Resnična hierarhija živalskih stranskih proizvodov (ABP) po zakonodaji EU
— Večina ljudi ob besedi kategorija pomisli na kakovost.
— Kategorija 1 – najboljše, najdražje, »izbrano«.
— Kategorija 2 – nekoliko manj, a še vedno dobro.
— Kategorija 3 – tisto, kar si predstavljamo kot cenejše, morda “za pse in mačke”.
A RESNICA JE DRUGAČNA
V tem sistemu ni hrane, ki bi bila užitna za človeka.
Kategorije 1, 2 in 3 niso lestvica kakovosti, temveč lestvica tveganja za materiale, ki niso več primerni za prehrano ljudi.
To izhaja neposredno iz Uredbe (ES) št. 1069/2009, v kateri je v uvodni določbi (5) zapisano: “Materiali kategorije 1 predstavljajo najvišje tveganje za zdravje ljudi in živali.”
Zakon ne določa hranilne vrednosti ali kakovosti, temveč meje tveganja.
Po pravu Evropske unije se živalski stranski proizvodi (animal by-products) štejejo za posebno skupino odpadkov živalskega izvora, ki jih ureja Uredba (ES) št. 1069/2009 kot lex specialis glede na Direktivo 2008/98/ES o odpadkih.
Po členu 3(1) navedene direktive odpadek pomeni vsako snov ali predmet, ki ga imetnik zavrže, namerava zavreči ali mora zavreči.
V trenutku, ko živalski material ni več namenjen prehrani ljudi, pravno preide iz statusa živila v status živalskega stranskega proizvoda, za katerega veljajo posebni postopki zbiranja, obdelave in uporabe v skladu z Uredbo (ES) št. 1069/2009.
Če tak material ni uporabljen v skladu s to uredbo, npr. za proizvodnjo hrane za hišne živali, bioplina ali gnojil, mora biti odstranjen z enim od postopkov, določenih v členu 13 iste uredbe, praviloma s sežigom, sosežigom ali odlaganjem pod veterinarskim nadzorom.
Namen zakonodaje je omogočiti varno predelavo bioloških materialov, ki bi bili sicer zakonsko namenjeni uničenju, pri čemer industrija hrane za hišne živali predstavlja enega izmed dovoljenih načinov njihove predelave po členu 10 navedene uredbe.
Po členih 4 in 5 so vsi materiali, razvrščeni v katerokoli kategorijo (1–3), uradno opredeljeni kot živalski stranski proizvodi (Animal By-Products – ABP), torej odpadek, ne živilo.
Višja kategorija” pomeni večje tveganje – ne boljšo kakovost.
🐾Zakaj je EU uvedla kategorije 1–3
Konec devetdesetih let sta Evropo pretresli dve veliki aferi:
1. BSE – bolezen norih krav, in
2. DIOKSINSKA KRIZA V BELGIJI (1999), ko je bila krma onesnažena s toksičnimi dioksini.
Da bi preprečila, da bi nevarne snovi znova vstopile v prehransko verigo človeka, je EU sprejela zakonodajni okvir:
— Uredba (ES) št. 1774/2002 – prva razvrstitev živalskih stranskih proizvodov,
— Uredba (ES) št. 1069/2009 – veljavna ureditev,
— Izvedbena uredba (ES) št. 142/2011 – tehnični postopki obdelave in sterilizacije.
Sistem kategorij torej ni bil namenjen razvrščanju po kakovosti mesa, temveč ločevanju nevarnih materialov od manj tveganih, z namenom zaščite človeka, ne psa.
1. 🟥 KATEGORIJA 1 – najvišje tveganje
Po členu 8 Uredbe (ES) št. 1069/2009 kategorijo 1 sestavljajo vsi materiali, ki predstavljajo najvišje tveganje za zdravje ljudi, živali ali okolja. Sem spadajo:
— trupla živali z BSE ali drugimi prionskimi boleznimi,
— glave, hrbtenjače, živčevje,
— živali, uporabljene v laboratorijih,
— biološki vzorci, organi, tkiva, serumi,
— materiali v stiku s človeškimi bolnišničnimi odpadki,
— trupla hišnih ljubljenčkov,
— živali, usmrčene za nadzor bolezni.
V tej kategoriji so lahko tudi mešani biološki odpadki, kadar pride do stika med živalskimi tkivi in človeškimi medicinskimi materiali (npr. kri, tkiva, laboratorijski vzorci).
Ti materiali se po zakonu morajo uničiti ali sežgati pod veterinarskim nadzorom (člen 12).
Človeški bolnišnični odpadki sami po sebi sodijo pod Direktivo 2008/98/ES,
vendar, če pridejo v stik z živalskimi tkivi, postanejo kategorija 1 ABP.
Po Izvedbeni uredbi (ES) št. 142/2011 se materiali kategorije 1 ne smejo uporabiti za prehrano, energijo ali tehnične izdelke.
Morajo biti uničeni. Brez izjem.
2. 🟧 KATEGORIJA 2 – srednje tveganje
Kategorija 2 po členu 9 vključuje:
— mrtve rejne živali, ki niso bile zaklane za prehrano ljudi,
— dele neprimerne za uživanje,
— gnoj, blato, vsebino prebavil,
— živali, ubite zaradi bolezni (npr. ptičja gripa, prašičja kuga),
— materiale z ostanki antibiotikov ali kemikalij.
Uporaba teh materialov je izključno dovoljena za tehnične namene, kot so bioplin, biodizel, gnojila.
Če niso primerni za predelavo, jih je treba sterilizirati ali uničiti (Izvedbena uredba 142/2011, Priloga IV).
3. 🟩 KATEGORIJA 3 – dovoljen odpadek za uporabo v prehrani hišnih ljubljenčkov
Po členu 10 Uredbe (ES) št. 1069/2009 kategorija 3 vključuje materiale z najnižjim tveganjem, a so to še vedno odpadki:
— kože, kosti, kri, črevesje, pljuča, drobovina, maščobe,
— perje, kljuni, kopita, ribji ostanki,
—mrtvi plodovi zdravih brejih samic.
To je edina kategorija, ki jo zakon dovoljuje za uporabo v industriji hrane, pa še to samo za hišne ljubljenčke.
Za rejne živali, ki so del prehranske verige človeka, pa je prepovedana, saj bi bilo tveganje posredne kontaminacije (prek mesa, mleka, jajc) preveliko.
🐾Ko odpadek postane dobiček
Po Uredbi (ES) št. 1069/2009 se vsi ti materiali obravnavajo kot živalski stranski proizvodi (ABP) s posebnim režimom ravnanja in ne smejo vstopati v prehransko verigo človeka.
Če se ne uporabijo na dovoljen način, jih je treba odstraniti v skladu s členom 13 (sežig, sosežig ali odlaganje pod nadzorom).
Če jih proizvajalec ne proda, mora plačati odstranitev (250–500 €/t).
Zato je nastal sistem, v katerem se odpadek spremeni v surovino in s tem v dobiček.
Proizvajalc klavničnih odpadkovi raje prodajo material za nekaj centov, kot da bi plačali stotine evrov za uničenje.
Industrija hrane za hišne ljubljenčke tako deluje kot posrednik med klavnico in sežigalnico.
Povprečne cene materialov (EFPRA, Fastmarkets, Eurostat 2022–2024):
— kri: 0,05–0,10 €/kg, — pljuča: 0,05–0,12 €/kg,
— črevesje: 0,10–0,20 €/kg,
— maščobe: 0,15–0,35 €/kg,
— perje in kljuni: 0,08–0,15 €/kg,
— mrtvi plodovi: 0,05–0,10 €/kg,
— mesno-kostna moka: 0,10–0,25 €/kg,
meso za človeka: 5–15 €/kg.
Če material ni prodan → podjetje plača odstranitev.
Če ga proda → ustvari dohodek.
“Recikliranje živalskih stranskih proizvodov v industriji hrane za hišne živali je del krožnega gospodarstva. Glavni cilj je zmanjšati količino bioloških odpadkov, ne pa izboljšati prehransko vrednost krme.” — EFSA & DG SANTE, Animal By-Products Report, 2021
🐾Donosnost industrije pet food
Evropski trg hrane za hišne ljubljenčke je vreden več kot 29 milijard evrov (FEDIAF, 2023).
Svetovni trg presega 150 milijard ameriških dolarjev (Statista, 2024).
Vsako leto v Evropi nastane 20 milijonov ton materialov kategorije 3, ki jih industrija odkupi.
🐾Dioksini in BSE – izvor sistema
Dioksini so strupene organske spojine, ki nastajajo pri sežiganju odpadkov in se kopičijo v maščobi živali. So rakotvorni.
Po aferi v Belgiji (1999) je EU sprejela Uredbo (ES) št. 178/2002 in vzpostavila sledljivost hrane in krme.
BSE (bolezen norih krav) – prionska bolezen, ki se je prenesla na ljudi (Creutzfeldt–Jakobova bolezen).
Po letu 2001 je EU uvedla popolno sledljivost in razvrstitev materialov po stopnji tveganja.
🐾Sklep
Kategorije 1, 2 in 3 ne govorijo o kakovosti, temveč o tveganju in odpadkih.
V tem sistemu ni hrane za človeka – obstajajo le materiali, razvrščeni po stopnji nevarnosti.
Kategorija 3 ni »malo slabša hrana«,
temveč najmanj nevaren odpadek, dovoljen za uporabo v industriji hrane za hišne ljubljenčke.
Če ta industrija teh materialov ne bi prevzela, bi morali biti zakonsko uničeni.
Zato industrija pet food ne obstaja zaradi ljubezni do živali,
ampak zato, da odpadki postanejo dobiček.
Sistem je legalen in gospodarsko učinkovit,
a temelji na logiki odpadka, ne na logiki hranilne vrednosti.
Viri:
Uredba (ES) št. 1069/2009;
Izvedbena uredba (ES) št. 142/2011;
Uredba (ES) št. 1774/2002;
Uredba (ES) št. 178/2002;
Uredba (ES) št. 183/2005;
Direktiva 2008/98/ES;
EFSA (2021); DG SANTE (2023);
FEDIAF (2023); EFPRA (2022);
Fastmarkets EU Feed Index (2024); Eurostat / FAO (2023);
Statista (2024).
Besedilo je informativne narave in ne nadomešča pravnega ali veterinarskega nasveta. Namenjeno je ozaveščanju o resnični naravi zakonodaje, ekonomskih tokov in tveganj, povezanih z uporabo živalskih stranskih proizvodov v industriji hrane za hišne ljubljenčke.