, ki poleg energije nudijo tudi funkcionalne učinke na črevesje.

— Razkuhan korenček: Vsebuje pektin (topno prehransko vlaknino), ki veže odvečno vodo in podpira tvorbo kratkoverižnih maščobnih kislin.

— Rožič (rožičev prah): Vsebuje topne vlaknine in naravne tanine, ki delujejo adstringentno (zmanjšujejo izločanje tekočine).

— Zelena banana: Vsebuje rezistentni škrob, ki v debelem črevesu fermentira in omogoča nastanek butirata, ključnega vira energije za enterocite.

— Kolagen ali kostna juha: Vsebuje aminokisline (glicin, prolin), ki sodelujejo pri obnovi vezivnih struktur v sluznici prebavil.

Zaključek

Prehranska podpora pri driski pri psu je pogosto bolj kompleksna, kot se zdi na prvi pogled. Dieta z razkuhanim rižem, piščancem ali prepečencem lahko v nekaterih primerih pomaga, vendar pogosto ne naslavlja vseh mehanizmov prebavne motnje. Zato sodobni pristopi pogosto vključujejo kombinacijo lahko prebavljive hrane, topnih vlaknin, stabilizatorjev črevesne vsebine, podpore mikrobioti in zaščite sluznice (Merck Veterinary Manual, 2023; Hall & German, 2021).

🐾 12. Zakaj driska pri mladičku ob spremembi okolja ne pomeni nujno bolezni?

Veterinarski strokovni viri pojasnjujejo, da je prebavni sistem mladička v prvih mesecih življenja še v razvoju. V tem obdobju se postopoma oblikujejo črevesna mikrobiota (skupnost mikroorganizmov v prebavilih), mukozni imunski sistem (lokalni imunski sistem sluznic) ter stabilno delovanje prebavnih encimov. Zaradi tega se lahko prebavila mladička na spremembe v okolju odzovejo bolj občutljivo kot pri odraslih psih (Day, 2016; Merck Veterinary Manual, 2023).

V zgodnjem življenjskem obdobju se postopoma razvija tudi črevesna bariera, ki jo sestavljajo epitelijske celice črevesne sluznice, zaščitna plast sluzi ter številni imunski mehanizmi. Ta sistem ima ključno vlogo pri uravnavanju stika med organizmom in mikroorganizmi v črevesju. Pri mladičkih ta zaščitni sistem še ni popolnoma stabiliziran, zato lahko različni zunanji vplivi začasno spremenijo ravnovesje v črevesju (Day, 2016).

Ob prvem prihodu v nov dom se pogosto hkrati spremeni več dejavnikov: okolje, mikrobiološka izpostavljenost, način hranjenja, dnevna rutina in socialni stik z novimi ljudmi. Takšne spremembe lahko vplivajo na delovanje prebavil in povzročijo kratkotrajno mehkejše blato ali blago drisko, ki predstavlja prilagoditveni odziv organizma (WSAVA Global Nutrition Guidelines, 2022).

Pomembno vlogo ima tudi stresni odziv organizma. Sprememba okolja lahko aktivira hipotalamično-hipofizno-adrenalno os (HPA-os), kar povzroči povečano izločanje stresnih hormonov, predvsem kortizola. Kortizol lahko začasno vpliva na:

— gibanje črevesja (črevesno peristaltiko)

— prepustnost črevesne sluznice

— sestavo črevesne mikrobiote.

Takšne spremembe lahko pri občutljivih mladičkih povzročijo prehodne prebavne motnje, ki niso nujno povezane z okužbo ali boleznijo (Suchodolski, 2016).

Veterinarska literatura tudi poudarja, da črevesje predstavlja eno največjih imunoloških površin v telesu. Sluznica prebavil vsebuje velik delež imunskih celic, ki sodelujejo pri prepoznavanju mikroorganizmov in uravnavanju imunskega odziva. V obdobju prilagajanja na novo okolje se lahko ravnovesje med mikroorganizmi v črevesju začasno spremeni, kar lahko vpliva na konsistenco blata (Ettinger & Feldman, 2020).

Zato strokovnjaki poudarjajo, da kratkotrajna driska pri mladičku ob spremembi okolja sama po sebi še ne pomeni bolezni. Pomembno je predvsem spremljanje splošnega stanja živali, vključno z:

— apetitom

— živahnostjo

— hidracijo (ravnovesje telesnih tekočin)

— trajanjem prebavnih težav

— telesno težo in njenim napredovanjem.

Če je mladiček živahen, normalno je in pije, prebavne težave pa se v nekaj dneh postopoma umirijo, takšen odziv pogosto predstavlja del fiziološkega prilagajanja organizma na nove življenjske razmere (Veterinary Clinics of North America: Small Animal Practice, 2020).

Razumevanje teh procesov pomaga skrbnikom pravilneje presojati spremembe v prebavi mladička ter zmanjšuje nepotrebno zaskrbljenost ob prehodnih odzivih prebavil, ki so lahko del naravnega prilagajanja na novo okolje.

Zato veterinarski strokovni viri poudarjajo, da je pri presoji prebavnih težav pri mladičku vedno pomembno ocenjevati celotno klinično stanje živali. Pri oceni so ključni predvsem

1. Apetit

2. Hidracija (ravnovesje telesnih tekočin)

3. Živahnost in vedenje

4. Napredovanje telesne teže

Sam videz blata brez drugih kliničnih znakov pogosto ne omogoča zanesljive ocene zdravstvenega stanja mladička (Ettinger & Feldman, 2020; Merck Veterinary Manual, 2023).

Izjava o omejitvi odgovornosti

Besedilo je izobraževalne narave in je namenjeno splošnemu razumevanju prebavnih težav pri psih ob spremembi okolja. Ne predstavlja veterinarske diagnostike, zdravljenja ali individualnega veterinarskega nasveta. O vzroku prebavnih težav, diagnostičnih postopkih in načinu zdravljenja vedno presoja veterinar na podlagi kliničnega pregleda, anamneze in po potrebi dodatne diagnostike.

Besedilo predstavlja povzetek in interpretacijo strokovne literature ter ne nadomešča veterinarskega pregleda. Uporaba informacij iz članka brez strokovne presoje je na lastno odgovornost skrbnika.

Posebej pri mladičkih, zelo majhnih pasmah, starejših psih in imunsko oslabljenih živalih lahko tudi navidezno blage prebavne težave hitreje vodijo v dehidracijo, elektrolitsko neravnovesje ali poslabšanje splošnega stanja, zato je ob hujših, dolgotrajnih ali ponavljajočih se znakih potreben pravočasen veterinarski pregled.

Podatki o pripravkih, domači pomoči, prehranskih pristopih in možnih vzrokih prebavnih težav so navedeni informativno. Vsi pripravki niso primerni za vsakega psa, njihova uporaba pa je odvisna od starosti, telesne mase, hidracije, splošnega zdravstvenega stanja, prisotnosti drugih bolezni ter morebitne sočasne terapije.

Pri znakih, kot so bruhanje, izrazita vodena driska, krvi v blatu, melena (črno, katranu podobno blato), apatija, bolečina v trebuhu, zavračanje vode, znaki dehidracije ali hitro slabšanje splošnega stanja, je potreben veterinar brez odlašanja.

Viri

CAPC — Companion Animal Parasite Council. (2023). Giardia and coccidia in dogs and cats. CAPC Guidelines.

Cornell University College of Veterinary Medicine. (2022). Puppy gastrointestinal development and establishment of the intestinal microbiota. Cornell CVM.

Day, M. J. (2016). The canine gastrointestinal immune system and its development. V J. R. August (ur.), Consultations in feline internal medicine / pregledna veterinarska imunološka literatura o razvoju mukoznega imunskega sistema.

Ettinger, S. J., & Feldman, E. C. (2020). Textbook of Veterinary Internal Medicine (8th ed.). Elsevier.

Hall, E. J., & German, A. J. (2021). Developmental physiology of the canine gastrointestinal tract and intestinal barrier function. V pregledni veterinarski literaturi s področja gastroenterologije malih živali.

Merck Veterinary Manual. (2023). Diarrhea in small animals oziroma poglavja o driski, črevesni absorpciji, motiliteti prebavil in klinični presoji gastrointestinalnih znakov. Merck & Co.

Suchodolski, J. S. (2016). Intestinal microbiota of dogs and cats: A bigger world than we thought. Veterinary Clinics of North America: Small Animal Practice, 46(2), 261–272.

Veterinary Clinics of North America: Small Animal Practice. (2020). Pediatric gastroenterology and gastrointestinal adaptation in young dogs. Pregledne strokovne objave s področja gastroenterologije mladičev.

Veterinary Internal Medicine Review. (2021). Stress-related gastrointestinal responses in juvenile dogs. Pregledni strokovni vir s področja interne medicine in stresa pri mladičih.

WSAVA Global Nutrition Committee. (2022). WSAVA Global Nutrition Guidelines. World Small Animal Veterinary Association.ESCCAP — European Scientific Counsel Companion Animal Parasites. (2021). Guideline 06: Control of intestinal protozoa in dogs and cats. ESCCAP.

🐾Jeklena pločevinka kot občasna rešitev za vojaško oskrbo nekoč in vsakdanja “rešitev” za psa danes?

🐾 Ali je lahko embalaža mokre pasje hrane skrit vir kronične kemične izpostavljenosti – in kako zmanjšati tveganje?

🐾 Kakovost sestavin v pasji hrani – kako prepoznati nižji, srednji in višji standard

🐾»Hrana za ljudi ni za psa« in kako se je industrijski marketinški slogan spremenil v »strokovno resnico«

🐾 Kaj je hipoglikemija pri mladičih miniaturnih pasem – kako jo prepoznati in kako jo obvladovati?

🐾Ali je možno, da bi mikroplastika že lahko postala del biološke realnosti sodobnih psov?

​Zaključek

Zaključek